Jedro

Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti izhajajoč iz obsojenčevega zagovora podajajo lastne dokazne zaključke in s tem pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni I. N. je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obsojena M. I. in I. N. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za katero je vsakemu od njiju izreklo kazen deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencema na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovani pravni osebi, na podlagi prvega odstavka 95. člena pa še plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in vsakemu od obsojencev naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega I. N. dne 7. 10. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da stroški postopka bremenijo proračun.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 6. 12. 2013 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta izpodbijani sodbi pravilni in zakoniti, zahteva za varstvo zakonitosti pa neutemeljena. Na vse relevantne navedbe v zahtevi je odgovorilo že sodišče druge stopnje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče (enako kot na primer v odločbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006) uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Zagovorniki obsojenega I. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče zgolj pavšalno ugotovilo vrednost odtujenih stvari ter da je deset ton starega železa lahko vrednih kvečjemu 1.600,00 EUR, ne pa 30.000,00 EUR. Sodišči v izpodbijanih sodbah tudi nista obrazložili, zakaj naj bi obsojenca kaznivo dejanje storila na vlomen način, saj so bila vrata odstranjena, veriga pretrgana in ključavnica obešanka odtujena. Po stališču zagovornikov ni prav ničesar, kar bi obsojenca povezovalo s kaznivim dejanjem, sodišče druge stopnje pa se o takih pritožbenih navedbah sploh ni izjavilo. Nadalje vložniki navajajo, da je bil obsojeni N. spoznan za krivega izključno na podlagi posrednih dokazov, pri čemer pa si po njihovi oceni indici medsebojno nasprotujejo, sodišče pa teh nasprotij ni odpravilo oziroma jih je razsodilo obsojencu v škodo. Po zatrjevanju zagovornikov se cigaretni ogorki niso nahajali v neposredni bližini opilkov, saj je priča O. izpovedal, da so se opilki nahajali na istem mestu kot ogorki. Na podlagi fotografij v spisu, pa tudi zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja, umestitev cigaretnih ogorkov v skladiščni prostor sploh ni mogoča, saj je posneta le mikrolokacija ogorkov, v zapisniku o ogledu pa kraj najdbe ogorkov ni opisan. Iz nobene od fotografij tudi niso razvidni ostanki žlindre, pa tudi sicer kraj rezanja kovine ni bil natančno ugotovljen. Ti dejstvi bi moralo sodišče presoditi v korist obsojencu, saj kraj najdbe cigaretnih ogorkov ni v nobeni zvezi s krajem, kjer so bili najdeni opilki. Tudi sicer je sodišče presojalo izpovedbo O. premalo kritično, saj slednji ni izpovedal po resnici o tem, da odtujene stvari niso bile zavarovane ter da je za zaklepanje skrbel S. H., ki pa je izpovedal, da nihče ni posebej skrbel, da bi bila vrata zaklenjena. Sodišče zato ni imelo razlogov, da je o pomembnem vprašanju sledilo izpovedbi priče, ki ni opravljala ogleda kraja kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pa je spregledalo pritožbene navedbe o neverodostojnosti te priče. Nadalje vložniki navajajo, da je sodišče popolnoma nekritično presojalo, da je med zadnjim obhodom delavca skladišča in prijavo kaznivega dejanja potekel mesec dni, o čemer izpodbijana pravnomočna sodba sploh nima razlogov. Predmete je povsem verjetno odtujil nekdo drug, ki je bil na tem kraju 2. 10. 2007. Sodišči nista prepričljivo pojasnili, da je v ograjen skladiščni prostor vlomil ravno obsojeni I. N. Obsojenec je tudi pojasnil, da so bila vrata v času, ko je bil prisoten na kraju kaznivega dejanja, odprta, zaradi česar je bil dostop do skladiščnega prostora neoviran. Da bi bil obsojeni N. prisoten na kraju kaznivega dejanja, ni razvidno niti iz posnetka varnostnih kamer, po stališču vložnikov pa je pomembno tudi dejstvo, kolikokrat je bil na tem kraju soobsojeni I. Vložniki ocenjujejo, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bil obsojenec v kakršni koli zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, temveč je nasprotno potrdil, da je bil tam le po naključju. Prav tako dokazni postopek ni pokazal, da bi obsojenec razpolagal s predmetom, ki bi bil uporabljen za izvršitev kaznivega dejanja (tovornjakom), niti pri njem niso bili najdeni varilni aparati ali druga sredstva, potrebna za izvršitev kaznivega dejanja. Obsojenec ni bil še nikoli obravnavan zaradi kaznivega dejanja, zato ob zgornjih okoliščinah ni verjetno, da bi imel sposobnosti in sredstva za storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Nadalje vložniki navajajo, da sta se sodišči ukvarjali z nepomembnimi podrobnostmi v zagovorih obsojencev, spregledali pa sta, da je obsojeni N. omenil, da je bil na kraju dejanja s svojo ženo (kateri pa s tem postopkom ni želel povzročati sitnosti), zato bi ga sodišče moralo povprašati za podatke o njegovi ženi in jo v postopku zaslišati. Sodišče je tudi napačno in v obsojenčevo škodo tolmačilo izpovedbo F. N., ki je po oceni vložnikov potrdil zagovora obsojencev. Vložniki tudi menijo, da je sodišče postopek oksidacije železa močno poenostavilo in ga posplošeno povezalo s starostjo cigaretnih ogorkov, in sicer kar na podlagi izpovedbe O. Končno vložniki še zatrjujejo, da je izrečena kazen povsem neprimerna, saj je vrednost odtujenih predmetov nedokazana in nejasna, neporavnana škoda pa tudi ne more biti razlog za izrek zaporne kazni. Na neprimernost izrečene kazni kažejo tudi okoliščine, da je obsojenec zaposlen, ima nepreskrbljena otroka, da še ni bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja in da gre za časovno oddaljen dogodek.

7. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi o enakih očitkih obrambe že presodilo. Ugotovilo je, da je bil skladiščni prostor ograjen in zaprt z vrati, ki so bila zaklenjena z verigo in s ključavnico obešanko. Ob zaznavi kaznivega dejanja so bila vrata vržena s tečajev, veriga odtrgana, ključavnice obešanke pa ni bilo. Na tleh v skladiščnem prostoru je policija našla več cigaretnih ogorkov, na dveh od katerih so bile pri analizi Centra za forenzične preiskave najdene biološke sledi obsojencev. Na kraju kaznivega dejanja so bile najdene tudi sledi rezanja kovine (opilki) ter sledovi pnevmatik tovornega vozila. Sodišče je po presoji zagovorov obsojencev in zaslišanju prič izključilo možnost, da bi se obsojenca v skladiščnem prostoru večkrat zadrževala z dekleti. Na podlagi izpovedbe predstavnika oškodovane gospodarske družbe je sodišče utemeljilo, da je bila vrednost ukradenih predmetov 30.000,00 EUR ter da zavarovalnina ni bila izplačana zato, ker oškodovana družba za vse stvari ni imela originalnih računov. Nekatere stvari so bile narejene v delavnicah oškodovane družbe, druge pa so bile starejše, zaradi česar v oškodovani družbi niso več hranili računov, kljub temu pa so bile vse stvari še uporabne. Ob tem je treba dodati, da vrednost ukradenih stvari v obravnavanem primeru ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojenemu I. N. izreklo zakonito kazen. Za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ je bila predpisana kazen od petnajstih dni do petih let zapora, sodišče pa je obsojencu izreklo kazen deset mesecev zapora. Z zgoraj povzetimi navedbami vložniki, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, prikazujejo lastno videnje obravnavanega kaznivega dejanja in na tej podlagi podajajo lastne dokazne zaključke. Pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, katerih sploh ne konkretizirajo in substancirajo (prvi odstavek 424. člena ZKP), vložniki uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi izbire in odmere kazenske sankcije zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), sicer pa vložniki tudi v tem delu s podajanjem lastne ocene olajševalnih okoliščin uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnima številkama 7112 in 7152 Taksne tarife, ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju in preživninskih obveznostih, razvidnih iz prvostopenjske sodbe, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.