Jedro

Predkaznovanost ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost - sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja izvršena vztrajno, rutinirano in organizirano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 24252/2012 z dne 12. 5. 2012 zoper obdolženega E. R. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 . Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom I Ks 24252/2012 z dne 15. 5. 2012 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom. Navaja, da v obravnavani zadevi niso podane subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale ponovitveno nevarnost. Sodišče ni ugotavljalo obdolženčevih osebnih lastnosti, njegovega prejšnjega življenja, okolja in razmer, v katerih živi. V izpodbijanem sklepu ni upoštevano dejstva, da obdolženec ni predkaznovan ter da živi skupaj s starši in sestro, kar kaže na njegovo urejeno življenje. Slednje potrjujejo tudi dejstvo, da je redno zaposlen in prejema relativno visok osebni dohodek. Po oceni zagovornice se sodišče ni opredelilo niti do sorazmernosti ter nujnosti pripora. Navaja, da v obravnavanem primeru teža kaznivega dejanja ne odtehta resnosti posledic, ki jih odrejeni pripor pušča na obdolžencu. Odreditev pripora pa močno posega tudi v socialni status obdolženca, saj bo izgubil redno zaposlitev. Po oceni zagovornice bi ponovitveno nevarnost odpravil že hišni pripor z možnostjo vsakodnevnega opravljanja službenih obveznosti.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem se je sodišče opredelilo tudi do obdolženčeve redne zaposlitve ter pojasnilo sorazmernost odreditve pripora.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če iz teh okoliščin izhaja na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. 6. Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice, da v obravnavani zadevi sodišče navedene presoje ni (v celoti) opravilo. Sodišče je zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo dejanja oziroma obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec za nadaljnjo prodajo kupil večjo količino kokaina (300 g) ter v svojem stanovanju hranil večjo količino heroina (101,1 g), medtem ko je na strani subjektivnih okoliščin navedlo dejstvo, da gre pri obdolžencu za intenzivno ukvarjanje s prodajo prepovedanih drog. Slednje je sodišče zaključilo na podlagi ugotovitev, da se je obdolženec dvakrat srečal s P., od katerega je kupil kokain, P. pa je povedal, da ima več odjemalcev, ki zanj drogo prodajajo.

7. Pritrditi je sicer potrebno zagovornici, da obdolženec zaradi kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar predkaznovanost tudi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja izvršena vztrajno, rutinirano in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo storilčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Večji kot je namreč „vložek“ storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo storilec kazniva dejanja ponavljal. Zato je tudi v obravnavanem primeru, ko je sodišče ugotovilo, da se obdolženec preko nadaljnjih prodajalcev intenzivno ukvarja s prodajo večje količine prepovedanih drog, izkustveno prepričljiv sklep, da izvršena kazniva dejanja ne bodo ostala enkraten dogodek v obdolženčevem življenju. Nasprotnega zaključka ne omogoča niti dejstvo, da je obdolženec redno zaposlen. Redna zaposlitev ter relativno visok osebni dohodek namreč obdolženca naj ne bi odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Prav tako zmotno je stališče zagovornice, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora ter sorazmernost med posegom v obdolženčevo svobodo ter težo kaznivega dejanja. Sodišče je pravilno pojasnilo, da gre za preprodajo velike količine nevarnih drog, torej za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi, ki odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Upoštevaje že navedene objektivne in subjektivne okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora, pa je sodišče pravilno ocenilo tudi, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.