Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012. Ugotovilo je, da znaša starostna pokojnina tožeče stranke od 1. 6. 2012 dalje 1.525,26 EUR na mesec (I. točka izreka). V delu, ko tožeča stranka uveljavlja izplačilo zakonskih zamudnih obresti, pa tožbeni zahtevek, zavrnilo (II. točka izreka).

Štelo je, da Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/03; v nadaljevanju: ZOPRZUJF) ne priznava zamudnih obresti, saj določa, da se uživalcem pokojnin izplača zgolj razlika v dveh obrokih.

2. Zoper odločitev o plačilu zamudnih obresti se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se je zoper ugotovitveno odločbo pravočasno pritožil tako, da ni postala pravnomočna. Pravnomočna tudi ni postala v celoti odločba tožene stranke z dne 24. 6. 2013, saj glede zamudnih obresti še poteka socialni spor tako, da določbe ZOPRZUJF ne morejo veljati retrogradno. ZOPRZUJF se do zamudnih obresti ne opredeljuje, vendar gre za specialni zakon in tako pridejo v poštev določila Obligacijskega zakonika in sicer prvi odstavek 378. člena. Za dani primer tudi ni uporabno stališče Ustavnega sodišča RS z dne 22. 4. 2004, saj je zamuda pri izplačilu dela pokojnine nastala zaradi protiustavnih določb ZUJF.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj je to pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo ZOPRZUJF, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih. Iz 1. člena citiranega zakona ne izhaja zgolj to, da se zagotovi enaka obravnava vseh uživalcev ali uživalk pokojnin, usklajenih po določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 s spremembami), ki jih je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/12-34 razveljavilo, temveč tudi način odprave posledic razveljavitve navedenih določb uživalcem tako usklajenih pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb od uveljavitve ZUJF ter roke in način poračuna razlike vsem uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF. Torej se navedeni člen nanaša tako na uživalce pokojnin, katerih odločbe po znižanih pokojninah so postale pravnomočne, kakor tudi na vse uživalce pokojnin, usklajene po razveljavljenih določbah ZUJF, glede njih, glede rokov in načina poračuna razlike. Kako pa se opravi poračun izhaja iz 3. člena ZOPRZUJF.

6. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF. Toženki je naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi razveljavljenih odločb, brez odlašanja izda nove odločbe. Pri tem je Ustavno sodišče RS navedlo, da tako opredeljeni način izvršitve zakonodajalcu ne preprečuje, da zakonsko uredi odpravo posledic razveljavljene ureditve za nazaj. Zakonodajalec je, na podlagi navedenega, sprejel ZOPRZUJF. Zakon sam je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2014, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2014 in iz mnenja Zakonodajno pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2014 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbo zoper dokončno odločbo o znižanju pokojnine, torej tudi v primeru tožnika. Zakonodajalec je torej z ZOPRZUJF vprašanje obresti od neizplačanih zneskov pokojnin rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brezobrestno.

7. Pravilno prvostopenjsko sodišče navaja, da je na podoben način nominalizma zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06; v nadaljevanju: ZPIZVZ/A). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

8. ZOPRZUJF je kot specialni zakon v nasprotju s splošnimi določili OZ plačilo obresti rešil torej na drugačen način, kakor je pravilno razlogovalo tudi prvostopenjsko sodišče. 9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.