Jedro

Glede na to, da se je pošiljka vrnila z dvema različnima oznakama, to predstavlja utemeljen dvom, ali je toženec v času vročanja tožbe na naslovu evidentiranega stalnega prebivališča, dejansko tam tudi prebival.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje pod 1 izreka razsodilo, da se ugotovi, da so tožniki R.P., N.P., P.P. ter A.P., kot zakoniti dediči prvega dednega reda po pokojnem možu oziroma očetu A.P., solastniki vsak do ¼ nepremičnine posameznega dela številka 12 v stavbi številka 331 k.o. P v naravi dvosobno stanovanje številka 12 v 5. in 1. etaži večstanovanjske zgradbe na naslovu G.D. 7 na P. Pod 2 izreka je razsodilo, da je tožena stranka D.G. dolžan tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo ob upoštevanju Punktacije prodajne pogodbe z dne 22. 9. 1994, sklenjene med tožencem kot prodajalcem in pravnim prednikom tožnikov A.P., lahko v zemljiški knjigi vknjižila solastninska pravica na tožnike za vsakega do ¼ pri nepremičnini z zemljiškoknjižno oznako posamezni del številka 12 v stavbi številka 331 k.o. P, v naravi dvosobnem stanovanju številka 12 v 5. in 1. etaži večstanovanjske zgradbe na naslovu G.D., v roku 15 dni, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba. Pod 3 izreka je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožečih strank v višini 890,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila vse na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca tožečih strank odvetnika S.K. iz P pri banki X d.d..

2. Proti tej zamudni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožba tožencu ni bila pravilno vročena v odgovor, dejstva na katere se opira zahtevek so v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožba je nepopolna in nesklepčna, tožniki za postavljeni tožbeni zahtevek niso aktivno legitimirani, zmotno je uporabljeno materialno pravo. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencu skušalo tožbo vročiti večkrat, pri čemer se je dvakrat vrnila z oznako „preseljen“, tretjič pa zato, ker naj bi toženec ne imel hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika. Tožba z vsemi prilogami se tako nahaja v spisu, posledično toženec ni odgovoril na tožbo in je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Tudi sodba je bila vrnjena z oznako „neznan“. Sodišče prve stopnje je ves čas vsa sodna pisanja vročalo na isti naslov - prijavljenega stalnega prebivališča. Pri prvih dveh poskusih vročanja se je izkazalo, da toženec tam očitno ne prebiva. Ko je sodišče prve stopnje vročalo tožbo tretjič pa je na podlagi oznake - „nima hišnega predalčnika“, obvestila o prispelem pisanju in vrnjeni pošiljki, ugotovilo pravilno vročitev tožbe. Že dejstvo, da je tožbo trikrat vročalo in se je pošiljka vrnila z različnima oznakama, pomeni zadostno okoliščino za utemeljeno domnevo, da toženec v času vročanja tožbe, ni prebival na gornjem naslovu. Takšno domnevo potrjuje tudi nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje in poskus vročitve sodbe na isti naslov, ki se je vrnila z oznako „neznan“. Sodišče prve stopnje tožbe ni vročalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je res imel v času vročitve tožbe prijavljeno stalno prebivališče G.D. 7, P, očitno pa tam že v času vročanja tožbe ni prebival, njegovega dejanskega prebivališča ni mogla ugotoviti niti Upravna enota P. Glede na razveljavitev četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena ZPP z odločbo Ustavnega sodišča U-I 279/2008 z dne 9. 7. 2009 bi sodišče prve stopnje moralo za vročanje uporabiti 22. točko obrazložitve te odločbe (postopanje kot je bilo pred uveljavitvijo ZPP-D) in kot se je v praksi uveljavila glede na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002. Ker tega ni storilo je tožencu onemogočilo, da bi se o tožbi izjavil. Podana je bistvena kršitev iz 8. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki ne navajajo v času izdaje sodbe veljavnih podatkov o nepremičnini, na katero se zahtevek nanaša. Od 5. 4. 2011 je v veljavi Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki kot identifikacijski znak stavbe ali njenega posameznega dela določa identifikacijsko oznako, kot je opisana v katastru stavb. Tožba glede na navedeno v času izdaje zamudne sodbe ni obsegala vsega, da bi se lahko obravnavala (manjkal je ID znak), kar pomeni, da je tožba nepopolna. Podana je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPP. Iz sklepa D 754/2004 sicer izhaja, da so tožniki res dediči po A.P., vendar iz sklepa ne izhaja, da bi zapuščinsko sodišče odločalo o dedovanju obravnavanega stanovanja, saj opisana zapuščina v točki II sklepa o dedovanju tega ne vsebuje. Pravdno sodišče ni pristojno za odločanje o delitvi zapuščine (kar tožniki v tožbi zahtevajo), saj ima to pristojnost le zapuščinsko sodišče, ki pa o tem še ni odločilo. Iz Punktacije prodajne pogodbe z dne 22. 9. 1994 izhaja, da je predmet pogodbe stanovanje v hiši G.D. 7, vl. št. X k.o. P, parc. št. 489, stanovanje številka 12, etaža 3. Tožniki navajajo v tožbi, da je to stanovanje pridobilo ID oznako, kar naj bi izhajalo iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. XY k.o. P. Iz tega zemljiškoknjižnega izpiska pa izhaja, da se nanaša za stanovanje številka 12 v 1. etaži, medtem ko je v Punktaciji prodajne pogodbe navedeno, da se nahaja v etaži 3. Listine, predložene v dokaz tožbenih navedb so v popolnem nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in je podana bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožena stranka predlaga spremembo zamudne sodbe tako, da se naj tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeče stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo zavrnitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno vročilo tožbo v skladu s tretjim in petim odstavkom 142. člena ZPP. Iz obvestil vročevalca o vročanju sodnih pisanj namreč ni bilo mogoče v tej fazi postopka ugotoviti, da tožnik na naslovu stalnega prebivališča, ne prebiva. To dejstvo je bilo ugotovljeno šele v fazi vročanja zamudne sodbe. Neutemeljen je ugovor neskladja med označbo sporne nepremičnine v tožbi in napadeni sodbi. Ob vložitvi tožbe je bila sporna nepremičnina označena v skladu s takrat veljavnim ID znakom, kot jih je uporabljala zemljiška knjiga. V času od vložitve tožbe (28. 10. 2010) do izdaje zamudne sodbe je spremenjen ZZK-1 določil drugačen način identifikacije nepremičnin v zemljiški knjigi. Ker tožeča stranka ni bila seznanjena s tem, da bo zaradi aktivnosti toženca izdana zamudna sodba, tudi ni uskladila zahtevka z novimi ID znaki nepremičnine. Sicer pa je sodišče prve stopnje upravičeno in dolžno v takem primeru samo poseči v tožbeni izrek in ga prilagoditi času izdaje zamudne sodbe veljavnim zemljiškoknjižnim podatkom, na katere se tožbeni zahtevek nanaša. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki zahteva le preizkus ali je podana identiteta nepremičnine po novem in v predhodnem v tožbi označenem ID znaku nepremičnine, ko pride do spremembe identifikacijskega znaka na podlagi odredbe državnega organa, kot je to v spornem primeru. Neutemeljen je tudi ugovor aktivne legitimacije tožnikov. Le-ta temelji na pravnomočnem sklepu o dedovanju po njihovem pravnem predniku kot pogodbeni stranki navedene predpogodbe. Na podlagi te aktivne legitimacije pa lahko dediči uveljavijo terjatev do toženca, ki so jo kot univerzalni pravni nasledniki podedovali le v pravdnem postopku, saj je toženec še vedno zemljiškoknjižni lastnik in je v skladu s predpogodbo dolžan izpolniti še razpolagalni del svoje obveznosti v smislu izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. V predpogodbi je stanovanje označeno kot številka 12, to isto numerično označbo pa ima tudi nepremičnina v sedanji katastrski in zemljiškoknjižni evidenci. Očitno pa so stranke predpogodbe imele v mislih, ko so locirale stanovanje v etaža 3, nadstropje stanovanjske zgradbe, saj se dejansko nahaja v 3. nadstropju. Iz geodetskih podatkov sporne nepremičnine določno izhaja, da se ta nepremičnina nahaja v 3. nadstropju zgradbe številka 331, k.o. P in da je to lega stanovanja v smislu etažiranja po etažnem načrtu označena kot številka etaže 5. Ker je sporno stanovanje edina nepremičnina, ki je v lasti toženca v navedeni večstanovanjski zgradbi na naslovu G.D. 7, P. tudi ni sporno dejstvo, katera nepremičnina je predmet predpogodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Določba 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi, da mora po 1. točki prvega odstavka 318. člena ZPP biti toženi stranki tožba vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje v zamudni sodbi ugotavlja (točka 2), da je tožba bila tožencu vročena v skladu z določili tretjega do petega odstavka 142. člena ZPP-D, vendar toženec na tožbo v zakonskem roku 30 dni (člen 277 ZPP) ni odgovoril. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje poslalo tožencu tožbo s prilogami v odgovor na naslov, naveden v tožbi - G.D. 7, P, pošiljka pa je bila vrnjena z oznako „preseljen“ (list. št. 7). Potem, ko je Upravna enota P. dne 23. 11. 2010 sodišču prve stopnje sporočila, da ima toženec prijavljeno stalno prebivališče na naslovu G.D. 7, P. je ponovno odredilo (list. št. 8) vročitev tožbe v odgovor na gornji naslov toženca. Pošiljka s povratnico je bila vrnjena sodišču prve stopnje, pri čemer je bila izpolnjena rubrika „preseljen“, nato ročno zapisano „preseljen“ in delno prečrtano, v nadaljevanju pa še težko čitljiv rokopis, ki kaže na vsebino „nima ustreznega HP“. Glede na to, da se je pošiljka vrnila z dvema različnima oznakama, to predstavlja utemeljen dvom, ali je toženec v času vročanja tožbe na naslovu evidentiranega stalnega prebivališča, dejansko tam tudi prebival. Zato je pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo že v postopku vročanja tožbe (ko se je pošiljka vrnila dvakrat z različnimi oznakami) upoštevati določbo 22. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I 279/2008 z dne 9. 7. 2009, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo določbe četrtega, petega in šestega odstavka 143. člena ZPP-D (ki je določal fikcijo vročitve). Navedena obrazložitev te odločbe v točki 22 pa napotuje na v praksi uveljavljeno stališče v odločbi II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002. Tako bi moralo že v fazi vročanja tožbe s prilogami sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča po četrtem odstavku 18. člena Zakona o prijavi prebivališča - ZPPreb in mu postaviti po potrebi začasnega zastopnika že za vročitev tožbe. Ker tega ni storilo je tožencu bilo onemogočeno, da bi se izjasnil o tožbi.

6. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (člen 354/I ZPP). Gre za kršitev, ki jo glede na njeno naravo, upoštevaje ustavno zajamčeno pravico do pritožbe, sodišče prve stopnje ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo moralo tožbo s prilogami vročiti v odgovor zakoniti zastopnici (ki je bila v vmesnem času tožencu že postavljena po izvedenem postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča v postopku vročanja zamudne sodbe). Če bo tožena stranka na tožbo odgovorila v zakonsko določenem roku, bo o zahtevku meritorno odločiti po opravljeni glavni obravnavi, sicer pa znova presoditi pogoje za izdajo zamudne sodbe.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.