Jedro

Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali.

Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena.

Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino po pokojnem A. A. sodi denacionalizirano premoženje v obliki odškodnine 466.753,48 DEM po odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 30. 5. 2011. Za dediče tega premoženja je razglasilo zakonite dediče zapustnikove oporočne dedinje B. B., za začasnega skrbnika zapuščine pa določilo C. C. 2. Zoper sklep se pritožujeta D. D. in E. E., ki oba predlagata njegovo razveljavitev.

3. D. D. navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapustnikove oporoke, ker je B. B. umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato tudi njeni zakoniti dediči ne morejo dedovati premoženja, ki ga nikoli ni imela. Sklicuje se na določbe 123. in 125. čl. ZD ter 78., 79. in 81. čl. ZDen ter na sklep tukajšnjega sodišča I Cp 16/2000. Oporoki sicer ne oporeka, vendar meni, da jo je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu oz. tako, da je v dvomu ugodneje za zakonitega dediča. Trdi, da gotovo ni bil namen zapustnika, da bi premoženje dedovali dediči izven Slovenije. Nasprotuje oceni sodišče, da je šlo za fidejkomisarično substitucijo in meni, da sodišče ni argumentirano zavrnilo njegovih razlogov o vsem tem; očita, da je ostal preslišan. Nadalje očita, da sodišče ni upoštevalo dednega dogovora zakonitih dedičev po pok. A. A. z zakonitimi dediči po pok. B. B. iz leta 2010. V postopku III D 825/2008 prvi niso vztrajali pri pravilnejšem sklepu sodišča, ker so bili prepričani, da bodo češki dediči dogovor spoštovali. Posebej nasprotuje tudi imenovanju skrbnika zapuščine, češ da je to preuranjeno, preden ni dokončno znan krog dedičev. Sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj je skrbnika postavilo, ampak je navedlo, da so se dediči iz Češke s tem strinjali. Meni, da razloga za postavitev skrbnika ni, da se lahko premoženje izroči dedičem, ne pa tretji osebi. Pravi, da je C. C. upnik dedičev in da je bilo zanj že pred Centrom za socialno delo ugotovljeno, da ne ravna vestno in zato meni, da v nobenem ni primeren za skrbnika.

4. Bistveno podobno v pritožbi navaja tudi E. E., ki še pojasnjuje, da bi ob zakonitem dedovanju po pok. A. A. dedovali vdova B. B. ter na podlagi vstopne pravice dediči njegove matere: ona sama kot njena hči, hči F. F. in sin G. G. Trdi, da bi moral biti dogovor, ki sta ga s D. D. podpisala s češkimi dediči, upošteven. Zaradi spora med dediči bi moralo sodišče postopek prekiniti in dediča, čigar pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo. Sodišču očita, da se do tega ni opredelilo, kot tudi ni pojasnilo, na podlagi katerega določila je zapuščina prešla na zakonite dediče B. B. 5. Na pritožbi so odgovorili dediči B. B., in sicer pranečaki H. H., I. I., J. J., in K. K., predlagajo zavrnitev obeh pritožb, prvi trije navedeni pa od pritožnikov zahtevajo še povračilo svojih pritožbenih stroškov.

6. Na pritožbi je odgovoril tudi začasni skrbnik zapuščine, tudi on se zavzema za njuno zavrnitev ter zahteva povračilo svojih stroškov.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet dedovanja, vrnjeno zapustniku A. A. z odločbami o denacionalizaciji iz leta 2011; da je zapustnik z oporoko 8. 1. 1954 razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist svoje žene B. B., in sicer še preden je bilo njegovo premoženje z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč 26. 12. 1958 nacionalizirano; da je zapustnik umrl 24. 9. 1959 in da je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek, da je bila ob izdaji sklepa o dedovanju njegova oporočna dedinja B. B. živa in je umrla leta 1977, to je pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji.

9. Ob navedenih dejstvih, ki jih pritožba ne izpodbija, je odločitev sodišča prve stopnje, da denacionalizirano premoženje dedujejo zakoniti dediči pokojne B. B., pravilna. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 1. odst. 78. čl. določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Po 2. odst. istega določila pa preide zapustnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

10. V skladu z Zakon o dedovanju (ZD) je za določitev kroga dedičev pomemben trenutek uvedbe dedovanja (1. odst. 123. čl. in 132. čl. ZD). Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja to ni trenutek smrti, pač pa trenutek pravnomočnosti sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku glede premoženja, ki ga je denacionalizirani upravičenec imel ob svoji smrti. Ob nespornem dejstvu, da je zapustnik še pred nacionalizacijo njegovega premoženja z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist žene in da je bila slednja živa v trenutku pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prišla v poštev kot zapustnikova dedinja oporočna dedinja, ne pa njegovi zakoniti dediči. Primerjava z zadevo I Cp 16/2000 ni ustrezna, saj je tam vdova umrla še pred prehodom zapuščine na dediče. 11. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zapustnikove oporoke glede na 81. čl. ZDen ne smelo upoštevati za denacionalizirano premoženje. Pravilno sicer povzema to določilo, ki pravi takole: „Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.“ Določba govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred sámo nacionalizacijo. Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali. Sodišče prve stopnje bi res lahko to izrecno pojasnilo, vendar je bistveno, da je bila določba prav razumljena in (ne)uporabljena, napako, da argumenti pritožnika ni posebej oz. izrecno zavrnili, pa odpravlja pritožbeno sodišče s tem sklepom.

12. Prvostopenjsko sodišče je nato pravilno ravnalo tudi, ko ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko zapuščinsko sodišče, gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena: V 3. odst. 79. čl. ZD določa, da oporočitelj ne more določiti dediča svojemu dediču in ne volilojemniku. Zato ne more biti upoštevano, da zapustnik ni želel, da se njegovo premoženje seli iz Slovenije.

13. Ker je torej B. B. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, pa denacionalizirano premoženje kot zapuščina nanjo ni prešlo (2. odst. 78. čl. ZDen). Do pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji zapuščina glede tega premoženja namreč še ni obstajala, obstoj predmeta dedovanja/zapuščine, pa je pogoj, da dedovanje nastopi. Ker B. B. torej ni mogla dedovati, dedujejo po vstopni pravici njeni zakoniti dediči. Prvostopenjsko zapuščinsko sodišče res ni navedlo določbe 12. čl. ZD, ki opredeljuje vstopno pravico(1), jo je pa pravilno uporabilo. Njeni oporočni dediči, ki niso hkrati zakoniti dediči, ne morejo dedovati, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko ni upoštevalo „dednega dogovora“, ki sta ga pritožnika sklenila z dediči, saj onadva nista dediča v tem postopku. Tu ne gre za vezanost na odločitev v postopku III D 825/2008 (po pok. B. B.), so pa razlogi za odločitev v tem delu identični kot tam.

15. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je ravnalo prav tudi, ko postopka zaradi spora ni prekinjalo, saj mora v skladu z določbo 1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD tako ravnati le, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost in vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ker odločilna dejstva niso bila sporna (datum smrti, sestave oporoke, njena veljavnost in dikcija njenih določb, datumi izdaje odločb o denacionalizaciji in sklepov o dedovanju, razmerja med zapustnikom in dediči), pač pa le njihov pravni pomen, je bilo vodenje postopka pred zapuščinskim sodiščem prve stopnje v celoti pravilno.

16. Tudi glede postavitve skrbnika zapuščine je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj in na podlagi česa je odločilo, kot je, namreč v skladu s povzetim 131. čl. ZD. Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.

17. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

18. Po 1. odst. 174. čl. ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka; to velja tudi za pritožbene stroške udeležencev v tem primeru.

Op. št. (1): „Del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi bil preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil živ ob zapustnikovi smrti, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.“