Jedro

Pri izračunu odpravnine, do katere je tožnica upravičena ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se upošteva delovna doba, ki jo je dopolnila pri toženi stranki, in delovna doba, ki jo je dosegla pri delodajalcu - delodajalcu prenosniku, od katerega je bila prevzeta k toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati neto odpravnino v znesku 5.744,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo je, da znaša odpovedni rok tožeče stranke na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 3. 2010 75 dni; da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki do dne 15. 5. 2010 in ji je tožena stranka za to obdobje dolžna izplačati plačo, prispevke in akontacijo dohodnine, kot da bi bila tožeča stranka ves čas v delovnem razmerju (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.585,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem postopku, ker ni pravna naslednica družbe S. n.sol.o.., kjer se je tožeča stranka zaposlila 17. 6. 1988. Iz rednega izpisa iz sodnega registra izhaja, da je bila tožena stranka Pr.G. d.o.o., matična št. ..., vpisana v sodni in poslovni register 6. 3. 2008, pred tem datumom pa ni obstajala. Zgodovinski izpisek, ki je priložen k tožbi (priloga A4) pa ni izpis za toženo stranko, temveč za povsem drugo pravno osebo, družbo P.P. d.o.o., matična št. ... s poslovnim naslovom L., S. 21. Zato ne drži, da je P.G. d.o.o. pravni naslednik družbe S. n.sol.o.. Kontinuiteta s tem ni izkazana, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je pravilna. Sodišče je tudi napačno uporabilo 3. odstavek 73. člena ZDR, ki določa, da ima delavec v primeru, če se pri delodajalcu iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitve in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če bi pogodbo o zaposlitvi odpovedal delodajalec. Pri določanju odpovednega roka se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. To določilo se ne more uporabiti za primer, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec, za kar gre v predmetni zadevi, zato se odpravnina in delovna doba obračuna na podlagi trajanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Tožena stranka ni pravni naslednik prejšnjega delodajalca P.G. d.o.o, kar izhaja iz izpiskov iz sodnega registra, zato 3. odstavek 109. člena ZDR ne pride v poštev. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je izenačilo odpoved delavca in delodajalca. Sodišče tudi ni upoštevalo 2. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec prevzemnik zagotavljati delavcem pravice iz 1. odstavka 73. člena samo eno leto po prevzemu, po poteku tega roka pa njegova obveznost preneha. Ker je od sklenitve pogodbe med pravdnima strankama preteklo več kot eno leto, tožena stranka do tožeče stranke nima več nobenih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožeča stranka zaposlila pri družbi P.G. d.o.o., B. 1, na delovnem mestu kuharja dne 3. 1. 1995 (A9) in enako delo, na enakem delovnem mestu, v enakem delovnem okolju ter v istih prostorih opravljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala toženka dne 1. 3. 2010. Med delom družbe P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, P.E. N., B. ulica 1, in P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, P.E. N., B. ulica 1, je bila dne 10. 3. 2008 sklenjena pogodba o trajnem prenosu, v kateri sta pogodbeni stranki stranki uvodoma ugotovili, da sklepata pogodbo na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). V 3. točki pogodbe o trajnem prenosu z dne 10. 6. 2008 (B3) sta stranki zapisali, da zaradi prenosa dela podjetja prevzemnik z dnem podpisa te pogodbe v skladu z določbo 73. člena ZDR trajno prevzema vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri prenosniku zaposlenih delavcev, med katerimi pod zap. št. 7 našteta tudi tožeča stranka. Prevzemnik se je v 2. odstavku zavezal zagotavljati prevzetim delavcem pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala prenosnika še najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta, ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje v celoti ugotovilo kontinuiteto dela tožeče stranke v prostorih na B. 1 za celotno obdobje od 3. 1. 1995 do izteka odpovednega roka dne 31. 3. 2010 in ugodilo zahtevku po izplačilu razlike v odpravnini v višini 5.744,64 EUR.

Nerazumljiv in protispisen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, ker ni pravna naslednica družbe S. n.sol.o., kjer se je tožeča stranka zaposlila 17. 6. 1988. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je tožnica pri toženi stranki zaposlila šele 3. 1. 1995 in to v družbi P.G. d.o.o., B. ulica 1. Med družbo P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, PE N., B. ulica 1, in P.G. d.o.o., L. cesta 40 a, PE N., B. ulica 1, pa je bila sklenjena pogodba o trajnem prenosu dela podjetja in prenosu zaposlenih delavcev, zato so protispisne in brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na družbo S. n.sol.o..

Po določbi 1. odstavka 73. člena ZDR, v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Navedeno pomeni, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upošteva pri določanju odpovednega roka in pravici do odpravnine delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da se delovna doba pri obeh delodajalcih upošteva le v primeru, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi po 3. odstavku 73. člena ZDR. Navedena določba namreč pride v poštev v primeru, ko se delavcu pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, kar pa za konkretni primer ne velja.

Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka do tožeče stranke nima več nobenih obveznosti, ker je od sklenitve pogodbe med pravdnima strankama poteklo več kot eno leto. Po določbi 2. odstavka 73. člena ZDR, ki določa, da pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, mora delodajalec prevzemnik v primeru iz prejšnjega odstavka zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Navedeno določilo pomeni, da vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka po pogodbi o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in so prišle na delodajalca prevzemnika po zakonu, ji je ta dolžan tudi zagotavljati ves čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ne le eno leto. Najmanj eno leto pa je delodajalec prevzemnik dolžan zagotavljati pravice, ki jih ima delavec na podlagi kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, kar je pomembno v primerih, ko za delodajalca prevzemnika velja druga kolektivna pogodba, po kateri bi imel delavec manj pravic. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno zaposlitev tožeče stranke obravnavati kot nadaljevanje istega delovnega razmerja in da je podana kontinuiteta zaposlitve, skladno s pogodbo o trajnem prenosu.

Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati pri odmeri odpravnine celotno delovno dobo tožeče stranke od 3. 1. 1995 do iztega odpovednega roka 31. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo razlike v odpravnini in jo pravilno odmerilo glede na celotno delovno dobo pri toženi stranki oziroma prejšnjem delodajalcu. Po določbi 2. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sicer pa sama višina odpravnine med strankama ni bila sporna.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.