Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo izostanek vzročne zveze, kar je bila podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. V postopek je pritegnilo tri izvedence medicinske stroke, ki so mu pomagali pri vprašanju mehanizma nastanka tožničine poškodbe, saj sodišče samo z ustreznim znanjem v tej smeri ne razpolaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v 15-ih dneh od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ Iz točke II izreka izhaja, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepravilno odločitev, saj je zaključek, da tožnica ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti oziroma izrecno vzročne zveze, v nasprotju z vsebino listin v spisu ter se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnica je izkazala, da je na dan škodnega dogodka bil jašek odprt zaradi popisovanja vode, v zvezi s čemer tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ni podala nobenega nasprotnega dokaza. Prav tako toženka ni dokazala, da se je škodni dogodek zgodil kje drugje, kot navaja tožnica, zaradi tega je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, sodba pa o tem prav tako nima razlogov. Sodišče prve stopnje nima razlogov za zaključek, da je tožnica spreminjala trditveno podlago, saj je tožnica povsem skladno opisala način nastanka poškodbe. Neutemeljen je zaključek, da tožnica ni določneje zatrjevala samega načina nastanka poškodbe. Tožnica ne ve, kaj natančno se je zgodilo z desno nogo in česa drugega se od nje niti ne more pričakovati. Tudi izvedenec K. je izrecno pojasnil, da redko kdo od oškodovancev zna po poškodbi opisati mehanizem poškodovanja, česar sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je v zvezi z nastankom poškodbe skopa in pomanjkljiva, razlogi pa so v nasprotju z vsebino listin. Izostala je skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in utemeljitev o tem, da je tožnica z zadostno stopnjo materialne resnice (prepričanje) dokazala nastanek svoje poškodbe. Sodišče je odločalo preko trditvene podlage toženke, ki je v zvezi z mehanizmom poškodovanja navajala le to, da tožbeno zatrjevan način poškodovanja ni možen in da se je tožnica lahko poškodovala le drugje in na drugačen način. Tožnica je prepričana, da je po dokazovanju s tremi različnimi izvedenci izkazala, da je mehanizem poškodovanja, kot ga je zatrjevala, možen oziroma verjeten s stopnjo več kot polovico ter toženka s svojim ugovorom ne more biti uspešna. Izvedensko mnenje izvedenca Z. je glede mehanizma nastanka poškodbe zelo primerljivo z mnenjem izvedenca K., saj obe mnenji v celoti odvračata pomisleke oziroma ugovore toženke, da se tožnica ni mogla poškodovati na spornem jašku. Po mnenju Z. bi lahko prišlo do poškodbe na robu jaška, lahko na isti ravnini, lahko pa tudi na dnu jaška, v kolikor je tožnica dosegla dno. Tožnica še sedaj ne ve, ali ji je gleženj obrnilo na robu ali na cevi, zaveda se samo, da je bila v trenutku v jašku z izjemno bolečim gležnjem. Za razsojanje v predmetni zadevi je bistveno, da je izvedenec Z. izrecno dopustil možnost nastanka tožničine poškodbe v bližini odprtine jaška. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi popolnoma spregledalo, da je pri tožnici šlo za kompleksen zlom, kjer je prišlo do hkratnega delovanja številnih dejavnikov in ga je nemogoče natančno rekonstruirati. Vsi izvedenci so izrecno dopustili možnost nastanka poškodbe tako, kot jo tožnica ves čas opisuje, o čemer sodba nima razlogov. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero se tožnica ne strinja, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je tožnica izkazala predpostavke odškodninske odgovornosti in zaključilo, da ni izkazala vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom (padcem v jašek) in posledicami le-tega oziroma škodo, ki jo je utrpela in kot izhaja iz v postopku ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da o odločilnih dejstvih ne izhaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zatrjevanje, da je „zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala vseh elementov za odločanje glede vzročne zveze, nasproten vsebini listin v spisu in je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in med vsebino listin v spisu“, ne pomeni, da tožnica sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak ne soglaša z dokazno oceno, kar je drug pritožbeni razlog.

7. Po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kot obligatorne podane štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo (protipravnost ravnanja), nedopustna (pravno priznana) škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem ter nastalo škodo in odgovornost povzročitelja. Že izostanek ene od naštetih obligatornih predpostavk pomeni, da ni podane podlage za odškodninsko odgovornost. 8. Zato nima prav pritožba, ki želi trditveno in dokazno breme v zvezi s krajem in načinom škodnega dogodka, prevaliti na toženko in sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da „ni pojasnilo, na podlagi česa šteje, da je toženka uspela dokazati, da se je dogodek zgodil nekje povsem drugje in ne v sporni odprtini“. Zmotno je prepričanje pritožbe, da „toženka trditev tožnice v zvezi z mehanizmom nastanka poškodbe ni argumentirano prerekala, zaradi česar je potrebno šteti, da so ta dejstva nesporna“. Sodišče prve stopnje tako ni „kršilo določil pravdnega postopka in odločalo preko trditvene podlage toženke“. Na tožnici je namreč bilo trditveno in dokazno breme, da izkaže, da je za škodo odgovoren oziroma jo je povzročil zavarovanec toženke, da izvira iz njegovega škodnega in protipravnega ravnanja, glede na obrnjeno dokazno breme pa bi morala toženka nato dokazovati, da odškodninska odgovornost njenega zavarovanca ne obstoji.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo izostanek vzročne zveze, kar je bila podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. V postopek je pritegnilo tri izvedence medicinske stroke, ki so mu pomagali pri vprašanju mehanizma nastanka tožničine poškodbe, saj sodišče samo z ustreznim znanjem v tej smeri ne razpolaga.

10. Oškodovanci kot laiki ne znajo opisati mehanizma nastanka poškodbe, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Kljub temu pa je od oškodovancev, ki zahtevajo plačilo odškodnine utemeljeno pričakovati, da podajo opis škodnega dogodka do te mere, da je mogoče presojati, na kakšen način bi lahko poškodba nastala – če se postavi vprašanje o mehanizmu nastanka poškodbe – kot v konkretnem primeru. Opis nastanka poškodbe in škodnega dogodka (kje je stala, kam je stopila, kako je stopila, kako je padla, kam je padla) torej ni enako kot opis mehanizma poškodovanja, kar je stvar presoje za to usposobljenega strokovnjaka, ki upoštevaje opis nastanka poškodbe, medicinsko dokumentacijo o poškodbah in vse okoliščine primera lahko oceni, ali je poškodba nastala v okoliščinah, kot je bila zatrjevana. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo na tožnici, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz sodbe, je tožnica po prejemu drugega izvedenskega mnenja spremenila svoje navedbe v zvezi z opisom škodnega dogodka. V tožbi in še na prvem naroku za glavno obravnavo ter zaslišana, je tožnica navajala in izpovedala, da „je naredila korak nazaj in stopila v jašek“. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je razlika med tem, ali je pri koraku nazaj neposredno stopila v jašek, ali pa je stopila najprej na rob jaška in nato padla. Kot izhaja iz izvida in mnenja tretjega izvedenca (izvedenec sodne medicine doc. dr. T. Z. , dr. med., na katerega izvid in mnenje se je sodišče prve stopnje oprlo), položaj tožnice po padcu v jašek ni mogel biti takšen, kot ga navaja in je pri presoji mehanizma poškodovanja zelo pomembno, ali je tožnica pri koraku nazaj stopila neposredno v jašek ali najprej na rob jaška in nato padla v jašek.

11. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da nima razlogov za sklepanje, da je spremenila trditveno podlago. Potek predmetnega postopka namreč jasno pokaže, da je tožnica v tožbi, na prvem naroku za glavno obravnavo in ko je bila zaslišana, podala zelo skop opis nastanka poškodbe (“tožnica je stopila korak nazaj v nezavarovano odprtino in si hudo poškodovala gleženj“, „med pogovorom je prestopala sem in tja in naenkrat stopila v luknjo, ki je bila za njo ter po padcu obsedela na zunanjem delu“), kar je kasneje, po prejemu drugega izvedenskega mnenja (prepozno) dopolnila ter navajala, da „je izvedenec potrdil, da je možno, da je do opisane poškodbe prišlo bodisi na robu jaška, kjer se nahaja stopnička, ki nosi pokrov, ali na vodovodni cevi, ki se nahaja cca 15 cm pod nivojem tal ali na števcu, ki se nahaja 30 cm globoko“ ter „da zaradi trenutka, v katerem se je njena poškodba zgodila, še sedaj ne ve, ali ji je gleženj obrnilo na robu ali na cevi ter se zaveda le, da je bila v trenutku v jašku z zelo bolečim gležnjem“.

12. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je prvi izvedenec, mag. M.B., dr. med. (katerega mnenja tožnica ni povzela) pojasnil, da je tak mehanizem nastanka poškodbe, kot jo je utrpela tožnica, možen le pri poškodbi v isti ravnini. Drugi izvedenec, A.K., dr. med. je pojasnil, da je lahko prišlo do zloma, kot ga je utrpela tožnica, če je stopila na rob odprtega nezavarovanega jaška in ji je obrnilo stopalo navznoter ter je prišlo do nasilnega zasuka stopala navzven, mala verjetnost pa je, da bi prišlo do omenjene poškodbe, v kolikor bi tožnica stopila neposredno v jašek, brez da bi prišlo do predhodnega zvina desnega gležnja. Ko je bil zaslišan, je izvedenec K. dodatno pojasnil, da je tudi cev v jašku ovira, kamor se lahko stopi in pride do mehanizma poškodovanja gležnja in pri tem ni nujno, da bi se utrpele dodatne poškodbe oziroma kompresijski zlom. Ker toženka drugega mnenja ni povzela, je sodišče angažiralo še tretjega izvedenca (doc. dr. T.Z., dr. med.), ki je pojasnil, da je takšen zlom, kot ga je utrpela tožnica, najpogostejši mehanizem zlomov gležnjev. Do zloma je lahko prišlo na ravnini pred jaškom, ali na robu jaška, ali na dnu jaška (vendar je malo verjetno, da bi bila sila ob stiku noge s podlago tolikšna, da bi povzročila obravnavani zlom), zlom ob stopanju na cev (ali na števec) pa je malo verjeten. Izvedenec se je opredelil do dinamike padca in ocenil, da položaj tožnice po padcu v jašek ni mogel biti takšen, kot ga navaja. Po zapisanem je ugotoviti, da ne držijo pritožbene navedbe, da „so vsi izvedenci izrecno dopustili možnost nastanka tožničine poškodbe, kot jo le-ta ves čas opisuje“.

13. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na to, da „je izvedensko mnenje dr. Z. glede mehanizma nastanka poškodbe zelo primerljivo z mnenjem izvedenca dr. K., saj obe mnenji v celoti odvračata pomisleke oziroma ugovore toženke, ki ves čas zatrjuje, da se tožnica ni mogla poškodovati na spornem jašku“. Kot že obrazloženo, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme, da poda opis nastanka poškodbe oziroma dokaže, da se je poškodovala na spornem jašku. Toženka je v zvezi s nastankom škodnega dogodka izrazila dvom, ni pa posledično trditveno in dokazno breme prešlo na njo, kot zmotno razume pritožba in ni toženka tista, ki bi morala dokazati, da „se je tožnica poškodovala drugje in na drugačen način“. Kot je pokazal s strani sodišča celovito in natančno izveden dokazni postopek, je, kljub temu, da je priča M.G., ki je s tožnico v sorodstvenem razmerju, potrdil padec tožnice (ne glede na to, kaj je bil določenega dne vzrok za to, da je bil pokrov jaška za vodo odprt), pravilen zaključek sodišča, da med zatrjevanim padcem in utrpelo škodo ni vzročne zveze. Kot izhaja iz dokazovanja z izvedenci, predvsem pa kot pojasnjuje izvedenec doc. dr. Z., je malo verjetno, da bi tožnica pri padcu lahko utrpela poškodbe, ki jih zatrjuje oziroma tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti, ki je večja od polovične, dokazala, da je podana vzročna zveza.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo, da se je padec zgodil v nekaj sekundah in je razumljivo, da se tožnica ne spomni, kdaj je začutila bolečino ter ni znala opisati nastanka mehanizma poškodbe. Kljub temu pa je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da to ne velja za opis, kam vse je z nogo stopila – ali samo neposredno v luknjo, ali na rob jaška in je nato padla v luknjo (torej za opis nastanka poškodbe), saj to sodi v okvir njenega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti. Tožnica pred prejemom prvega izvedenskega mnenja ni navajala ničesar o stopanju na rob jaška, ampak je zatrjevala, da je stopila nazaj in padla (direktno) v luknjo. To dejstvo pa ji po mnenju sodišča prve stopnje, s katerim sodišče druge stopnje soglaša, ni moglo biti neznano in ni bilo nekaj, česar pred prejemom prvega izvedenskega mnenja oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo ne bi vedela.

15. Pritožbena graja v zvezi z „nastankom tožničine poškodbe v bližini odprtine jaška“ predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tekom postopka na prvi stopnji tožnica namreč ni zatrjevala, da se je poškodba zgodila v „bližini odprtine jaška“, ampak je zatrjevala, da je „stopila nazaj in padla v jašek“.

16. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na popis vode s strani Mariborskega vodovoda in periodiko teh popisov, pri presoji pravilnosti odločitve niso bistvenega pomena. Sodišču prve stopnje se namreč vprašanje, ali je bil števec tistega dne popisan oziroma ali držijo tožničine trditve o periodiki popisovanja vode ali ne, ni zdelo bistveno za rešitev zadeve. Štelo je, da je bil jašek zatrjevanega dne odprt in ugotavljalo, ali je lahko tožnica pri padcu, kot ga je zatrjevala, zadobila takšne poškodbe, kot je navajala in kot izhajajo iz medicinske dokumentacije. Posledično pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na pravilnost odločitve, ki se nanaša na vprašanje popisovanja vode in periodiko le-tega.

17. Po obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročna zveza), je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).