Jedro

V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednica Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 61.824,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo v plačilo 16. dan po prejemu sklepa.

Zoper ta sklep se je zaradi kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se pravdni stroški odmerijo na znesek 35.012,04 EUR. V pritožbi opozarja, da se je primarni tožbeni zahtevek nanašal na ugotovitev obstoja izločitvene pravice pri določenih terjatvah tožene stranke do tretjega, pri čemer znaša seštevek teh terjatev 4.112.858,27 EUR. Podrejeni tožbeni zahtevek pa se nanaša na uveljavljanje ločitvene pravice, pri čemer se ta pravica uveljavlja v zvezi s taksativno navedenimi terjatvami dolžnika do tretjega, in sicer ponovno v skupnem znesku 4.112.858,27 EUR. Iz tega razloga bi morala znašati vrednost spornega predmeta zgolj 4.112.858,27 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi tega kot osnovo za izračun potrebnih stroškov upoštevati le omenjeno vrednost spornega predmeta.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala izločitveno pravico na terjatvah tožene stranke, ki jih ima tožena stranka do družbe P. GmBH, Wolfsburg, Nemčija po računih v vrednosti 4.112.858,27 EUR; s podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka uveljavlja prednostno poplačilo svoje terjatve do tožene stranke v višini 9.444.067,25 EUR, in sicer iz premoženja tožene stranke, tj. terjatev, ki jih ima tožena stranka do družbe P. GmBH, Wolfsburg, Nemčija, po računih v vrednosti 4.112.858,27 EUR. Vrednost predmeta spora po primarnem tožbenem zahtevku (uveljavljanje izločitvene pravice na terjatvah v višini 4.112.858,27 EUR) znaša torej 4.112.858,27 EUR, vrednost predmeta spora po podrejenem tožbenem zahtevku (zaradi poplačila terjatve v višini 9.444.067,25 EUR uveljavljanje ločitvene pravice na terjatvah v višini 4.112.858,27 EUR) pa znaša 9.444.067,25 EUR (tudi v tožbi je tožeča stranka opredelila vrednost spora na ta denarni znesek).

Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Pri objektivni kumulaciji je torej vrednost spornega predmeta odvisna od tega, ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali različno dejansko in pravno podlago. V konkretni zadevi pa se zahtevki niso opirali le na različno pravno in dejansko podlago, marveč je šlo tudi za eventualno kumulacijo, pri kateri se vrednost spornega predmeta določi ločeno za vsak eventualno kumulirani zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Takšno je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(1).

V skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 20. člena Odvetniške tarife – OT (enako tudi določba prvega odstavka 20. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1), pa se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo vrednost predmeta spora po podrejenem tožbenem zahtevku v višini 9.444.067,25 EUR (v korist tožeče stranke pa je spregledalo vrednost predmeta spora po primarnem tožbenem zahtevku v višini 4.112.858,27 EUR), je več kot očitno, da je obravnavana pritožba tožeče stranke docela neutemeljena. Ne drži namreč tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka uveljavljala zoper toženo stranko tožbena zahtevka zgolj v vrednosti spornega predmeta 4.112.858,27 EUR.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške za odgovor na pritožbo v znesku 73,20 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3320 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 50,00 EUR, izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 10,00 EUR in 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Glej podrobneje Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, stran 223.