Jedro

Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.

Izrek

Pritožba storilca prekrška se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za A-50 km/h, B, C, G in H kategorije motornih vozil, ker je v obdobju od 18. 2. 2008 do 9. 6. 2009 kot voznik začetnik presegel 7 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu naložilo v plačilo sodno takso.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje storilec prekrška, ki v pritožbi obširno pojasnjuje okoliščine dne 30. 4. 2009 storjenega prekrška, potek ogleda kraja prometne nesreče in postopka o prekršku, ki je bil zaključen z izdajo pravnomočne odločbe o prekršku. Navaja pa tudi, da je poklicni voznik, saj je prek zavoda za zaposlovanje opravil vozniški izpit za C kategorijo motornih vozil in se zaposlil pri delodajalcu, ki je pogodbeni prevoznik za T. C. za Koroško. Zato sodišče naproša, da mu oprosti odvzem vozniškega dovoljenja, saj bo s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ponovno brezposeln, ker delodajalec nima dela, ki bi ga lahko opravljal brez vozniškega dovoljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in v skladu z uradnim preizkusom po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno gradilo svojo odločitev na ugotovitvah, da so storilcu bile izrečene 3 kazenske točke s plačilnim nalogom Postaje Prometne policije M. S. z dne 9. 12. 2008, ki je postal pravnomočen 18. 12. 2008, 3 kazenske točke s plačilnim nalogom Policijske postaje D. z dne 24. 1. 2009, ki je postal pravnomočen 3. 2. 2009, in 6 kazenskih točk z odločbo o prekršku Policijske postaje D. z dne 19. 5. 2009, ki je postala pravnomočna 9. 6. 2009, pri čemer je vse prekrške storil z motornim vozilom B kategorije in sicer 9. 12. 2008, 24. 1. 2009 in 30. 4. 2009, ko je bil glede na določbe 66. tč. I. odst. 23. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) voznik začetnik, saj še vedno ni dopolnil 21 let. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih storilec pritožbeno ne izpodbija in je zato pritožbeno sodišče nanje vezano, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za zgoraj naštete kategorije motornih vozil, saj je te kategorije imel v vpisane v vozniško dovoljenje na dan 30. 4. 2009, ko je storil prekršek, s katerim je kot voznik začetnik presegel sedem kazenskih točk v cestnem prometu. V skladu s III. in IV. odst. 22. čl. ZP-1 v zv. s IV. odst. 235. čl. ZVCP-1 se namreč vozniku začetniku, ki v času treh let doseže ali preseže sedem kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Izpodbijani sklep, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi I. odst. 202. a čl. ZP-1, je ugotovitvene narave, saj imajo s pravnomočnimi odločbami oz. sodbami o prekršku izrečene kazenske točke opozorilni značaj vse dokler ne doseže števila, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za izdajo izpodbijanega sklepa so pravno pomembne le ugotovitve, da je storilec imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, da mu je bilo v obdobju treh let pravnomočno izrečenih toliko kazenskih točk, kot jih zakon predpisuje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. S pritožbenimi navedbami o dejanskih okoliščinah dne 30. 4. 2009 storjenega prekrška in o kršitvah določb postopka o prekršku pri izdaji odločbe o prekršku PP D. z dne 19. 5. 2009, storilec dejansko napada cit. odločbo o prekršku PP D., ki pa je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah postala pravnomočna, zaradi česar njeno izpodbijanje s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom ni več mogoče. Prav tako se te pritožbene navedbe ne nanašajo na odločilna dejstva za izdajo izpodbijanega sklepa, zaradi česar so takšne pritožbene navedbe neupoštevne in bi jih storilec lahko uveljavljal le v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki pa je očitno ni vložil. Prav tako so pravno neupoštevne navedbe o posledicah, ki jih bo za njegovo življenje imelo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker predmetni postopek ni postopek o prekršku in sodišče nima zakonske podlage za uporabo 26. čl. ZP-1, ki določa katere okoliščine sodišče upošteva pri odmeri sankcij. Storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik pa so premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte ter tako ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj, saj storilec ni pojasnil niti pri kom je zaposlen, niti kakšno delo opravlja v okviru svojega poklica, niti ni za svoje trditve predložil nobenih dokazov, kot mu nalaga čl. 157/III ZP-1. Pritožbeno sodišče tako ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji iz V. odst. 235. čl. ZVCP-1, ki sicer omogoča, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ni bilo ugotoviti nezakonitosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1).