Jedro

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali je pravilno stališče, da je mogoče obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP uporabiti le v primeru, ko se odločitev sodišča opira na pravnomočno (kazensko obsodilno) sodbo in ne tudi v primeru, ko se opira na nepravnomočno odločbo in ali sta sodišči pravilno presodili, da se sodna odločba pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ne opira na kazensko obsodilno sodbo v smislu 9. točke 394. člena ZPP oziroma, ali je v obravnavani zadevi dosežen standard, da se odločitev sodišča opira na sodbo drugega sodišča.

Izrek

Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj: - ali je pravilno stališče, da je mogoče obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabiti le v primeru, ko se odločitev sodišča opira na pravnomočno (kazensko obsodilno) sodbo in ne tudi v primeru, ko se opira na nepravnomočno odločbo? - ali sta sodišči pravilno presodili, da se sodna odločba pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ne opira na kazensko obsodilno sodbo v smislu 9. točke 394. člena ZPP oziroma, ali je v obravnavani zadevi dosežen standard, da se odločitev sodišča opira na sodbo drugega sodišča?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka z dne 16. 9. 2011 zavrnilo. Presodilo je, da razveljavitev kazenske obsodilne sodbe ne predstavlja obnovitvenega razloga po 9. točki 394. člena ZPP. Po oceni sodišča se prvostopenjska sodba in sodba pritožbenega sodišča ne opirata na kazensko obsodilno sodbo, saj o kazenski odgovornosti v času do pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, prav tako pa sta sodišči samostojno presodili, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti toženca. Po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni podan niti obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, saj lahko novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga predstavlja le tista okoliščina, ki je že obstajala v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, pa stranka zanjo ni vedela, medtem ko v tej zadevi kazenska obsodilna sodba v času sojenja pred sodiščem prve stopnje še ni obstajala. Poudarilo je še, da tudi sicer sodba sodišča ne predstavlja dokaza o odločilnem dejstvu, na podlagi katerega je bila izdana sodna odločba, temveč je le rezultat logičnega silogizma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Glede na to, da je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe jasno zapisano, da sodba v kazenskem postopku še ni pravnomočna in da zato pravdno sodišče nanjo ni vezano, je pritožbeno sodišče trditev toženca, da naj bi sodišče odločitev o plačilu odškodnine oprlo na nepravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ocenilo kot nelogično. Samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da ga obsodilna kazenska sodba utrjuje pri presoji dokazov, po presoji pritožbenega sodišča ne spreminja zaključka, da sta sodišči prve in druge stopnje stopnje vse elemente odškodninske odgovornosti toženca presojali sami in ne na podlagi kazenske obsodilne sodbe.

3. Toženec vlaga zoper sklep sodišča druge stopnje predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: 1) ali je pravilno stališče, da je mogoče obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP uporabiti le v primeru, ko se odločitev sodišča opira na pravnomočno (kazensko obsodilno sodbo) in ne tudi v primeru, ko se opira na nepravnomočno odločbo?; 2) ali sta sodišči pravilno presodili, da se sodna odločba pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ne opira na kazensko obsodilno sodbo v smislu 9. točke 394. člena ZPP oziroma ali je v obravnavani zadevi dosežen standard, da se odločitev sodišča opira na sodbo drugega sodišča? Glede prvega vprašanja oziroma stališča meni, da je izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da je po 9. točki 394. člena ZPP mogoče predlagati obnovo le v primeru, ko se sodišče sklicuje na pravnomočno sodbo, materialnopravno zmotno. V zvezi s tem primarno opozarja na zakonsko besedilo 9. točke 394. člena ZPP. Ta namreč ureja le situacijo, ko se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo, ki je kasneje pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Zakon tako ne omogoča stališča, ki posredno izhaja iz razlogov odločb prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da je po 9. točki mogoče obnoviti postopek le v primeru, ko se odločitev sodišča opira na pravnomočno odločbo. V prid razlagi, da zakon nima v mislih samo opiranja na pravnomočno sodno odločbo, govori tudi stališče, da zaradi spremembe, razveljavitve ali odprave nepravnomočne kazenske obsodilne sodbe, ki jo sodišče upošteva pri presoji odškodninske odgovornosti toženca, ni mogoče predlagati obnove postopka zaradi novega dejstva ali novega dokaza, saj sodba ni dejstvo. Če v teh primerih ne bi bilo mogoče predlagati obnove postopka po 9. točki 394. člena ZPP, bi to pomenilo, da bi stranke v takih primerih, ko se sodna odločba opira na nepravnomočno sodno odločbo, ki je kasneje spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, dejansko ostale brez pravnega varstva. Glede drugega vprašanja pa navaja, da to, da je sodišče presojalo odškodninsko odgovornost toženca, še ne pomeni, da se v obravnavani zadevi sodna odločba v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca ne opira na kazensko obsodilno sodbo oziroma, da je dokaz, da se sodna odločba ne opira na kazensko obsodilno sodbo že to, da je predmet presoje v odškodninski pravdi civilna in ne kazenska odgovornost. Po mnenju toženca je v obravnavani zadevi ravno obstoj kazenske obsodilne sodbe v bistveni meri vplival na potek pravdnega postopka in na dokazno oceno sodišča. To je nenazadnje priznalo tudi sodišče samo, s tem, ko je zapisalo, da ga k takšni dokazni oceni utrjuje tudi dejstvo, da je bil toženec za isto dejanje že obsojen v kazenskem postopku. Da je kazenska obsodilna sodba vplivala na potek odškodninske pravde, je tudi razumljivo, saj sodišča pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi posega v čast in dobro ime izhajajo ravno iz določb kazenskega prava. To je storilo tudi sodišče v tej zadevi, saj je presodilo, da očitki toženca izpolnjujejo vse elemente kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, saj predstavljajo negativno vrednostno oceno, ki je tudi objektivno žaljiva. Ob dejstvu, da je torej sodišče v pravdnem postopku tudi samo ugotavljalo znake kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje samo zapisalo, da je pri dokazni oceni upoštevalo dejstvo, da je bil toženec za isto dejanje v kazenskem postopku že obsojen, ni mogoče slediti presoji nižjih sodišč, da obstoj kazenske obsodilne sodbe ni v ničemer vplival na presojo sodišča, ali so podani elementi kaznivega dejanja ter posledično odškodninska odgovornost toženca. Sodišče se je namreč pri presoji odškodninske odgovornosti toženca ukvarjalo ravno z vprašanjem, ali so toženčevi očitki izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Tudi sodišče druge stopnje je upoštevalo dejstvo, da je bil toženec v kazenskem postopku že obsojen. Pritožbeno sodišče je s sklicevanjem na obsodilno sodbo odgovorilo na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obstoja vseh elementov kaznivega dejanja. Gre za pravni vprašanji, glede katerih sodne prakse vrhovnega sodišča ni, pomembni pa sta iz vseh vidikov prvega odstavka 367.a člena ZPP.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).