Jedro

Plačilni nalog po 57. členu ZP-1 se izda samo, če prekršek ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama (bodisi z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev bodisi z ugotovitvami na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju storitve prekrška). Navedeni zakonski kriterij v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je prekršek zaznala uslužbenka oškodovanega javnega podjetja A. d.o.o., pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pa je relevantna dejstva v postopku o prekršku začela ugotavljati šele po podaji oškodovančevega predloga slabe tri mesece po storitvi prekrška.

Konkretno vodenje hitrega postopka o prekršku je odstopalo od zakonske ureditve v tem, da je bila storilcu takoj izdana pisna odločba z obrazložitvijo (namesto brez obrazložitve) in da je bil storilcu dan pravni pouk, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo (namesto da bi bil poučen, da mora najprej vložiti napoved za sodno varstvo). Nobene izmed teh kršitev ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je dne 25. 8. 2021 zoper storilca A. A. izdal odločbo o prekršku št. 2240-31534/2021 zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 6. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 8/2017 s spremembami, v nadaljevanju: Odlok) in mu izrekel globo v višini 80,00 EUR ter naložil plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je zoper navedeno odločbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve 57.b člena, prvega odstavka 59.a člena, drugega in četrtega odstavka 57.c člena in šestega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Obsežna argumentacija zahteve zastopa v bistvu dve stališči. Prvič, vložnik trdi, da bi moral biti v konkretnem primeru storilcu namesto odločbe o prekršku izdan plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o parkiranju vozil v cestnem prometu po prvem ali drugem odstavku 57. člena ZP-1, kar bi imelo za storilca tudi ustrezne stroškovne posledice. In drugič, v primeru takojšnje izdaje odločbe o prekršku bi morala biti storilcu najprej izdana odločba brez obrazložitve, z ustreznim pravnim poukom in brez določene sodne takse. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in ugotovi zatrjevane kršitve zakona, izpodbijano odločbo o prekršku pa spremeni tako, da storilec ni dolžan plačati stroškov postopka (tj. sodne takse v znesku 40,00 EUR).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) vročilo storilcu, ki se je pridružil navedbam v zahtevi.

B-I.

4. Vložnik v prvem delu zahteve utemeljuje, da bi moral biti v predmetni zadevi storilcu namesto odločbe o prekršku izdan plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o parkiranju vozil v cestnem prometu po prvem ali drugem odstavku 57. člena ZP-1. Njegova, po vsebini obširna izvajanja, je mogoče sprejeti samo pod pogojem, da so bili v okoliščinah konkretnega primera izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga, zato je Vrhovno sodišče najprej odločalo o tem vprašanju.

5. Izhodišče za presojo predstavljajo naslednja procesno relevantna dejstva, kot izhajajo iz podatkov prekrškovnega spisa: – obravnavani prekršek parkiranja na javni parkirni površini brez plačila parkirnine je bil storjen dne 10. 3. 2021 na parkirišču, ki ga upravlja Javno podjetje A., d. o. o. (v nadaljevanju: A., d. o. o.); – prekršek je zaznala uslužbenka (kontrolorka) A., d. o. o., preko zalednega nadzornega sistema parkirne opreme in videonadzornega sistema, ko je zaznala izstop vozila iz parkirišča brez plačila parkirnine; – Javno podjetje A., d. o. o., je dne 1. 6. 2021 kot oškodovanec prekrškovnemu organu Mestnemu redarstvu Mestne občine Ljubljana podalo predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper lastnika oziroma uporabnika vozila, ki ga je utemeljilo z neposrednimi ugotovitvami njihove uslužbenke ter priloženimi fotografijami s kraja prekrška in video posnetkom; – istega dne, torej 1. 6. 2021, je prekrškovni organ opravil prve poizvedbe v registru motornih vozil; – dne 7. 6. 2021 je prekrškovni organ k izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška najprej pozval lastnico oziroma uporabnico vozila (pravno osebo B., d. o. o.), kasneje pa 23. 7. 2021 še storilca A. A. kot odgovorno osebo pravne osebe, ki je lastnik oziroma uporabnik vozila; o prekršku se ni izjavil nihče; – dne 25. 8. 2021 je prekrškovni organ izdal izpodbijano odločbo o prekršku z obrazložitvijo in pravnim poukom, da lahko storilec zoper odločbo v osmih dneh od njene vročitve vloži zahtevo za sodno varstvo in da lahko v primeru, da ne vloži pravnega sredstva, plača samo polovico izrečene globe, če jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti.

6. Po določbi 57. člena ZP-1 je izdaja plačilnega naloga predpisana v dveh primerih: (i) prvič, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna1 ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1); in (ii) drugič, če pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen (drugi odstavek 57. člena ZP-1).

7. Ključna vložnikova teza, skozi katero v zahtevi utemeljuje pogoje za izdajo plačilnega naloga v konkretnem primeru, je v trditvi, da je mogoče uslužbenki (kontrolorki) Javnega podjetja A. d.o.o., ki je zaznala prekršek, priznati primerljiv (smiselno enak) položaj, kot ga ima pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa. Zahteva se pri tem opira na naslednje argumente: (i) javno podjetje A., d. o. o., je v 100 % lasti Mestne občine Ljubljana, v okviru katere deluje tudi prekrškovni organ (Mestno redarstvo); (ii) javno podjetje A., d. o. o., v okviru Mestne občine Ljubljana izvaja gospodarsko javno službo in opravlja določene naloge tudi v zvezi s parkiranjem, (iii) tehnična oprema za videonadzor, vključno z vsemi pridobljenimi podatki, je last Mestne občine Ljubljana in ji je zato mogoče priznati lastnost sredstev in naprav po prvem odstavku 57. člena ZP-1, ugotovitvam uslužbenke (kontrolorke) javnega podjetja A., d. o. o., pa naravo ugotovitev v okviru nadzorstvenega javnega pooblastila v smislu drugega odstavka 45. člena ZP-1. 8. Zahteva zastopa stališče, da gre v konkretnem primeru pri zaznavi prekrška zaradi kršitve predpisov o parkiranju vozil v cestnem prometu za položaj, ki je po vseh značilnostih vsebinsko enak neposredni ugotovitvi uradne osebe prekrškovnega organa na kraju samem, saj na ta kraj in v ta čas segajo tudi fotografije in posnetek, ki dokumentirajo kršitev in je na tej podlagi zaznavo lahko opravil tudi prekrškovni organ sam, po prejemu predloga za uvedbo postopka o prekršku. Zavzema se torej za presojo, da je treba kontrolorki javnega podjetja A., d. o. o., priznati smiselno enak položaj, kot ga ima pooblaščena uradna oseba Mestnega redarstva, kar pomeni, da so bili v predmetni zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se vsi ponujeni vložnikovi argumenti nanašajo na način zaznave prekrška, ki je po stališču zahteve primerljiv zaznavi pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, vendar vsa ta izvajanja prezrejo izrecno zakonsko določbo, da se lahko plačilni nalog po 57. členu ZP-1 izda samo, če prekršek ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama (bodisi z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev bodisi z ugotovitvami na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju storitve prekrška). Navedeni zakonski kriterij v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je prekršek zaznala uslužbenka oškodovanega javnega podjetja A., d. o. o., pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pa je relevantna dejstva v postopku o prekršku začela ugotavljati šele po podaji oškodovančevega predloga slabe tri mesece po storitvi prekrška.

10. Interpretacija pogojev za izdajo plačilnega naloga, kot jo ponuja vložnik, bi presegla jezikovni okvir 57. člena ZP-1 in bi v skrajni izpeljavi privedla do stališča, da bi lahko uslužbenka oškodovanega Javnega podjetja A. d.o.o. storilcu prekrška sama izdala plačilni nalog. Takšna razlaga bi bila v direktnem nasprotju z določbama prvega in drugega odstavka 57. člena ZP-1, ki izdajo plačilnega naloga pogojujeta s kriterijem, da prekršek na zakonsko predpisan način zazna ali ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama. V predmetni zadevi ne gre za tak primer, zato se vse vložnikove navedbe v smeri uveljavljanja kršitev zakona zaradi izdaje odločbe o prekršku pokažejo za neutemeljene. Vložnikove razlage ne more podpreti niti sklicevanje na določbo drugega odstavka 45. člena ZP-1, saj mora biti pristojnost za odločanje o prekrških v predpisih natančno določena in je ni mogoče presojati po analogiji.2

11. Pogoji za izdajo plačilnega naloga po prvem oziroma drugem odstavku 57. člena ZP-1 glede na obrazloženo v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, zato tudi uporaba 57.b člena ZP-1, na katerega se opira vložnik, ne pride v poštev. Končno se kot brezpredmetno pokaže tudi vložnikovo polemiziranje o možnosti izdaje plačilnega naloga (tudi) v primerih, ko se lastnik vozila lahko ekskulpira odgovornosti po 8. členu Zakona o pravilih cestnega prometa, saj pogojev za izdajo plačilnega naloga v predmetni zadevi ni bilo.

B-II.

12. Prekrškovni organ je v konkretnem primeru odločal v hitrem postopku o prekršku. Storilcu je izdal, kot že navedeno, odločbo z obrazložitvijo, z določeno sodno takso in pravnim poukom, da je mogoče zoper odločbo v predpisanem roku vložiti zahtevo za sodno varstvo ter da lahko storilec v primeru, če ne vloži pravnega sredstva, plača samo polovico izrečene globe.

13. Vložnik v drugem delu zahteve utemeljuje: (i) da je treba po 59.a členu ZP-1 vedno najprej izdati pisno odločbo brez obrazložitve, šele v primeru napovedi zahteve za sodno varstvo pa tudi odločbo z obrazložitvijo; in (ii) da je imela takojšnja izdaja pisne odločbe z obrazložitvijo v predmetni zadevi za storilca negativne posledice z vidika načina uveljavljanja pravnega sredstva in naloženega plačila sodne takse, kar je vplivalo na njeno zakonitost. 14. Vložnikovo stališče, da ZP-1 v hitrem postopku prvenstveno predpisuje izdajo pisne odločbe brez obrazložitve (drugi odstavek 56. člena ZP-1) je pravilno, vendar takojšnja izdaja pisne odločbe z obrazložitvijo sama po sebi ni imela nobenega vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Prekrškovni organ je skozi pisno obrazložitev storilca seznanil z vsebinskimi razlogi za sprejeto odločitev, s čimer mu je zagotovil večjo stopnjo procesnih jamstev, kot jo zahteva zakon, zato na tej podlagi še ni mogoče utemeljiti bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. 15. Zatrjevanje, da je imela izdaja pisne odločbe z obrazložitvijo za storilca negativne posledice z vidika načina uveljavljanja pravnega sredstva, se v zahtevi navezuje na očitek, da je prekrškovni organ s podanim pravnim poukom prekršil drugi in četrti odstavek 57.c člena ZP-1. Ta v relevantnem delu predpisuje, da lahko kršitelj, ki ne napove zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, plača polovični znesek globe v roku osmih dni po izteku roka za napoved zahteve za sodno varstvo, kar predstavlja del pouka o dolžnosti napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo na odločbi o prekršku.

16. Vsebinski očitek tega dela zahteve je dejansko v tem, da je prekrškovni organ storilca s pravnim poukom napotil na vložitev zahteve za sodno varstvo (ne pa na njeno napoved), nato pa mu v nasprotju z drugim in četrtim odstavkom 57.c člena ZP-1 priznal privilegij do polovičnega plačila globe. Ugotoviti je treba, da storilec z opisanim ravnanjem prekrškovnega organa ni bil v ničemer prikrajšan pri uveljavljanju zahteve za sodno varstvo, privilegij možnega plačila polovičnega zneska globe pa bi mu moral biti v vsakem primeru priznan, če bi bila v skladu z zakonskimi določbami najprej izdana odločba brez obrazložitve in z (ustreznim) pravnim poukom o dolžnosti napovedi zahteve za sodno varstvo. Kršitev drugega in četrtega odstavka 57.c člena ZP-1, kot jo zatrjuje vložnik, torej v predmetni zadevi nima narave bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, saj ni imela vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

17. Zadnji vložnikov argument je, da je imela izdaja pisne odločbe z obrazložitvijo za storilca negativne posledice z vidika odmerjene sodne takse. Vložnik se pri tem opira na (predhodno zastopano) stališče, da bi moral biti storilcu izdan plačilni nalog, zato sodna taksa ne bi smela biti določena. Dodatno se sklicuje tudi na najnovejšo novelo Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je posebej uredila izjemo, da se sodna taksa ne plača v primeru, ko se v primeru zaznave prekrška s tehničnimi sredstvi po izdaji plačilnega naloga lastnik vozila ekskulpira odgovornosti in se odločba o prekršku izda dejanskemu vozniku vozila (s čimer naj bi se zasledovalo enako obravnavo storilcev, ki so bili zaznani s tehničnimi sredstvi, in dejanskih voznikov, ki so identificirani šele po izjavi lastnika vozila).

18. Niti tega argumenta ni mogoče sprejeti. Pravno podlago za določitev sodne takse v hitrem postopku o prekršku predstavlja drugi odstavek 58. člen ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb o stroških postopka v rednem sodnem postopku (143. člen ZP-1), kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Izjema, ko se sodna taksa ne določi, velja po določbi šestega odstavka 57. člena ZP-1 samo za primere, ko se postopek konča z izdajo plačilnega naloga, za kar v predmetni zadevi – kot je bilo v tej sodbi že obrazloženo – ni bilo zakonskih pogojev. Tudi določba ZPrCP, ki je uvedla posebno izjemo od dolžnosti plačila sodne takse za izbrano skupino primerov, se v konkretni zadevi ne more uporabiti, saj ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega primera ne ustreza specialni zakonski normi, na katero se sklicuje vložnik. Ugotoviti je torej treba, da niti v določbah ZP-1 niti v pravilih specialnih predpisov ni nobene podlage za stališče, da storilcu konkretnega prekrška v odločbi o prekršku ne bi smela biti naložena sodna taksa, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku niti s tega vidika ni podana.

19. Konkretno vodenje hitrega postopka o prekršku je torej po vsem navedenem odstopalo od zakonske ureditve v tem, da je bila (1) storilcu takoj izdana pisna odločba z obrazložitvijo (namesto brez obrazložitve) in (2) da je bil storilcu dan pravni pouk, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo (namesto da bi bil poučen, da mora najprej vložiti napoved za sodno varstvo). Nobene izmed teh kršitev ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1, zato je bilo treba vložnikovo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno.

C.

20. Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Za osebno zaznavo prekrška gre po ustaljeni sodni praksi takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Tako sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 28/2017 z dne 18. 4. 2017, IV Ips 124/2008 z dne 24. 2. 2009, IV Ips 59/2008 z dne 17. 6. 2008. 2 Prim. P. Čas, N. Orel., M. Perpar: Postopek o prekrških, v: Zakon o prekrških s komentarjem (ur. H. Jenull, P. Čas, N. Orel), GV Založba, Ljubljana 2018, str. 225.