Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navedla skupno število točk, s katero je bila ocenjena vloga vsakega ponudnika po vseh kriterijih in merilih javnega razpisa ter zaključek, da je bil izbran ponudnik, ki je dosegel najvišje število točk. Odločba tako o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 0144-3/2015-39 z dne 11. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka podelila koncesijo za opravljanje storitev za trg dela za obdobje 2016 - 2018 za krajevno območje Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba Ptuj ponudniku A. d.o.o., zavrnila pa je ponudbi ponudnikov B. d.o.o. iz Ptuja in C. d.o.o. iz Ptuja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila z javnim razpisom, ki je bil dne 29. 1. 2016 objavljen v Uradnem listu RS, št. 6/16 za krajevno območje Zavoda RS za zaposlovanje, Območna služba Ptuj razpisana ena koncesija ter da so na razpis prispele tri ponudbe. Komisija za koncesije, ki jo je v skladu z 89. členom Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) imenoval koncendent, je ugotovila, da vsi ponudniki izpolnjujejo pogoje iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije ter je na podlagi navedenega ocenila vlogo ponudnika B. d.o.o. s 103,5 točk, ponudnika A. d.o.o. s 111 točk in ponudba C. s 100 točk. Skladno z javnim razpisom se koncesija podeli ponudniku, ki doseže najvišje število točk. Glede na navedeno je bila izbrana ponudba ponudnika A. d.o.o., ki je bila ocenjena s 111 točkami.

2. Tožeča stranka v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično prenizko točkovanje tožeče stranke. Pri Merilu 1.1. Reference ni bila upoštevana referenca številka 1 naslovljena na Zavod X. Po mnenju tožeče stranke gre pri tem za osebno referenco za prijavljeni moderatorki, torej za referenco zaposlenega ne pa podjetja. Za navedeni referenci bi morala tožeča stranka prejeti 15 točk, po točkovanju tožene stranke pa je prejela 0 točk. Prav tako pri Merilu 1.2. ni upoštevala reference 4, ker naj bi šlo za enako storitev kot pri referenci 3 v merilu 1.1., čeprav gre za dve različni podjetji, ki sicer imata podobni imeni. Po navedenem merilu bi tako morala prejeti 5 oziroma 7,5 točke. Nepravilna je tudi ocena pri Merilu 1.3., ker bi namesto 5 točk morala prejeti 7,5 točke, saj gre za storitve, ki se izvajajo izključno za brezposelne osebe. Tožeča stranka je na razpisu tako prejela skupaj 100 točk. Kolikor bi bila pravilno ocenjena, bi prejela skupno najmanj 122,5 točk, kar bi pomenilo, da bi od vseh ponudnikov imela največ točk in bi uspela na razpisu. Tožeča stranka tudi meni, da bi morala biti izpodbijana odločba obrazložena v tolikšni meri, da bi bili iz nje razvidni razlogi dodelitve točk po posameznih kriterijih oziroma merilih za vsakega ponudnika posebej oziroma razlogi o tem, zakaj je prijava izbranega ponudnika prejela večje število točk v primerjavi z neizbranima ponudnikoma. Le s takšno obrazložitvijo bi bilo tožeči stranki zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovor na tožbo obširno pojasnjuje točkovanje ponudbe tožeče stranke po posameznih merilih. Pri Merilu 1.1. Reference, ki izkazujejo kvalitetno in pravočasno opravljanje storitve vseživljenjske karierne orientacije v obdobju zadnjih treh let pred oddajo ponudbe ni upoštevala predložene reference, ker je bila ta izdana podjetju X. ne pa na ime predavateljic, torej ne gre neposredno za osebno referenco zaposlenih predavateljic. Pri Merilu 1.2. tožena stranka predložene reference ni upoštevala, ker je šlo za enake oziroma podobne vsebine kot pri Merilu 1.1., v skladu z javnim razpisom pa se lahko reference za isto storitev upoštevajo le enkrat. Pri Merilu 1.3. se reference, ki izkazujejo izvajanje storitev le za brezposelne osebe vrednotijo višje in sicer se vrednost točk pomnoži s količnikom 1,5. Iz predložene reference pa je razvidno, da se je storitev zaposlitvene rehabilitacije izvajala tako za brezposelne kot tudi za zaposlene invalide, zaradi česar je bila tožeča stranka upravičena le do 5 točk. Vztraja, da je bila ponudba tožeče stranke ocenjena pravilno. Glede pomanjkljive obrazložitve odločbe pa tožena stranka meni, da je bila slednja dovolj natančna, pri čemer imajo vsi ponudniki na javnem razpisu tudi možnost pogledati v vso dokumentacijo in s tem tudi v podrobnejšo obrazložitev točkovanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča in tožena stranka ponavljata svoja stališča in vztrajata pri svojih predlogih.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke o podelitvi koncesije za opravljanje storitev za trg dela za obdobje 2016 - 2018 za krajevno območje Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe Ptuj ponudniku A. d.o.o., s katero je tožena stranka med drugim tudi zavrnila ponudbo tožeče stranke.

7. Pri postopkih podelitve koncesij gre za javno pravno zadevo, zato se v tovrstnih zadevah določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporabljajo primeroma, kolikor ni področje urejeno s posebnim predpisom. ZUTD glede odločbe o podelitvi koncesije določa le, da ministrstvo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne vrste storitve izda eno odločbo o podelitvi koncesije, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ter hkrati zavrne neuspešne ponudbe. Navedeno pomeni, da je glede same odločbe treba spoštovati splošna pravila, ki strankam zagotavljajo učinkovito zaščito njenih pravic. Ena teh pravic je tudi pravica stranke v postopku, da se v obrazložitvi odločbe seznani z vsemi razlogi za sprejeto odločitev. Obrazložitev odločitve mora biti zato popolna do te mere, da je spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Glede na specifično pravno naravo odločanja v javno pravnih zadevah, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, pa mora obrazložitev omogočiti preizkus skladnosti ocene oziroma vrednotenja prijavljenega programa glede na kriterije in pogoje, ki so bili določeni v javnem razpisu.

9. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navedla skupno število točk, s katero je bila ocenjena vloga vsakega ponudnika po vseh kriterijih in merilih javnega razpisa ter zaključek, da je bil izbran ponudnik, ki je dosegel najvišje število točk. Odločba torej o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov. Tako pomanjkljivo obrazložena odločba pa onemogoča učinkovito sodno varstvo, saj onemogoča sodno kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Obrazložitev odločbe namreč mora stranki zagotoviti seznanitev z vsemi za odločitev ključnimi razlogi. Tako bi morala biti obrazložitev odločbe taka, da iz nje izhajajo ključni razlogi za dodelitev točk po posameznih kriterijih oziroma merilih za vsakega ponudnika posebej oziroma razlogi, zakaj je prijava izbranega ponudnika prejela večje število točk v primerjavi z neizbranima ponudnikoma. Tožena stranka svojo odločitev sicer dodatno pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa s tem ne more odpraviti pomanjkljivosti obrazložitve odločbe. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na to, da se je vsak ponudnik lahko seznanil s točkovanjem razpisne komisije.

10. Ker izostanek obrazložitve odločbe po 214. členu ZUP predstavlja kršitev pravil postopka po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti ter svoj odločitev ustrezno utemeljiti tako, da bo omogočala njen preizkus. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in odpravo odločbe kršitev pravil postopka, se sodišče do drugih tožbenih očitkov ni opredeljevalo.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče v skladu z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška pisarna.