Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati, da je do padca prišlo na zatrjevani način – v posledici brce prvega toženca. To pa vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in tožniku nastalo škodo in s tem neobstoja odškodninske odgovornosti prvega toženca, v posledici pa tudi njegovih staršev, druge toženke in tretjega toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni solidarno tožniku plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2012 do plačila, v roku 15 dni in mu v istem roku povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencem povrniti pravdne stroške v višini 1.574,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne more biti sporno, da je prvi toženec tožnika brcnil, zaradi česar je ta padel s skakalnice in se poškodoval. Tožnik je izpovedal isto, tako pred policistom, kot tudi na ogledu na kraju samem, pokazal je tudi mesto, kjer je stal pred padcem in kako ga je prvi toženec brcnil. Tožnik svoje izpovedbe ni spreminjal, zato je ocena sodišča, da je bil tožnik v svoji izpovedbi neprepričljiv, neutemeljena. Tudi tožnikova mati in brat nista bila neprepričljiva, glede na to, da sta v bistvenih delih potrdila tožnikovo izpovedbo. Prvi toženec je na ogledu jasno izpovedal, da je večkrat brcnil tožnika, pred tem pa je policistu to zanikal. Toženec je torej spreminjal svojo izjavo in jo prilagajal potrebam postopka. Med izpovedbama tožnika in prvega toženca je bistvena razlika zgolj glede mesta, kjer je tožnik stal, ko ga je prvi toženec brcnil. Tožnik je pokazal, da je stal na plošči prve skakalnice pred stopnicami in gledal proti vzhodu, prvi toženec pa je pokazal mesto brcanja ob ograji nad bazenom. Izpovedba priče K. kaže, da je prvi toženec takoj po dogodku želel najprej zanikati, da je brcnil oziroma porinil tožnika, v tem postopku pa je jasno priznal, kdaj, kje in kako je brcnil tožnika. Morebitna začasna izguba spomina tožnika ni odločilna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Zdravnik J. je izpovedal, da se pri prehodni amneziji spomin včasih povrne. Ob dogodku je bila podana zgolj laična ocena, da naj bi bil tožnik v nezavesti, tega ni preveril noben zdravnik. Tako ni izključeno, da se tožnik ne bi mogel ponovno spomniti dogodka. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede šolskih, vzgojnih in vedenjskih težav prvega toženca in v zvezi s tem ni izvedlo dovolj dokazov. Nedvomno je tožnik s skakalnice padel zaradi brce prvega toženca, kljub mladoletnosti (14 let) je bil prvi toženec dovolj sposoben, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da so takšna ravnanja prepovedana in zelo nevarna. Za škodo pa odgovarjata tudi ostala toženca, starša prvega toženca, saj nista ustrezno izvajala varstva in vzgoje svojega otroka. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz izjave tožnika policistu M. kmalu po dogodku izhaja, da je tožnik izjavil, da ga je prvi toženec večkrat brcnil, zaradi česar se je opotekel in padel s skakalnice. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo navedeno izjavo tožnika v zvezi z njegovo izpovedbo v tem postopku. Te izjave dane policistu ni pravilno povezalo z ostalimi dokazi. Isti policist M. je v končnem poročilu zapisal, da je do padca prišlo tako, da se je tožnik, ko je poskušal steči za prvim tožencem, opotekel in stopil mimo betonskih tal skakalnice. Takšen zapis je nelogičen, skakalnice so obrnjene proti zahodu, tožnik pa je stal na vzhodni strani skakalnice in je s te strani z nje tudi padel. Če bi stekel za prvim tožencem, bi lahko padel s skakalnice na povsem drugem mestu, bolj zahodno ali celo v bazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tej zadevi dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih izpostavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnik in prvi toženec, takrat stara 14 let, dne 23.7.2012 v popoldanskem času, preplezala ograjo kopališča na ..., ki je bilo že zaprto, vstopila na kopališče, se povzpela na skakalnico na višini 2,5 m in skakala v vodo. Tudi ni sporno, da je tožnik uriniral na skakalnici in pri tem delno poškropil prvega toženca. Nadaljnji potek pa je med pravdnima strankama sporen. Tožnik trdi, da ga je prvi toženec po tem dogodku brcnil v zadnjico, v posledici katere je s skakalnice padel na beton. Prvi toženec pa pojasni, da je potem, ko ga je tožnik z urinom pošprical, tožnika res lahno brcnil, ta mu je brco vrnil, nato mu je tožnik pljunil na hrbet, pljunil je nazaj proti tožniku in ga z nogo brcnil v zadnjico, nato pa skočil v vodo, da bi spral s sebe pljunek. Ni res, da bi v posledici brce tožnik padel s skakalnice. Kot je še izpovedal, je pred skokom v vodo še videl tožnika, ki je šel nazaj po skakalnici.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi vseh relevantnih dokazov, presodilo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) zaključilo, da do padca tožnika ni prišlo v posledici brcanja prvega toženca. Tožnik tako dokazno oceno izpodbija.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celostna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je pa tudi dovolj logična in prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema.

8. Sodišče prve stopnje se je v dokazni oceni opredelilo tudi do uradnega zaznamka policista M. z dne 24.7.2012, pri čemer je ocenilo tudi ostale dokaze in v povezavi vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka dovolj prepričljivo zaključilo, da (kljub izjavi tožnika navedeni v uradnem zaznamku, da je s skakalnice padel v posledici brce prvega toženca) tožniku ni uspelo(1) izkazati, da je padel s skakalnice v posledici brce prvega toženca. Pojasnilo je tudi, zakaj bolj sledi izpovedbi prvega toženca kot tožnika,(2) pa tudi zakaj ne verjame izpovedbam tožnikove matere in brata (6. točka obrazložitve sodbe).(3) Tudi izpovedba priče K.,(4) tudi ne v povezavi z ostalimi dokazi, ne izkazuje, da je tožnik s skakalnice padel v posledici brce prvega toženca. Enako tudi ne mesto padca.(5)

9. Pritožbeno sodišče torej, kot rečeno, sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo izkazati, da je do padca prišlo na zatrjevani način – v posledici brce prvega toženca.(6) To pa vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in tožniku nastalo škodo in s tem neobstoja odškodninske odgovornosti prvega toženca, v posledici pa tudi njegovih staršev, druge toženke in tretjega toženca. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno izvajati dokazov v zvezi z njuno zatrjevano neprimerno vzgojo prvega toženca (četrti odstavek 142. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

10. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka – okoliščina, da sodišče navedb in dokazov ne razlaga tako kot stranka, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

11. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena in četrtim odstavkom 142. člena OZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): s stopnjo prepričanja Op. št. (2): Tožnik je bil v izpovedbi neprepričljiv in je dajal vtis, da se dogodka ne spomni, pri čemer iz izpovedb prič, tako zdravnika kot ostalih reševalcev, izhaja, da se ob reševanju in ob prvem pregledu pri zdravniku (zdravniški izvid z dne 23.7.2012) dogodka ni spomnil. Op. št. (3): Ki pri dogodku nista bila prisotna, v svojih izpovedbah pa sta bila kontradiktorna.

Op. št. (4): Ki je izpovedal, da je tožnik spraševal prvega toženca, kaj se mu je sploh zgodilo, kako je padel in kaj naj reče mami, da ga ne bo zmerjala ter kako sta se tožnik in prvi toženec dogovarjala, da naj tožnik reče, da je tekel in se spotaknil. Op. št. (5): Prvi toženec je izpovedal, da je pred skokom v vodo še videl tožnika, ki je šel nazaj (po skakalnici, torej proti vzhodni strani in mestu padca).

Op. št. (6): Temveč je šlo za nesrečen slučaj, nastal med igro štirinajstletnikov.