Jedro

Kršitev konkurenčne klavzule s strani nekdanjega delavca tožeče stranke, sicer ustanovitelja in zastopnika tožene stranke, ni pogoj za dejanje nelojalne konkurence, saj je dejanje prekinitve poslovnega razmerja med drugimi podjetji lahko že samo po sebi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in utegne povzročiti škodo drugim udeležencem na trgu.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (z dne 7.4.1999) na prepoved vseh dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in proizvajalci oz. zastopniki blagovnih znamk Wilson, Atomic, Junghans, Belfe & Belfe, Conte of Florence in Tag Heuer, zlasti prevzemanje zastopstva za navedene blagovne znamke (1. točka); na izrek denarne kazni v višini 20.000.000,00 SIT za primer kršitve prepovedi iz 1. točke (2. točka); na opustitev zastopanja blagovnih znamk Belfe & Belfe, Conte of Florence in Wilson s strani tožene stranke (3. točka); na izrek denarne kazni v višini 20.000.000,00 SIT za primer kršitve prepovedi iz 3. točke (4. točka); na plačilo odškodnine v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (5. točka) ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (6. točka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 208.012,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.1999 do plačila.

Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) ter predlagala njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe (z 19% DDV in zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila).

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da spor, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani zaradi kršitve konkurenčne prepovedi oz. konkurenčne klavzule vodi med tožečo stranko in D.G., sicer direktorjem tožene stranke (pod opr. št. I Pd 420/98), "ne pomeni nič v razmerju do tožene stranke". Vendar pa je takšna pravna presoja sodišča prve stopnje nepravilna, na kar je tožeča stranka utemeljeno opozorila v pritožbi. Razlikovati je namreč treba razmerje med tožečo stranko in njenim bivšim delavcem, ki se presoja po 4. odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), od razmerja med tožečo stranko in toženo stranko (katere ustanovitelj in zastopnik je bivši delavec tožeče stranke), ki se presoja po 2. in 13. členu Zakona o varstvu konkurence (ZVK). Prvo razmerje se nanaša na kršitev konkurenčne klavzule, drugo pa na nelojalno konkurenco (do katere je prišlo zaradi kršitve konkurenčne klavzule). Sicer pa bi dejanja tožene stranke itak (ne glede na zatrjevano kršitev konkurenčne prepovedi s strani D.G., vendar pa glede na 1. člen ZVK) bilo mogoče šteti kot dejanja nelojalne konkurence, ne pa kot dejanja proste konkurence, če bi se izkazalo, da gre pri očitanih dejanjih (prekinitve poslovnega sodelovanja in prevzemanja zastopstev za blagovne znamke) za dejanja pri nastopanju na trgu, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (2. odstavek 13. člena ZVK).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP/99 pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka).

Zaradi nepravilne pravne presoje namreč manjka potrebna dejanska podlaga za uporabo sedme alinee 2. odstavka 13. člena (v zvezi z 2. členom) ZVK.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, na kar je tožeča stranka utemeljeno opozorila v pritožbi, da niti "v glavnem" ne "gre zgolj za prepis dikcije 13. člena Zakona o varstvu konkurence oz. njegove 7. alinee 3. odstavka", ampak da gre za konkretno zatrjevanje tožeče stranke v tožbi, da "je družba C. of F. tožečo stranko dne 7.10.1998 pisno obvestila, da bo sklenila distribucijsko pogodbo s podjetjem tožene stranke" (točka II.), in da "je direktor tožene stranke nekaj mesecev po prenehanju delovnega razmerja, to je dne 26.11.1998, skupaj še z dvema ustanoviteljema ustanovil toženo stranko, to je družbo P.S. d.o.o." (točka III.). Teh dejstev in v zvezi z njimi predloženih dokazov (prilog A5 in A7) namreč sodišče prve stopnje zaenkrat ni ocenilo. Ocenilo je (kot to izhaja iz izpodbijane sodbe) le trditev tožeče stranke, da "je na sejmu ISPO v Munchnu v mesecu avgustu 1998 direktor tožene stranke obiskal razstavni prostor družbe Wilson, očitno z namenom dogovora o medsebojnem sodelovanju" (točka III. tožbe) in s tem v zvezi predloženo izjavo delavca tožeče stranke z dne 1.10.1998 (priloga A6); ocenilo pa je tudi izjavi predstavnika C. of F. (priloga B6) in predstavnika W.S.G. Gmbh (priloga B7), obeh z dne 2.9.1999 in v overjenem prevodu, ki pa ju sodišče prve stopnje zaenkrat ni vročilo tožeči stranki, da bi se o njima lahko izjavila (po 1. odstavku 5. člena ZPP/99).

Sicer pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upošteva, da je zahtevek tožeče stranke očitno preširoko zastavljen. Iz listin, ki so vložene v spis, namreč zaenkrat ne izhaja, da bi tožena stranka sodelovala ali želela sodelovati s poslovnimi partnerji Atomic, Junghans, Belfe & Belfe in Tag Heuer.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP/99 odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke pridržalo za novo končno odločbo (2. točka izreka).