Jedro

Dejstvo, da tožnik še ni imel opravljenega preizkusa iz varstva pri delu, čeprav je pri toženi stranki delal že skoraj dve leti, in je pričel delati na novem stroju istega dne, kot je prišlo do nezgode, da je bil o delovanju le kratko poučen, vendar je delo opravljal brez nadzora, pomeni, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo poškodbo pri delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 600.000,00 SIT in se v 1. točki izreka znesek 209.982,00 SIT zviša na znesek 809.982,00 SIT in znesek 200.000,00 SIT zviša na znesek 800.000,00 SIT, v 2. točki izreka se znesek 1,400.000,00 SIT zniža na znesek 800.000,00 SIT. 3. točka izreka se spremeni tako, da se znesek stroškov zviša z zneska 4.438,10 SIT na znesek 94.722,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 25.050,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 20.11.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožniku odškodnino v višini 209.982,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 9.382,00 SIT od 1.1.1993 dalje ter od zneska 200.000,00 SIT od 18.11.1996 dalje do plačila, višji zahtevek v višini 1,400.000,00 SIT (2. točka izreka), v 3. točki pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.438,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe. Zoper prvostopenjsko sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožeča stranka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku. Tožnik trdi, da ni prispeval k nastali škodi v višini 20%, saj je na stroju delal le slabi 2 uri pred nesrečo in v tako kratkem času ni mogel biti poučen o vseh nevarnostih stroja. Napačen je zaključek sodišča, da je imel tožnik večje delovne izkušnje, ker je pri toženi stranki delal že eno leto in pol, ni pa imel opravljenega izpita iz varstva pri delu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastanku škode nesprejemljiv. Sodišče je prisodilo tudi prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Nerazumljiva in protispisna pa je dokazna ocena sodišča, da tožniku ne pripada denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sodišče ni zavzelo stališča do ocene izvedenca glede tega vprašanja in v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Nepravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje o estetski spremembi tožnikovega prsta, ki je ukrivljen, česar tožnik pred okolico ne more skriti. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za prestani primarni in sekundarni strah, čeprav je dokazano, da je tožnik prestajal strah in da sodna praksa za take vrste škode priznava strah in tudi odškodnino. Sodišče tudi ni upoštevalo v zadostni meri, da je od dneva nesreče minilo že več let in kaj bi tožniku izplačana odškodnina pomenila tedaj. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo ravnanja tožene stranke, ki je dopustila, da je tožnik delal na stroju s povečano nevarnostjo, ne da bi imel opravljen izpit iz varstva pri delu. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik glede na to, da je pri toženi stranki delal že skoraj 2 leti na podobnih strojih, usposobljen za delo tudi na stroju, na katerem je prišlo do nezgode. Prav dejstvo, da je tožnik izbral napačen prostor, kamor je odložil kladivo kaže na to, da tožnik predhodno ni bil ustrezno poučen, da pokrov stroja ni namenjen odlaganju kladiva oz. sploh ni bil poučen, kam naj kladivo odloži. Zato tožniku ni mogoče očitati sokrivde, čeprav je z roko segel po kladivu v trenutku, ko je stroj še delal. Prav dejstvo, da tožnik še ni imel opravljenega preizkusa iz varstva pri delu, čeprav je pri toženi stranki delal že skoraj 2 leti in da je pričel delati na novem stroju istega dne kot je prišlo do nezgode, da je bil o delovanju le na kratko poučen, vendar pa je delo opravljal brez nadzora, po zaključku pritožbenega sodišča pomeni 100% odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo nezgodo. Utemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na odškodnino za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca, ki na podlagi pregleda tožnika ocenjuje, da je njegovo splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zmanjšano za 3%, ker je srednji členek sredinca v področju srednjega sklepa usmerjen že 40 stopinj v dlančno stran, končni členek pa za 20 stopinj usmerjen v hrbtno stran, zaradi same poškodbe in prizadetosti veziva okoli srednjega sklepa je nastala tako imenovana Butonierova deformacija, ki pa je kirurško ni mogoče popraviti. Pri funkcijskem preizkusu je izvedenec ugotovil, da je široki fini prijem med prvimi tremi prsti desnice nerodnejši zaradi deformantnih sprememb na sredincu, pritisk na deformirano kost pa sproži občutljivost. Tožnik je tudi zaslišan izpovedal, da ima težave pri prenašanju težjih bremen, da je zato moral spremeniti delovno mesto. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor upravičen do odškodnine za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ob upoštevanju pravnih standardov in ustaljene sodne prakse meni pritožbeno sodišče, da je odškodnina za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (3%) v višini 350.000,00 SIT primerna in v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Višji zahtevek pa je po mnenju pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljen. Utemeljena je tudi tožnikova pritožba, ki se nanaša na psihične bolečine zaradi prestanega strahu in psihične bolečine zaradi iznakaženosti. Tožnik je za obe vrsti škode zahteval povračilo za vsako po 150.000,00 SIT, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je glede na izvedensko mnenje tožnik upravičen do odškodnine za vsako vrsto od navedenih škod po 100.000,00 SIT. Izvedenec je sicer navedel, da tožnik ni doživel primarnega strahu, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je glede na to, da je prišlo do stisnjenja prstov tožniku mogoče priznati odškodnino za primarni strah, ker je stisk pomenil nenadni poseg v njegovo telesno integriteto, izvedenec pa je ocenil, da je šlo za sekundarni strah in sicer upravičeno zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar je trajalo po njegovi oceni 18 dni. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina za obe obliki strahu primerna v višini 100.000,00 SIT in ne v višini 150.000,00 SIT kot zahteva tožnik. Tožnik pa je upravičen tudi do odškodnine za iznakaženost, ker deformiran sredinec predstavlja blago estetsko spremembo v višini 100.000,00 SIT, ker so dlani s prsti izpostavljen del telesa in jih ni mogoče skriti pred okolico. Skupno dosojena odškodnina za negmotno škodo, ki je tožniku nastala v nezgodi znaša 800.000,00 SIT, kar je približno polovico zahtevka kot ga je uveljavljal prvotno tožnik s tožbo. Glede na uspeh je potrebno na novo odmeriti tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odvetniški stroški tožnika, takse, poštnine in kilometrina znašajo skupno 165.137,50 SIT, stroški tožene stranke pa 86.167,50 SIT. Ker je tožnik uspel s cca 50% svojega zahtevka, je upravičen do povračila 50% stroškov, to je do zneska 82.568,75 SIT, tožena stranka pa do povračila 43.083,75 SIT. V celoti pa je sodišče priznalo tožniku kot stroške postopka stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 55.237,00 SIT, ker so bili ti stroški potrebni ne glede na višino dosojene odškodnine. Ob upoštevanju 50% odvetniških stroškov in v celoti stroškov za izvedenca znašajo tožnikovi stroški 137.805,75 SIT. Po pobotu s stroškovnim zahtevkom tožene stranke je tožnik upravičen do povračila 94.722,00 SIT. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Ker je ostala sporna terjatev glede na prvostopenjsko sodbo v višini 1,400.000,00 SIT, pritožbeno sodišče pa je tožniku na tožnikovo pritožbo odškodnino zvišalo za 600.000,00 SIT, pomeni, da je v pritožbenem postopku uspel s 43%. Tožnik je upravičen do povračila 43% pritožbenih stroškov, ki znašajo 645 točk (625 točk za pritožbo in 20 točk za pisarniške stroške) oz. ob upoštevanju vrednosti točke 90,00 SIT do zneska 58.050,00 SIT ter za poštnino 256,00 SIT, kar je skupno 58.306,00 SIT, 43% od navedenega zneska pa je 25.050,00 SIT. V skladu s pritožbo, ko je tožnik zahteval tudi zamudne obresti je upravičen do zamudnih obresti od dneva odločitve na pritožbenem sodišču.