Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija.

Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj, materialne škode zaradi plačevanja zdravnika in zdravil, nezmožnosti koriščenja socialnih transferjev, telesnih in duševnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode, ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva. Delno mu je priznalo zgolj škodo iz naslova strahu (ki se zaradi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP na koncu sicer ni izrazila v delni ugoditvi zahtevku), kar pa tožnik v pritožbi popolnoma prezre. S presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi dokazno podprta, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.485,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 288.394,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 4.583 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je privedlo do bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, saj gre za strokovno vprašanje. O tem, kako je razumsko in čustveno dojel in zaznaval dejstvo izbrisa ter na kakšen način se je nanj odzval, bi moral podati mnenje psihiater. Izbris v trajanju 146 mesecev mu je povzročil duševne bolečine, saj se mu je bistveno poslabšalo življenje in so se mu zmanjšale življenjske aktivnosti. Do teh duševnih bolečin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Duševne bolečine je trpel tudi zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Izbris mu je povzročil izgubo dostojanstva in občutek neenakosti v družbi. Bil je pod hudim stresom, v hudem strahu, negotovosti, kar se je odražalo na njegovem počutju, obvladovanju telesa in zdravju. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotavljati obstoj telesnih bolečin v času izbrisa z izvedencem medicinske stroke. V zvezi s tem bi tudi moralo vpogledati v njegov zdravstveni karton. Ker je navedel, da je v času izbrisa trpel intenziven strah, bi tudi o tem moral podati mnenje psihiater. Sodišče prve stopnje se ni vsebinsko opredelilo do posameznih postavk zahtevane nepremoženjske škode. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina in obseg nastale nepremoženjske škode ugotavlja in dokazuje z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje tega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje izvedenca ni postavilo, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza. Ker je nastalo premoženjsko škodo in njeno višino zelo težko ugotavljati za nazaj, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 216. člen ZPP. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ni mogel delati v rednem delovnem razmerju. To mu je bistveno spremenilo in poslabšalo življenje ter ga porinilo v marginalo in kriminaliteto, saj drugače ni imel možnosti za preživetje. Prikrajšan je na izpadu mesečnega dohodka iz naslova plače najmanj v višini minimalne plače, nastal mu je primanjkljaj pri izpadu pokojninske dobe, v času izbrisa pa tudi ni mogel koristiti osnovnih socialnih pravic. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede vzročne zveze je potrebno upoštevati t. i. zakonsko vzročnost, ki izhaja iz namena in samega Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). Prav tako je potrebno razlikovati odškodninsko odgovornost in njene predpostavke od soprispevka oškodovanca k nastanku premoženjske škode.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 5. 2004. Tožena stranka temu nasprotuje, ker je bila škoda, ki jo je tožniku povzročil izbris, že pokrita s priznano denarno odškodnino v upravnem postopku, zanika pa tudi vzročno zvezo med izbrisom ter zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik, razen iz naslova strahu, ni uspel dokazati predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnikov strah oziroma zaskrbljenost za njegov pravni položaj je ocenilo na 4.000 EUR, kar pa je manj od denarne odškodnine, ki mu je bila priznana v upravnem postopku1, zato je v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP, po katerem se denarna odškodnina, ki se določi v sodnem postopku, zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu določena v upravnem postopku, tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6. Tožnik s pritožbo, v kateri mestoma ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, v glavnem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšna pritožba ne more pripeljati do uspeha tožnika v pritožbenem postopku, saj povsem prezre odgovore, ki jih je v sodbi podalo že sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti, oziroma jih niti ne izpodbija. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene poudarke.

7. S čim naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik opredeljeno ne navaja. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je navedena kršitev (t. i. protispisnost) podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank, za svojo odločitev je podalo tehtne in argumentirane razloge, med katerimi ni nasprotij, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke. Ti so jasno razvidni iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, kaj naj bi izvedenca dejansko ugotavljala – tožnik pretrpljenih zdravstvenih težav zaradi izbrisa ni konkretiziral oziroma zanje ni izkazal vzročne zveze, podatki o višini povprečnih plač in nadomestil pa so javno dostopni in njihova interpretacija z izvedencem s finančnega področja ni potrebna. Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo tudi razloge za zavrnitev dokaza z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton. Tega bi v skladu z 226. členom ZPP moral predložiti tožnik sam, za kar ni bilo nobenih ovir (30. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov). Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da tožnik tudi sicer ni navedel, kdo je njegov osebni zdravnik in v kateri zdravstveni ustanovi bi bilo mogoče pridobiti njegov zdravstveni karton.

9. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva. Tožnik je dokazovanje z izvedencema predlagal z namenom ugotovitve obsega in zlasti višine vtoževane škode, kar pride v poštev le ob izkazanem temelju odškodninske odgovornosti. Ta v konkretnem primeru ni podan. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, ni pogojev za presojanje višine zahtevka in izvajanje s tem povezanih dokazov. Glede vtoževane nepremoženjske škode iz naslova strahu, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo in ocenilo na 4.000 EUR, pa tožnik pravilnosti te odločitve ne izpodbija.

10. Neutemljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk zahtevane odškodnine. Glavnina obrazložitve izpodbijane sodbe je namenjena ravno presoji vsake posamezne vtoževane škode. Sodišče prve stopnje se je tako opredelilo glede tožnikove nezmožnosti zaposlitve v času izbrisa2, njegovega izvrševanja kaznivih dejanj3, materialne škode zaradi plačevanja zdravnika in zdravil4, nezmožnosti koriščenja socialnih transferjev5, telesnih in duševnih bolečin6, strahu7 in zmanjšanja življenjske aktivnosti8. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode, ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva. Delno mu je priznalo zgolj škodo iz naslova strahu (ki se zaradi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP na koncu sicer ni izrazila v delni ugoditvi zahtevku), kar pa tožnik v pritožbi popolnoma prezre. S presojo sodišča prve stopnje, ki je tudi dokazno podprta, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Oškodovancem je po ZPŠOIRSP omogočeno uveljavljanje odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v pravdnem postopku, in sicer po splošnih pravilih obligacijskega prava (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da je glede predpostavk odškodninske obveznosti (z izjemo odgovornosti) trditveno in dokazno breme na strani tožnika. Tudi sodba ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za zakonsko vzročnost po ZPŠOIRSP je zato neutemeljeno.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 2.000 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 30 točk materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 2.030 točk, kar znaša 1.218 EUR ter 22 % DDV, ki znaša 267,96 EUR. Toženi stranki pa ni priznalo stroškov pregleda sodbe in pritožbe ter stroškov obvestila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojni storitvi, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Tožnik je tako dolžan toženki povrniti 1.485,96 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 492-000/2015-7 s 6. 10. 2015 (priloga A2 spisa) je bilo tožniku priznanih 7.300 EUR odškodnine. 2 20. do 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 20. in 34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 30. in 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 31. do 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.