Jedro

Tožnik je po predhodni odločbi inšpektorja za delo odpovedal delovno razmerje pri toženi stranki, saj mu ta več kot 3 mesece ni izplačevala plače. V takih primerih je skladno z 19. členom ZZZPB upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot trajno presežni delavci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 178.794,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati tožniku plačo za mesece september, oktober, november in december 2001 ter januar 2002, odvesti prispevke in davke od bruto plače ter izplačati neto plačo v skupnem znesku 267.042,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in njihove zapadlosti, razvidne iz izreka sodbe. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka, kljub prepričevanju tožene stranke, da nekoliko počaka glede izplačila zaostalih plač, podala pisno odpoved delovnega razmerja. Tožena stranka je tožeči stranki izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker je bila prepričana, da tožeča želi, da ji preneha delovno razmerje na lastno željo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Točne so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka odpovedala delovno razmerje pri toženi stranki, vendar je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja na toženi stranki. Tožena stranka tožeči stranki namreč več kot tri mesece ni izplačala plače, zato je tožeča stranka, po predhodni izdaji odločbe inšpektorja Republike Slovenije za delo na podlagi 19. a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 - 69/98) podala odpoved delovnega razmerja. V takih primerih je delavec na podlagi 19. c člena ZZZPB upravičen do odpravnine pod enakimi pogoji, kot jih predpisi o delovnih razmerjih določajo za presežne delavce. To je bil v spornem obdobju 36. f člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.

l. RS, št. 14/90 in naslednji). Tožniku je tako glede na to, da je pri toženi stranki delal šest let, pripadala odpravnina v višini

178.794,00 SIT, kar predstavlja šestkratnik polovične povprečne plače, ki jo je tožnik prejemal zadnje tri mesece. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku odpravnina ne pripada, ker je sam odpovedal delovno razmerje pri toženi stranki, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za mesece september, oktober, november in december 2001 ter januar 2002 in ugotovilo, da je sodišče tudi v tem delu svoje odločitve pravilno uporabilo materialno pravo, saj je delodajalec dolžan delavcu mesečno izplačevati plačo, kot je bilo to v spornem obdobju določeno v 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.

l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ker je med strankama nesporno, da tožeča stranka toženi ni izplačala plače za navedeno obdobje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.