Jedro

I. Med pravdnima strankama je bilo sporno, za katero nepremoženjsko škodo je bila v poravnavi dogovorjena "odškodnina zaradi pretrpljenih telesnih bolečin", zato je sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo pravo voljo strank citirane poravnave in ni le razlagalo same poravnave. Za tak način ugotavljanja odločilnih dejstev je imelo materialnopravno podlago v določbi 2. odst. 99. člena ZOR. Kadar sodišče v skladu z materialnim pravom ugotovi pravo pogodbeno voljo strank, ki je izražena v sporni pogodbeni določbi, na podlagi določenih dokazov (v danem primeru korespondence med strankama obravnavane poravnave pred njeno sklenitvijo in izpovedi zaslišane priče) - ne gre za razlago pismene pogodbe (ki je podvržena revizijskemu preskusu), ampak gre za dejansko ugotovitev (o pravi pogodbeni volji pogodbenih strank), ki ni podvržena revizijskemu preskusu (3. odst. 385. člena ZPP).

II. Ob jasni razmejitvi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila pri tožniku podana že pred škodnim dogodkom - kot posledica bolezenskih sprememb, ob invalidski upokojitvi s strani invalidske komisije ocenjenih kot 30% vzrok za invalidsko upokojitev - od tistega zmanjšanja, ki je posledica škodnega dogodka, je imelo sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno dejansko podlago za odmero pravične denarne odškodnine (po 200. in 203. členu ZOR) za to obliko nepremoženjske škode z upoštevanjem izhodišča polne odškodninske odgovornosti prve tožene stranke za vse (in obenem le za tisto) zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, ki je posledica škodnega dogodka in zaradi katerega trpi tožnik duševne bolečine ter jih bo trpel tudi v prihodnje.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo vsem trem toženim strankam, da morajo plačati tožnikoma nerazdelno 1.061.525,00 sit, prvi in tretji toženi stranki pa obenem, da morata plačati tožnikoma nerazdelno še 2.691.833,00 sit - in sicer tožniku 3.053.352,00 sit, tožnici pa 700.006,00 sit (vse z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe kot dneva zapadlosti glede zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.050.000,00 sit za tožnika in 700.000,00 za tožnico - glede preostalih zneskov pa z različnimi dnevi zapadlosti). Hkrati je zavrnilo višji tožnikov zahtevek za plačilo še nadaljnjih 7.850.000,00 sit. O pravdnih stroških je odločilo tako, da je tožnikoma naložilo delno povračilo stroškov prve (57.138,00 sit) in druge (900,00 sit) tožene stranke, tretjemu tožencu pa je naložilo, da mora tožnikoma povrniti za pravdne stroške znesek 51.662,00 sit. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje glede obeh tožnikov in druge tožene stranke utemeljilo s tem, da druga tožena stranka odgovarja tožnikoma le do zneska preostale zavarovalne vsote iz naslova zavarovanja avtobusa prve tožene stranke, ki znaša 1.061.525,00 sit. Glede višine tožničinega zahtevka, da je v celoti utemeljen. Glede višine tožnikovega zahtevka pa predvsem z naslednjim: 1) da je tožnik odškodnino iz naslova telesnih bolečin dobil v celoti plačano na podlagi poravnave, sklenjene z drugo toženo stranko, in zato tožbeni zahtevek iz tega naslova (2.400.000 sit) ni utemeljen; 2) da je pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500.000 sit (in ne zahtevanih 7 milijonov sit), toženim strankam pa je mogoče naložiti le 70% te odškodnine (2.450.000 sit), ker je 30% zmanjšanja življenjske aktivnosti posledica tožnikove invalidnosti pred škodnim dogodkom; 3) da je pravična denarna odškodnina za tožnikovo skaženost 600.000 sit (in ne zahtevanih 1.500.000 sit).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v zavrnilnem delu sodbo prve stopnjo tako delno spremenilo, da je tožniku prisodilo še nadaljnjih 1.950.000,00 sit odškodnine v breme prve in tretje tožene stranke, medtem ko je v preostalem delu zavrnilo tako pritožbo tožnikov kot pritožbo tretjega toženca in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Delno ugoditev tožnikovi pritožbi je utemeljilo s tem, da pripada tožniku odškodnina za skaženost v znesku 1.000.000 sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.000.000 sit, pri čemer je to odškodnino odmerilo v takem polnem znesku le ob upoštevanju tistega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, ki je posledica škodnega dogodka. Delno zavrnitev pritožbe tožeče stranke pa je utemeljilo predvsem s tem, da je sprejelo ugotovitve o višini preostale zavarovalne vsote glede odgovornosti druge tožene stranke, in da je sprejelo dejanske ugotovitve ter pravno presojo sodišča prve stopnje glede odškodnine za telesne bolečine, ki jo je tožnik prejel po poravnavi z drugo toženo stranko.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo tožeča stranka in prva tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v celotnem zavrnilnem delu (glede zneska 5,9 milijona sit tožniku nepriznane odškodnine in v celoti glede delne zavrnitve zahtevka obeh tožnikov zoper drugo toženo stranko). Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku, posebej tudi priznanje vseh, z izpodbijano sodbo še ne priznanih pravdnih stroškov.

Prva tožena stranka izpodbija sodbo glede zneska 1.950.000 sit, ki ji je bil dodatno naložen s sodbo druge stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe druge stopnje, tako da bo sodba prve stopnje v zavrnilnem delu potrjena. Izrečno graja tudi odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na revizijo prve tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev; na revizijo tožeče stranke tožene niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Reviziji niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

Reviziji neutemeljeno očitata izpodbijani pravnomočni sodbi, da je z njo zmotno uporabljeno materialno pravo. Ta presoja revizijskega sodišča se opira tako na preizkus v mejah konkretiziranih revizijskih razlogov obeh revizij - nanje bo odgovorjeno v nadaljevanju - kakor tudi na uradni preizkus (386. člen ZPP) materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe. Za obojni preizkus so bila podlaga seveda le tista dejstva, ki so v izpodbijani sodbi ugotovljena.

K reviziji tožeče stranke glede vprašanj, ki zadevajo temelj: Tožeča stranka neutemeljeno graja odločitev, da ni utemeljen tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova telesnih bolečin (pretrpljenih po 1.1.1988 in bodočih) in nevšečnosti med zdravljenjem. Podlaga te odločitve je ugotovitev, da je bila s poravnavo z dne 23.12.1987, sklenjeno med tožnikom in (pravno prednico druge tožene stranke) Zavarovalnico ..., dogovorjena odškodnina za vso tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin, tj. za vso to obliko nepremoženjske škode v tisti vsebini, kakor se na splošno pojmuje - to pa je enotno, z vsebinskim upoštevanjem tako že prestanih kakor bodočih telesnih bolečin in tudi tim. nevšečnosti med zdravljenjem. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje na pritožbo preskusilo in jo sprejelo kot pravilno, se ne opira zgolj na razlago vsebine citirane poravnave z dne 23.12.1987. Tožeča stranka se zato v reviziji neutemeljeno sklicuje na 1. odst. 99. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I), po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo.

Med pravdnima strankama je bilo sporno, za katero nepremoženjsko škodo je bila v navedeni poravnavi dogovorjena "odškodnina zaradi pretrpljenih telesnih bolečin v znesku din 2.300.000", zato je sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo pravo voljo strank citirane poravnave in ni le razlagalo same poravnave. Za tak način ugotavljanja odločilnih dejstev je imelo materialnopravno podlago v določbi 2. odst. 99. člena ZOR. Po njej se pri razlagi spornih pogodbenih določb ni treba držati pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov (in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu). Kadar sodišče v skladu z materialnim pravom ugotovi pravo pogodbeno voljo strank, ki je izražena v sporni pogodbeni določbi, na podlagi določenih dokazov (v danem primeru korespondence med strankama obravnavane poravnave pred njeno sklenitvijo in izpovedi zaslišane priče) - ne gre za razlago pismene pogodbe (ki je podvržena revizijskemu preskusu), ampak gre za dejansko ugotovitev (o pravi pogodbeni volji pogodbenih strank), ki ni podvržena revizijskemu preskusu (3. odst. 385. člena ZPP). Zatorej je jasno, da gre v tem delu revizije tožeče stranke za nedovoljen poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe.

Po obrazloženem je bil torej, ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, pravilno pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine 2.400.000 sit iz naslova telesnih bolečin.

Neutemeljeno je revizijsko stališče tožeče stranke glede odgovornosti druge tožene stranke za škodo, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v tej pravdi. Odškodninska odgovornost zavarovalnice oškodovancu je omejena z višino zavarovalne vsote (gre za pogodbeno dogovorjeno vsoto, ki je pogosto enaka predpisani najnižji zavarovalni vsoti, sicer pa dogovorjena v mnogokratniku te najnižje vsote). V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da je - v primeru ugovora zavarovalnice, da je z zahtevkom presežena (dogovorjena) zavarovalna vsota - treba upoštevati tisto najnižjo zavarovalno vsoto, ki je bila predpisana v času škodnega dogodka (oz. njen dogovorjeni mnogokratnik). Argumentov za tako razlago materialnega prava v tej sodbi ni treba navajati, ker revizija tožeče stranke tega ne terja. Ni pa utemeljeno revizijsko stališče, da naj bi "najnovejša sodna praksa zavzela stališče, da se upošteva višina zavarovalne vsote, ki velja na dan sprejetja prvostopenjske sodbe" - da naj bi torej pravilna uporaba materialnega prava narekovala tako stališče. Povsem zadošča opozorilo, da sta enako stališče tožeče stranke argumentirano zavrnili že sodišči prve in druge stopnje (slednje zlasti tudi s pravilnim opozorilom na postopno črpanje zavarovalne vsote pri večjih prometnih nesrečah, do katerega pri sodnem odločanju seveda pride s sodbami, ki praviloma niso izdane hkrati).

Po obrazloženem je bil torej tožbeni zahtevek tožnikov zoper drugo toženo stranko v izpodbijanem delu pravilno pravnomočno zavrnjen.

K reviziji prve tožene stranke glede vprašanja, ki zadeva temelj: Revizijsko stališče prve tožene stranke glede temelja njene odškodninske odgovornosti za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ne v celoti ampak le glede 70%, kakor je odločilo sodišče prve stopnje) je stališče, da mora sodišče, kadar odloča o tej obliki nepremoženjske škode, ugotoviti zmanjšanje življenjske aktivnosti oškodovanca, tako da njegovo stanje po škodnem dogodku (in končanem zdravljenju) primerja s stanjem v času, ko je bila njegova življenjska aktivnost neprizadeta od česar koli - nato pa razmeji tisto zmanjšanje življenjske aktivnosti oškodovanca, ki je posledica škodnega dogodka, od drugega zmanjšanja, ki ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, in to v obliki razmerja deležev celote (v ulomku) ali razmerja odstotkov (od celote).

Pravilna uporaba materialnega prava tega ne narekuje. Narekuje le razmejitev tistega zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca, ki je v vzročnoposledični zvezi s škodnim dogodkom, od vsega drugega morebitnega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti - in nato ugotovitev duševnih bolečin oškodovanca zaradi prvega, tj. v odškodninskem sporu edino upoštevnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ter odmero odškodnine za te duševne bolečine. S stališča pravilne uporabe materialnega prava ne more biti nobenega pomisleka proti takemu pristopu k navedeni razmejitvi, za kakršnega se je odločilo sodišče druge stopnje. Pomembno je le, da je razmejitev jasna, to zahtevo pa je sodišče druge stopnje upoštevalo. Ob jasni razmejitvi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila pri tožniku podana že pred škodnim dogodkom - kot posledica bolezenskih sprememb, ocenjenih pred škodnim dogodkom kot invalidnost III. kategorije s strani invalidske komisije, ob invalidski upokojitvi pa s strani invalidske komisije ocenjenih kot 30% vzrok za invalidsko upokojitev - od tistega zmanjšanja, ki je posledica škodnega dogodka, je imelo sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno dejansko podlago za odmero pravične denarne odškodnine (po 200. in 203. členu ZOR) za to obliko nepremoženjske škode z upoštevanjem izhodišča polne odškodninske odgovornosti (tudi) prve tožene stranke za vse (in obenem le za tisto) zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, ki je posledica škodnega dogodka in zaradi katerega trpi tožnik duševne bolečine ter jih bo trpel tudi v prihodnje.

K obema revizijama glede vprašanj, ki zadevajo odmero odškodnine: Neutemeljena je tako tožnikova revizijska graja kot revizijska graja prve tožene stranke, kar zadeva višino odškodnine, ki jo je za obe obravnavani in upoštevani obliki tožnikove nepremoženjske škode odmerilo sodišče druge stopnje. Ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene in odločilne za odmero odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je odškodnina v znesku 4 milijone sit pravična denarna odškodnina v smislu 200. člena (in 203. člena) ZOR. Taka odškodnina je ustrezno individualizirana, s stališča individualizacije odškodnine za hipotetična hujša in milejša zmanjšanja življenjske aktivnosti (po primerjavi z odškodninami za objektivno hujša in milejša zmanjšanja) pa tudi primerjalno pravična, torej pravilno odmerjena ne le gledano v luči konkretnih posledic za tožnika, ampak tudi gledano v luči razmerij odškodnin za milejša, hujša in najhujša zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih obravnavajo sodišča in za duševne bolečine zaradi njih odmerjajo odškodnine. Ta odškodnina ni niti prenizko odmerjena (kakor neutemeljeno trdi tožeča stranka) niti previsoka (kakor neutemeljeno meni prva tožena stranka).

Povsem enake razloge, kot pravkar glede odškodnine za tožnikove bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bi bilo mogoče zapisati tudi glede odškodnine 1 milijon sit za tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je prisojena z izpodbijano sodbo. Sodišče druge stopnje ni ne premalo ne preveč upoštevalo sprememb tožnikove zunanjosti, ki jih je treba opredeliti kot skaženost v smislu 1. odst. 200. člena ZOR. Tudi v tem delu sta torej revizijski graji odmere odškodnine neutemeljeni.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da reviziji tožeče in prve tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari nista utemeljeni.

K revizijskim razlogom o stroškovni odločitvi sodišča druge stopnje: Sklep o pravdnih stroških, ki je vsebovan v sodbi (1. odst. 167. člena ZPP) sodišča druge stopnje, ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan in zoper katerega je dovoljena revizija (1. odst. 400. člena ZPP). Zato graje sklepa o pravdnih stroških, vsebovane v reviziji zoper sodbo, ni mogoče samostojno obravnavati. Na revizijske razloge enega in drugega vlagatelja, ki se nanašajo na odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških, zato ni treba odgovarjati. Končna presoja, ki sledi iz doslej zapisanega, narekuje odločitev po določbi 393. člena ZPP glede obeh revizij, to je njuno zavrnitev, ker nista utemeljeni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (1. odst. 166. člena ZPP) ima podlago v določbah 1. odst. 154. člena ZPP (za stroške obeh revizij, s katerima stranki nista uspeli) in 1. odst. 155. člena ZPP (glede stroškov tožeče z odgovorom na revizijo prve tožene stranke, ker stroškov tega odgovora ob upoštevanju njegove vsebine in vsebine same te revizije ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).