Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih okoliščin ocenilo, da je bil obsojenec pri zaslišanjih v takšnem psihofizičnem stanju, da je bil sposoben svobodno in zavestno odločati, ali bo podal ali odklonil zagovor. S tem, ko vložnik zahteve izpodbija navedene ugotovitve pravnomočne sodbe in prepričuje v nasprotno, ponuja drugačno presojo pravno relevantnih procesnih dejstev; s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katerega po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo Z.K. (obsojenca) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ RS ter mu izreklo kazen 10 let zapora. Po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ RS mu je ob upoštevanju kazni 10 let zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 04.03.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 30.06.1999 ter kazni deset let zapora iz izpodbijane sodbe, izreklo enotno kazen 15 let zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je zagovornikovo pritožbo zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 26.02.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) ocenjuje, da je zahteva neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Obe zaslišanji, za kateri zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sta bili opravljeni, ko obsojenec ni bil sposoben za zaslišanje, sta bili izvedeni v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, z upoštevanjem vseh procesnih pogojev za zaslišanje, ki je bilo opravljeno po takrat veljavnih določbah Zakona o kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v uvodu zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli opreti svoje odločitve na obsojenčevo zaslišanje dne 21.10.1998 in na njegovo nadaljevanje dne 02.11.1998, ker obsojenec takrat za zaslišanje zdravstveno ni bil sposoben; to pa pomeni, da zaslišanje ni bilo opravljeno v skladu z obsojenčevo voljo in je zato pravno neveljavno. Obsojenčevo nesposobnost za zaslišanje zaradi njegovega zdravstvenega stanja, v katerem se je takrat nahajal, zagovornik utemeljuje z okoliščinami: da je obsojenec imel v času storitve kaznivega dejanja dne 20.10.1998 ob 7.45. uri v krvi od 2,88 do 3,16 g/kg alkohola; da je bil zaslišan (brez zagovornika) naslednji dan ob 11.00. uri in da je med drugim takrat tudi povedal, "da se slabo počuti, da je ves nervozen in da se trese", po zaslišanju pa je bil hospitaliziran pod diagnozo "delirium tremens", zaradi česar mu je bila predpisana ustrezna terapija, ki je trajala štiri tedne, torej tudi še v času nadaljevanja njegovega zaslišanja dne 02.11.1998, tokrat v navzočnosti zagovornika.

Na takšne zagovornikove ugovore je v izpodbijani sodbi odgovorilo že sodišče prve stopnje (sodba, stran 5), ko je zavrnilo zagovornikov predlog za izločitev omenjenih zapisnikov o zaslišanju obsojenca v preiskavi. Navedlo je, da je obsojenec zagovor podajal v takšnem stanju, da se je zavedal, kaj govori in da je zapisnik o zaslišanju tudi podpisal. Pri drugem zaslišanju, kjer je ponovil svoj prvi zagovor, je bil prisoten tudi njegov zagovornik. Nihče od prisotnih tudi nikoli ni ugovarjal v tem smislu, da obsojenec ni sposoben podajati zagovora glede na stanje, v kakršnem je bil. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obsojenec drugi zagovor podajal po tistem, ko je bil že izpuščen iz bolnice, ker se je po oceni lečeče zdravnice lahko zdravil ambulantno.

Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče razbrati, katere z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine ter katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi bile kršene z zaslišanjem obsojenca v okoliščinah, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Nobenega dvoma ni, da lahko obdolženec zadosti interesom svoje obrambe, kot mu jo zagotavljajo Ustava (29. člen) in določbe ZKP, če je pri uveljavljanju ali odrekanju posamezni pravici neoviran in če lahko svobodno izraža svojo pristno voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih okoliščin ocenilo, da je bil obsojenec pri obeh zaslišanjih v takšnem psihofizičnem stanju, da je bil sposoben svobodno in zavestno odločati, ali bo podal ali odklonil zagovor. V zvezi s tožilčevim zahtevkom je podal izčrpen zagovor in odgovarjal na posamezna vprašanja, pri čemer se niti on, niti zagovornik, ki je bil navzoč pri drugem zaslišanju, nista sklicevala na to, da obsojenec zagovora iz zdravstvenih razlogov ne more podati. S tem, ko vložnik zahteve izpodbija navedene ugotovitve pravnomočne sodbe in prepričuje v nasprotno, to je, da obsojenec iz zdravstvenih razlogov za zaslišanje ni bil sposoben oziroma, da njegov zagovor ni bilo voljno procesno dejanje, ponuja drugačno presojo pravno relevantnih procesnih dejstev; s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe.