Jedro

Ker prvotožena stranka ni izvajala dela v jarku v skladu s pravili, ki jih določajo podzakonski akti, in ker tudi ni zagotovila varnosti in zdravja delavcev s tem, ko je tožnika napotila v jarek, ki ni bil pravilno zavarovan in ob katerem je deloval bager, ki je pospešil zasutje, je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri polaganju cevi za vodovod in kanalizacijo, ko se je nanj v jarku zrušila večja količina zemlje.

Izrek

Pritožbi prvotožene stranke in drugotožene tranke se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo in drugotoženo stranko po temelju utemeljen (1. točka izreka); medtem ko bo o višini zahtevka in stroških postopka odločeno po pravnomočnosti vmesne sodbe s končno sodbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožujeta prvotožena in drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je dejansko prišlo do zasutja jarka. Res je, da stene jarka niso bile pravilno varovane, vendar sodišče ni ugotavljalo, ali je do sesutja prišlo zaradi tega razloga, torej samo po sebi, ker se je zemlja sesula pod lastno težo. Samo v tem primeru bi bila podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem. V kolikor je prišlo do sesutja zaradi delovanja bagra, je tožnik za nesrečo kriv sam, saj je ravnal v nasprotju z navodili za varno delo. Že sam izvedenec je zaključil, da je gibanje delavca v območju delujočega stroja prepovedano in se smejo ročna dela opraviti le med mirovanjem stroja. Prav tako so priče izpovedale, da mu nihče ni naročil, naj spleza v jarek med delovanjem stroja, ampak so takšno prakso strogo prepovedovali. Zaključek sodišča je neutemeljen, saj ni raziskalo vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem (nezavarovanost izkopa) in škodno posledico, ki je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost. Drugotožena stranka navaja, da je zaključek sodišča, da je vzrok zasutja zemljine nezavarovan in spodkopan del izkopa in da do sesutja zemljine ni prišlo zaradi premikanja bagra, v nasprotju z izvedenimi dokazi in je zato nepravilen. Priča je izpovedala, da je do sesutja zemljine prišlo zaradi vibracij stroja, ker se je ta prestavljal. Takšen zaključek je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da je delovanje stroja v bližini izkopa zrušitev pospešilo. Sodišče ni natančneje raziskalo vzroka oziroma sprožilnega elementa za zrušitev, čeprav je to drugotožena stranka večkrat predlagala. Glede jamstva drugotožene stranke je bistveno, ali je samohodni delovni stroj povzročil zrušitev zemljine. Tega pa sodišče ni raziskalo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki določajo, da se mora sodišče izreči o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni izrecno izključilo delovanje bagra kot vzroka za zrušitev zemljine, kar pomeni, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Priglašata stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka prvotožena in drugotožena stranka po vsebini uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navajata, da sodišče prve stopnje ni raziskalo vseh bistvenih okoliščin v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tako prvotožene kot drugotožene stranke. Tak pritožbeni očitek ni poda. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, saj je v izvedenem dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, zvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Tožnik v tem delovnem sporu od prvotožene stranke, kot od svojega delodajalca, in od drugotožene stranke, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano svojo odgovornost, uveljavlja plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 8. 2008, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri prvotoženi stranki.

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank, z zaslišanjem tožnika in prič E.A., S.A., A.M. in Ž.S. ter pridobljenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu P.S. in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prim. M.V., dr. med.) presodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo in drugotoženo stranko po temelju utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo 30. 8. 2008, pri opravljanju dela, ko se je na tožnika pri polaganju cevi za vodovod in kanalizacijo, v kanalu zrušila velika količina zemlje in peska in je v posledici tega utrpel udarnino in stisnjenje trebuha in prsnega koša, izvin levega gležnja ter izvin ledvenega dela hrbtenice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, ker del v jarku ni izvajala v skladu z določbami Uredbe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005, v nadaljevanju Uredba) in tudi ni zagotavljala varnosti in zdravja delavcev s tem, ko je tožnika napotila v jarek, ki ni bil pravilno zavarovan, istočasno pa je bil v bližini bager, ki naj bi sicer le pospešil zasutje zemljine, pri čemer delo delavcev ni bilo nadzorovano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde pri povzročitvi obravnavane delovne nezgode, saj je tožnik delal po navodilih prvotožene stranke in presodilo, da je podana tudi odgovornost drugotožene stranke iz naslova sklenjene zavarovalne police št. 0106742974 med prvotoženo in drugotoženo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja: Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti prvotožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 1. odstavku 131. člena predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost).

Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je dejansko prišlo do zasutja zemljine in s tem do tožnikove nezgode. Glede izpolnjevanja pogojev za varno delo pri prvotoženi stranki je namreč sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu P.S., zaslišalo tožnika in priče E.A., S.A., A.M. in Ž.S.. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prvotožena stranka bočnih sten izkopa na predelu jarka, kjer je prišlo do zasutja zemljine in s tem do obravnavane nezgode tožnika, ni zavarovala (skladna izpoved tožnika in priče S.A. ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu P.S.), z opustitvijo zavarovanja bočnih sten izkopa z razpiranjem pa je ravnala v nasprotju z 12. točko (dodatne zahteve za izvajanje zemeljskih del in del v izkopih) priloge IV. k Uredbi (Zahteve za varnosti in zdravje na gradbiščih), konkretneje v nasprotju s točko 12. 3., 12. 5., 12. 6. in 12. 8. Uredbe, kjer so natančno določene varnostne zahteve v zvezi z izkopom v globino več kot 100 cm. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik odrejeno ročno delo v jarku (priprava cevi in čiščenje okrog jarka) opravljal v času, ko je v bližini deloval bager, katerega delovanje, v bližini spodkopanega roba izkopa, je usip brežine le še pospešilo (izvedensko mnenje sodnega izvedenca varstvo pri delu P.S.). Glede na tožnikove pripombe na podano izvedensko mnenje (prvotožena niti drugotožena stranka na pisno izvedensko mnenje nista imeli pripomb) je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje postavljenega sodnega izvedenca za varstvo pri delu P.S., v katerem se je izvedenec še podrobneje opredelil do vzroka zasutja zemljine. Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja (list. št. 146), da je bilo za zrušitev zemljine iz bočne stene izkopa odločilno dejstvo, da spodkopana bočna stena izkopa ni bila podprta z opažem, medtem ko je obratovanje bagra v bližini izkopa rušitev zemljine le še pospešilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledi pisnemu izvedenskemu mnenju in dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj je izvedenec izčrpno in jasno odgovoril na postavljena vprašanja, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Nestrinjanje prvotožene stranke in drugotožene stranke z ugotovitvami izvedenca P.S., brez ugotovljenih nasprotij in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, pa ni zadosten razlog za ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni izvajala del v jarku, kot to določa Uredba in tudi ni zagotavljala varnosti in zdravja delavcev s tem, ko je tožnika napotila v jarek, ki ni bil pravilno zavarovan, (istočasno pa je bil v bližini bager, ki naj bi sicer le pospešil zasutje zemljine), pri čemer delo delavcev ni bilo nadzorovano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvajanje del v nasprotju z Uredbo, kjer so natančno predpisani varnostni pogoji v zvezi z izkopom v globino, predvsem opustitev pravilnega zavarovanja jaška in opustitev dolžnega nadzorstva, kdaj naj gre tožnik v jarek, če so se istočasno opravljala v jarku tudi strojna dela z bagrom, predstavlja nedopustno ravnanje prvotožene stranke, za katerega je krivdno odgovorna.

Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da v obravnavanem primeru tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastalo škodo. Neutemeljeno prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnik za nezgodo kriv sam, ker je ravnal v izrecnem nasprotju z navodili za varno delo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik delo v jarku opravljal po navodilih nadrejenega, ki je tožniku odredil ročno delo v jarku, pri čemer ta njegovega dela ni nadziral (izpoved E.A., da tožnik v času nezgode ni bil v njegovem vidnem polju), v bližini pa je medtem obratoval delovni stroj. V skladu s 43. členom ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Delodajalec je tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – Ur. l. RS, št. 56/99, s spremembami; v nadaljevanju ZVZD). Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala prvotožena stranka glede na to, da se je delo v jarku opravljalo tako ročno kot strojno poskrbeti za organizacijo dela v skladu z zahtevami za izvajanje zemeljskih del in del v izkopih po določilih Uredbe, poleg tega bi morala delo organizirati tako, da bi se stroj ustavil, ko je bil tožnik napoten, da pripravi in počisti okrog jaška. Odrejanje del v času mirovanja stroja je namreč v pristojnosti prvotožene stranke. V skladu s točko 12. 5. Uredbe se smejo ročna dela opravljati le, ko stroj miruje. Enaka zahteva je določena tudi v izvlečku varnostnega načrta, ki je sestavni del izvedenskega mnenja (list. št. 110), določeno pa je tudi, katere ukrepe varstva pri delu je potrebno upoštevati pri strojnem izkopu zemlje (in sicer morajo strojniki bagrov, bagrov – nakladalnikov oziroma delovodje paziti na varnost delavcev, ki delajo med stroji ali v bližini stroja)¸¸. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da četudi tožnikov delovodja tožnika ni napotil v kanal, ko je stroj obratoval (izpoved E.A.), bi le-ta moral tožnikovo delo nadzorovati in ga opozoriti, naj se iz jarka v času obratovanja stroja odstrani. Z opustitvijo dolžnega nadzora, kdaj naj gre tožnik v jarek, če so se istočasno opravljala v jarku tudi strojna dela z bagrom, pa prvotožena stranka ni poskrbela za tožnikovo zdravje in varnost pri delu.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, po polici št. ... (A2). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izključitev jamstva drugotožene stranke na podlagi 3. člena točke (3) 9) Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B1). V navedeni točki je izrecno določeno, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst, kakor tudi kopenska motorna vozila in prikolice ter samovozni delovni stroji, kadar se premikajo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bila tožnikova poškodba posledica premikanja bagra, zaradi katerega bi bilo v konkretnem primeru izključeno jamstvo drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vse odločilne okoliščine v zvezi z vzrokom razsutja zemljine in so zato pritožbena vztrajanja drugotožene stranke, da sodišče prve stopnje ni natančneje raziskalo vzroka neutemeljene. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do sesutja zemljine primarno zaradi nepravilnega izkopavanja in nezavarovanega izkopa z opažem pred začetkom nameščanja razdelilnega jarka in torej do sesutja zemljine ni prišlo zaradi premikanja bagra. Drugotožena stranka v pritožbi tak zaključek neutemeljeno izpodbija s tem, ko navaja, da sodišče ni upoštevalo izpovedi E.A., da se po njegovem mnenju zemlja ni vsula zaradi stabilnosti, ampak zaradi vibracije stroja, ker se je stroj prestavljal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izvedenih dokazov upoštevalo tudi izpoved E.A. in jo je tudi dokazno ocenilo. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu P.S. in dopolnitev tega mnenja, zaslišanje ostalih prič) je namreč štelo, da so ostale nedokazane trditve drugožene stranke, da je do poškodbe tožnika prišlo izključno zaradi premikanja samovoznega delovnega stroja. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in z njo soglaša. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako prvotožena niti drugotožena stranka ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.(164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).