Jedro

Napačno je stališče, da je tožnik upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe po šestem odstavku 37. člena šele od dneva vloge za priznanje zavarovalne dobe zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti in ne že od dneva, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, pa čeprav je bila določena doba, dopolnjena pred tem, ugotovljena kasneje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 20. 4. 2016, odločba z dne 30. 11. 2015 pa glede višine starostne pokojnine, ki na dan 3. 10. 2015 znaša 552,93 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo razlik med že izplačano pokojnino in na novo določeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb in vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje. Zaključilo je, da se pri priznanju pravice do pokojnine in njeni odmeri pravilno upošteva, da je tožnik dopolnil dobo na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti šele z izdajo odločbe z dne 8. 4. 2015. Po tem datumu je ostal v zavarovanju še 7 mesecev in 21 dni, kar je bilo upoštevano pri ugodnejšem vrednotenju pokojninske dobe.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je odločba z dne 8. 4. 2015 o priznanju pokojninske dobe za čas opravljanja kmetijske dejavnosti v obdobju od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 s presledki konstitutivna. Zato te dobe ni mogoče upoštevati kot da je bila dopolnjena že pred izdajo odločbe o njenem priznanju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pokojninska doba je bila ugotovljena za čas opravljanja kmetijske dejavnosti in je bila vnešena v matično evidenco na podlagi javnih listin. Gre za deklaratorno odločbo, saj ugotavljanje obstoja pokojninske dobe samo po sebi ne predstavlja odločanja o pravici, temveč gre za ugotavljanje dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o pravici. Tožnik je bil napačno napoten, da naj dobo uveljavlja v posebnem postopku, čeprav bi moral toženec dobo ugotavljati v postopku priznanja pravice do pokojnine. Ker na te argumente sodišče druge stopnje ni odgovorilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob upoštevanju stališč sodišča bi moral toženec, če ne bi bila doba v navedenem obdobju že predhodno ugotovljena, s sporno odločbo z dne 30. 11. 2015 zavrniti zahtevek za starostno pokojnino, saj zanjo ne bi izpolnjeval pogojev. Takšno stališče je zmotno, saj mu navedena doba pripada kot prevzemniku kmečkega gospodarstva na podlagi zakona. Ker sta sodišči nižje stopnje napačno uporabili materialno pravo, sta tudi napačno šteli, da je toženec pravilno določil odstotek za odmero pokojnine.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve navedlo, zakaj šteje za pravilno stališče sodišča prve stopnje o konstitutivni naravi odločbe z dne 8. 4. 2015. Pojasnilo je, da pokojninska doba pred tem ni bila evidentirana; priznana je bila šele z navedeno odločbo. S tem pa so bili tudi izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Če se tožnik z obrazložitvijo odločitve ne strinja, ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 9. 10. 2015. Do odjave iz zavarovanja je imel 42 let, 6 mesecev in 17 dni pokojninske dobe brez dokupa, z dokupljeno zavarovalno dobo pa je njegova skupna pokojninska doba znašala 44 let, 11 mesecev in 25 dni. Z odločbo z dne 30. 11. 2015 mu je bila priznana starostna pokojnina od 3. 10. 2015 v višini 519,53 EUR. Pokojnina mu je bila odmerjena v višini 64,25 %. Tožnik se z odmero starostne pokojnine ni strinjal, in sicer glede vrednotenja pokojninske dobe, dosežene v zavarovanju po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pritožbo je toženec zavrnil z odločbo z dne 20. 4. 2016. Odločitev je oprl na to, da je tožnik 11. 2. 2015 vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo in je po tem datumu ostal vključen v obvezno zavarovanje do 2. 10. 2015. V obveznem zavarovanju je od vloge dalje dopolnil še sedem mesecev in 21 dni pokojninske dobe brez dokupa, ki jo je toženec na podlagi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upošteval v višini dveh odstotkov.

8. Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve, da je tožnik upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe šele od dneva podaje vloge za priznanje zavarovalne dobe na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti in ne že od dopolnitve 40 let pokojninske dobe brez dokupa.

9. Pravna podlaga za odločitev je podana v 37. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2 . Ta določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Za moške se za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,25 %. V šestem odstavku tega člena je urejeno ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi ZPIZ-2, v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane vključen v obvezno zavarovanje. Ta doba se do največ treh let zavarovanja vrednoti na način, da se trije meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %.

10. Na podlagi 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1)3 v 29. členu določa, da se podatki o pokojninski dobi, ki niso vneseni v matično evidenco na podlagi prijav v zavarovanje in odjav iz zavarovanja, vnašajo v matično evidenco na podlagi pravnomočnih odločb, s katerimi je pristojni organ ugotovil pokojninsko dobo oziroma iz drugih javnih listin, iz katerih so razvidna obdobja in vrsta dopolnjene pokojninske dobe. Skladno s 5. točko prvega odstavka 45. člena se prijava podatkov o pozneje ugotovljeni pokojninski dobi vloži v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe o pokojninski dobi. Ugotavljanje obstoja pokojninske dobe pomeni torej le ugotavljanje dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o pravici.

11. Ni pravilno stališče sodišč nižje stopnje, da je odločba o ugotovitvi zavarovalne dobe na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti za čas od 1. 1. 1972 do 31. 12. 1983 konstitutivne oziroma oblikovalne narave. Gre za deklaratorno oziroma ugotovitveno odločbo, ki potrdi obstoj ali neobstoj določenega pravnega razmerja, potrdi oziroma ugotovi pravno dejstvo, ki je nastalo v določenem času in lahko njegov obstoj kadarkoli dokažemo4. Pravno razmerje, ki ga deklaratorni akt le potrjuje, ne konstituira pravic in dolžnosti subjektov in nastane neposredno na podlagi zakona, če so izpolnjeni pogoji, ki jih ta določa. Ugotovitveni upravni akti so pogosto le temelj za izdajo konstitutivnega upravnega akta, urejajo predhodno vprašanje, od katerega je odvisna upravičenost do pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so predmet dajatvenega zahtevka. Ugotovitveni akt za ugotovitev delovne dobe je npr. temelj za izdajo konstitutivnega akta o upokojitvi5. Ugotovitvena odločba pravno učinkuje praviloma od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek pravnega razmerja, torej ex tunc. Nasprotno pa gre pri oblikovalni odločbi za nastanek, spremembo ali prenehanje pravic oziroma dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, odločba pa učinkuje za naprej. Glede na navedeno je napačno stališče, da je tožnik upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe po šestem odstavku 37. člena šele od dneva vloge za priznanje zavarovalne dobe zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti in ne že od dneva, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, pa čeprav je bila določena doba, dopolnjena pred tem, ugotovljena kasneje. Tudi če bi toženec ugotavljal t.i. kmečko dobo v postopku upokojevanja tožnika, mu zaradi tega ne bi smel oziroma mogel odreči upoštevanja povečanja odstotka za odmero pokojnine za dopolnjeno dobo po izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine glede na jasno določbo šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2. 12. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotoviti bo moralo, kdaj je tožnik dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa in starost, določeno v četrtem oziroma petem odstavku 27. člena, koliko časa po izpolnitvi teh pogojev je še ostal v zavarovanju in mu na tej podlagi ponovno odmeriti pokojnino ob upoštevanju šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2. 13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 111/13 s spremembami. 4 Vilko Androjna, Dr. Erik Kerševan, GV Založba, 2006, Upravno procesno pravo, stran 387. 5 M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, 2007, stran 426.