Jedro

Ukrep prisilne mobilizacije nad tožnikom ni bil izvršen na z zakonom določenem ozemlju, zato tožnik ni upravičen do statusa prisilnega mobiliziranca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 438/97-7 z dne 16.9.1998, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo, na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.2.1997 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba Upravne enote J. z dne 5.9.1996, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca za čas od 8.4.1943 do 15.5.1945, odločeno, da se mu navedeno obdobje upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe, ter bila priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev od 1.2.1996 dalje; ter je bilo odločeno, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja, ker je bil prisilno mobiliziran v okupatorjeve vojaške enote izven ozemlja zdajšnje Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke ne strinja. Nad tožnikom je bil prisilni ukrep prisilne mobilizacije izvršen. Dejstvo, da se to ni zgodilo na ozemlju Republike Slovenije oziroma Avstrijske Koroške temveč v K. v Avstriji, na odločitev ne bi smelo vplivati. Tožnik je imel stalno prebivališče v Sloveniji in tudi poziv za prisilno mobilizacijo je bil naslovljen na njegov slovenski naslov. Zato tožnik, po presoji sodišča prve stopnje, pravilno sklepa, da bi se prisilna mobilizacija kot prisilni ukrep okupatorja lahko izvršila tudi v Sloveniji, če bi bil v kritičnem času doma. Tožena stranka teh tožnikovih navedb v postopku ni ocenila in se do njih ni opredelila, zato je kršila pravila upravnega postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 72. člena ZUS. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj navedb, ki jih tožnik navaja v tožbi, tožena stranka ne presoja v revizijskem postopku. V revizijskem postopku se presoja zakonitost in pravilnost odločbe. V postopku uveljavljanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja je treba ugotoviti vsa dejstva, ki jih določa materialni predpis, na podlagi katerega je treba odločiti v konkretni upravni stvari, torej materialno resnico - dejstva, ki se skladajo s stvarnostjo in ne verjetnostjo, torej kaj bi bilo, če bi bilo. Zato tudi pritožnik oporeka napotitvi iz izpodbijane sodbe, da naj v ponovljenem postopku ocenjuje navedbe tožnika glede slučajnega kraja izvršitve prisilnega ukrepa. Navaja tudi, da mora oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po 4. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, dalje: ZZVN), izpolnjevati vse pogoje iz 1., 2. in 1. odstavka 3. člena zakona. Iz določb 1. in 2. člena zakona pa, ne glede na to, ali gre za prisilnega mobiliziranca ali drugo žrtev, izhaja, da je žrtev vojnega nasilja tista oseba, ki izpolnjuje tudi pogoj, da je bila izpostavljena nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja na ozemlju Republike Slovenije ali ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožnik v odgovoru na tožbo navaja, da je bil v času prisilne mobilizacije kot železniški delavec v delovnem razmerju na J., akt mobilizacije ga je zatekel pri trenutnem opravljanju delovnih nalog izven kraja stalnega prebivališča in zaposlitve, o čemer prilaga potrdilo.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da mora tudi oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca po

4. členu ZZVN, izpolnjevati pogoje iz 1., 2. in 1. odstavka 3. člena navedenega zakona.

Po materialnem predpisu, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku na prvi stopnji, je moral biti prisilni ukrep povzročen na ozemlju Republike Slovenije oziroma na ozemlju dežele Furlanije - Julijske Krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji (1. in 2. člen zakona). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožniku ukrep prisilne mobilizacije v redne vojaške enote nemških okupacijskih sil ni bil povzročen na navedenem, z zakonom določenem ozemlju. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožniku zaradi neizpolnjevanja z ZZVN določenih pogojev ni mogoče priznati statusa in pravic prisilnega mobiliziranca. Šele z novelo ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99) pa je ob izpolnjevanju pogojev iz 2. ter iz 3. oziroma 4. člena tega zakona do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. To pomeni, da bi šel tožniku, ki je bil mobiliziran v K. v Avstriji, seveda ob izpolnjevanju z ZZVN določenih pogojev, uveljavljani status šele od uveljavitve novele ZZVN dalje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi določbe 76. člena ZUS.