Jedro

Vsaka nepremičnina in tako tudi cerkev je na svoj način edinstvena in neponovljiva. Četudi cerkev premore edinstven in neponovljiv ambient in edinstveno akustiko, pa ne more držati trditev, da se glasbene prireditve in razstave ne morejo izvajati nikjer drugje. Pravilen je zato zaključek toženke, da o nenadomestljivosti cerkve kot prireditvenega prostora ni mogoče govoriti in torej z vračilom ne bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti. Zato toženka utemeljeno ni pristopila k presoji "nadomestitvenih stroškov" in je utemeljeno zaključila, da ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso izkazane.

Za obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen gre le v primeru, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Bistveno je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin teh ne bi mogel več uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen izrabe bistveno okrnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo A., kot pravnemu nasledniku B., vrnila v last in posest nepremičnino z ID znakom parc. št. *197 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je z odločbo št. 490-72/2007/32 z dne 11. 9. 2014 odločila, da se A. za to nepremičnino določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, vendar je Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1638/2014 z dne 11. 9. 2014 odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Za ostale nepremičnine na področju X. (samostanska zgradba z lapidarijem, notranje šolsko dvorišče, Viteška dvorana, Peklensko dvorišče, Plečnikov hram, Plečnikovo preddverje, prireditveni prostor Letnega gledališča, javni park z obzidjem in podržavljeni leseni objekti) je bila s pravnomočno delno odločno št. 490-72/2007/67 z dne 23. 11. 2009 določena odškodnina.

2. Zavezanec v postopku uveljavlja ovire za vrnitev ... cerkve v naravi po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Kot dokaz za izvajanje javne službe organiziranja kulturnih prireditev je C. v ponovljenem postopku predložil seznam koncertov in drugih prireditev, ki so bile izvedene v cerkvi in navedel, kakšen pomen ima zanj ta objekt. Po drugi strani A. in D. vztrajata, da ovire ne obstajajo, ker leži cerkev na samostojni parceli, ima samostojen vhod, je primarno sakralni objekt, na območju X. pa že sedaj obstajajo kulturni kompleks, izobraževalni kompleks in sakralni kompleks. Vrnitev cerkve na ostale dejavnosti ne more vplivati.

3. Toženka je zato najprej presojala, ali je cerkev za C. nenadomestljiva, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, oziroma ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški (prvi odstavek 19. člena ZDen). Ugotavlja, da je C. izkazal, da je v času uveljavitve ZDen dne 7. 12. 1991, pa tudi pred in po tem času v cerkvi opravljal dejavnost organiziranja kulturne dejavnosti in jo opravlja še danes. Vendar pa je številne podobne prireditve prirejal tudi na drugih delih X. (Viteška dvorana, Peklensko dvorišče, Plečnikovo preddverje) in izven njih (Frančiškanska cerkev, dvorana Union, Cankarjev dom, Konservatorij za glasbo in balet, Minoritski samostan na Ptuju, atrij Uršulinskega samostana, Galerija Božidarja Jakca, Cerkev Sv. Jurija v Piranu, itd). Toženka ne dvomi, da gre za odličen ambient za izvajanje kulturne dejavnosti, vendar pa glede na obseg izvajanja dejavnosti v cerkvi, kakor tudi glede na izkazan obseg izvajanja dejavnosti v drugih podobnih prireditvenih prostorih, ugotavlja, da bi se tovrstne prireditve v takem obsegu lahko opravljale drugje. To velja tudi za vaje in priprave umetnikov, ki se pretežno opravljajo v Viteški dvorani, Festivalovih upravnih prostorih, šolskih prostorih in garderobnih prostorih. Zato o nenadomestljivosti cerkve kot prireditvenega prostora z drugo nepremičnino ni mogoče govoriti. Toženka zato ni pristopila k presoji t.i. "nadomestitvenih stroškov" po tretjem odstavku 19. člena ZDen, saj bi bilo to potrebno šele, če bi C. izvajal svojo dejavnost v večjem obsegu.

4. Toženka je ugotavljala še, ali bi se z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). V skladu z napotki sodišča je štela za bistveno, ali bi se po vrnitvi ... cerkve ostali deli "kompleksa" X. še lahko uporabljali neovirano. Cerkev je bila zgrajena kot del samostanskega kompleksa, ki se je po podržavljenju začel uporabljati za šolsko dejavnost, kulturne prireditve, gostinsko dejavnost in upravne prostore C. Od Oddelka Mestne občine Ljubljana, ki je pristojen za zapore cest in čezmerno obremenitev okolja s hrupom, je prejela informacijo, da C. za organizacijo prireditev ne potrebuje soglasja E. kot solastnika objekta. Upravna enota Ljubljana, pa je toženki sporočila, da mora organizator k prijavi javne prireditve priložiti soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča oziroma prostora, na katerem se organizira prireditev, če ni sam njegov lastnik. Toženka je opravila poizvedbe pri E., ki ima prostore v bivši samostanski zgradbi, katere solastnik je do 52/100 Republika Slovenija, o naravi usklajevanj med šolo in C. E. je pojasnila, da nikoli ni prejela prošnje za soglasje h kateri od prireditev, se pa C. s E. dogovarja za potek festivalskih prireditev zlasti glede najemanja prostorov šole za garderobe, souporabe preddverja, notranjega šolskega dvorišča za logistiko in organizacije gostinskih uslug. Festivalski dogodki so deloma prilagojeni, kadar so v šoli obveznosti, ki bi bile zaradi aktivnosti v poletnem gledališču motene, to je predvsem obdobje matur. Glede na navedeno toženka v izpodbijani odločbi zaključi, da sprememba lastništva ... cerkve ne pomeni, da bi lahko A. preprečeval delovanje C. v preostalem delu X., s čimer se torej ne more okrniti namen izrabe preostalih nepremičnin.

5. Tožnika v tožbi navajata, da sta med postopkom izkazala, da bi utrpela številne posledice, če ne bi mogla več neovirano uporabljati sporne nepremičnine, saj je ... cerkev del kompleksa, v katerem se izvajajo številne kulturne dejavnosti, ki pa nujno ne sovpadajo s cerkveno dejavnostjo. Tožnika sta že v vlogi z dne 8. 6. 2015 pojasnila in predložila dokazila, da se je že 7. 12. 1991 (pa tudi prej in kasneje) v ... cerkvi kontinuirano izvajala dejavnost javne službe na področju kulture tj. obširen kulturni program. Cerkev premore edinstven in neponovljiv ambient, izjemno in edinstveno akustiko, ki ni primerljiva z drugimi cerkvami ali dvoranami, zato se te prireditve ne morejo izvajati nikjer drugje. ... cerkev je neločljiv del širšega umetnostno zgodovinskega kompleksa in je s tem nepogrešljiv prostor pri pripravah na prireditve. Vaje, ki se izvajajo v ... cerkvi, so nujno potrebne za izvajanje prireditev, ki se izvajajo v X. Vaj ni mogoče izvesti drugje oziroma bi nastali nesorazmerni stroški. Poudarja, da bi v primeru vračila prireditve, ki se izvajajo v X., še posebej pa tiste, ki se izvajajo v preddverju, motile cerkveno dejavnost. Vrnitev cerkve predstavlja neodpravljivo oviro tudi zato, ker v času, ko so prireditve v cerkvi, ne morejo potekati prireditve v poletnem gledališču ali viteški dvorani. Jasno je, da bi bilo v primeru vrnitve trajno onemogočeno izvajanje javne službe na področju kulture. Toženka ni opredelila, kaj pomeni, da bi morala tožnica uporabljati nepremičnino razumno bistveno več, kot je to izkazano v postopku, kar pomeni, da uporablja samovoljna merila. Ker odločba v tem delu ni obrazložena, je ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev 22. člena Ustave. Navajanje toženke, da bi bil A. pripravljen dati cerkev na razpolago za prireditve, ne drži, kar izhaja iz članka v častniku Dnevnik in Protokola "Concert in Churches", v kateri kongregacija za bogoslužje in sakramente pri Rimski Kuriji poziva škofe, da v sakralnih objektih izvajajo zgolj koncerte, ki pomenijo doprinos k bogoslužju.

6. Tožnika tudi nasprotujeta ugotovitvi toženke, da kompleks X. sestavljajo šolski kompleks, upravni kompleks in cerkveni kompleks, saj je kompleks enovit. Da se v primeru vračila preostali del ne bi mogel neovirano uporabljati, izhaja že iz dejstva, da cerkev sodi v zaokroženo območje X., v katerem zavezanec izvaja svojo kulturno dejavnost. ... cerkev je fizično povezana s preostalimi objekti, ki sestavljajo kompleks X. Tako so kar trije od štirih vhodov iz cerkve orientirani v sam kompleks X., le glavni vhod je orientiran na Trg francoske revolucije. Bistveno je tudi, da gre za enoten prizoriščni prostor, katerega del je že od nekdaj tudi ... cerkev. V okviru dejavnosti festivala se odvijajo komorne prireditve, ki jih je na leto okoli 100 in torej celotne X. pomenijo prostor, ki je kot celota nepogrešljivo povezan z dejavnostjo C. V primeru vrnitve bo onemogočeno planiranje kulturnih dogodkov, saj bo C. v celoti odvisen od volje upravičenca. Opozarjata na razlago Vrhovnega sodišča, da 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen ščiti pred takšno okrnitvijo izrabe prostora, ki bi določeni prostorski celovitosti odvzela njeno temeljno vsebino. Z vrnitvijo v naravi bi se poseglo v vsebinsko zaključen kompleks, prostorski celovitosti X. bi se odvzela njena temeljna vsebina tj. povezanost posameznih delov X., ki tvorijo kulturno - zgodovinsko celoto. Predlagata spremembo izpodbijane odločbe in podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

8. Stranka z interesom A. prereka aktivno legitimacijo C., saj ni stranka denacionalizacijskega postopka. Opozarja, da C. v svoji brošuri oglašuje ... cerkev kot samostojen objekt in ga tudi oddaja v najem po tržni ceni. V brošuri je navedeno, da je objekt ... cerkve posebej primeren za manjše koncerte, razstave, sprejeme, večerje, modne revije, poslovna srečanja, poroke. Iz seznama dogodkov, ki jih je predložil C., izhaja, da velike večine dogodkov sploh ni organiziral C., ampak tretje osebe. Ti dogodki pa niso povezani z izvajanjem javne službe. Mesto Ljubljana v svojem dopisu z dne 23. 6. 1994 med prostori, ki jih uporablja C. in za katere nasprotuje vračilu v naravi, ne navaja ... cerkve. Iz tega očitno izhaja, da sta tožnici pričeli uporabljati cerkev za izvajanje prireditev izključno za potrebe denacionalizacijskega postopka, kar pa ni dovolj, da bi predstavljalo oviro za vrnitev cerkve v naravi. Glede na skupni obseg dogodkov, ki jih organizira C., je število dogodkov v ... cerkvi zanemarljivo. Zato ni potrebno ugotavljati nadomestitvenih stroškov, saj teh ni. V ... cerkvi se je od leta 1949 do osamosvojitve Republike Slovenije tj. do leta 1991 redno izvajalo bogoslužje, tako da so bile v cerkvi vsako nedeljo ob 18. uri svete maše. Duhovnika sta vstopala v cerkev z lastnim ključem. Očitno je, da ni bilo nikakršnih ovir za souporabo cerkve in za sobivanje in soizvajanje bogoslužja in kulturnih prireditev v drugih delih X. Ločeno lastništvo ne bi v ničemer okrnilo kompleksa. ... cerkev ni niti prostorsko in niti funkcionalno tako vpeta v območje X., da bi bila z njeno vrnitvijo bistveno okrnjena prostorska celovitost. Cerkev ima ločen vhod z ulice, stoji na samostojni parceli na robu območja X. (za razliko od E.), v cenilnem poročilu je obravnavana ločeno, ni osrednja sestavina območja in zato ni bistvena za delovanje Letnega gledališča in Plečnikovega preddverja, ki sta bistveno območje izvajanja kulturne dejavnosti. Predlaga, da sodišče tožbo C. zavrže, tožbo Mestne občine Ljubljana pa zavrne. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče v zvezi z ugovorom stranke z interesom, da C. nima legitimacije za tožbo, uvodoma pojasnjuje, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil doslej C. kot upravljavec objekta ves čas upravnega postopka obravnavan kot stranka. Zato mu tak položaj priznava tudi sodišče in je njegovo tožbo obravnavalo meritorno.

11. V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, ki jo je sprejela v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča I U 1638/2014 z dne 21. 4. 2015, s katero je ugodilo tožbi (sedaj) stranke z interesom A. in odpravilo odločbo toženke št. 490-72/2007/132 z dne 11. 9. 2014 ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ugotovilo je, da iz obrazložitve odločbe izhaja zgolj ugotovitev, da C. opravlja dejavnost javne službe na področju kulture. Ostala relevantna dejstva, ki morajo biti v primeru ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izkazana kumulativno, pa niso bila predmet ugotovitvenega postopka. V zvezi z oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pa je sodišče tedaj ugotovilo, da toženka v odpravljeni odločbi ni ugotavljala, ali cerkev sodi v sklop kompleksa, in ali gre v zadevi za funkcionalno povezanost nepremičnin, tako da bi se z vračanjem cerkve v naravi bistveno poseglo v zaokroženo območje X., na katerem C. izvaja svojo kulturno dejavnost. Bistveno je, ali bi se preostali deli kompleksa po vrnitvi ... cerkve še lahko uporabljali neovirano, glede na dejavnost, ki jo današnji upravljavec kompleksa izvaja (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 401/2007 z dne 16. 9. 2009).

12. Sodišče v tem upravnem sporu presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa v nadaljevanju še navaja:

13. Po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

14. Toženka je v dopolnjenem postopku na podlagi podatkov C. o prireditvah, ki jih organizira, zaključila, da se v ... cerkvi izvaja dejavnost javne službe, vendar pa v majhnem obsegu. V odločbi izrecno ugotavlja, da je bilo po podatkih C. v letu 2003 v cerkvi izvedenih 10 koncertov, v letu 2005 5 koncertov, v letu 2006 6 koncertov, v letu 2007 6 koncertov, v letu 2008 3 koncerti, in da v letu 2012 ni bilo nobene prireditve v sklopu poletnega festivala. V letu 2013 in 2014 pa se glede na zatrjevanje Festivala obseg uporabe cerkve poveča. V ... cerkvi je bilo v letu 2013 in 2014 izvedenih 6 prireditev in razstava, izobraževalni programi in 60 vaj za prireditve (vendar teh C. ni dokumentiral). Ugotovila je še, da je C. istovrstne prireditve organiziral in izvajal tudi na drugih lokacijah v prostorih X. in v prireditvenih območjih izven področja X. V preostalem času je cerkev oddajal za razne kulturne namene drugih prirediteljev ali pa je bila zaprta. Tožnici v svoji sicer obširni tožbi zgolj na splošno navajata, da sta v vlogah v upravnem postopku natančno opredelili kulturne dejavnosti, ki se odvijajo v cerkvi. Kljub obsežnim tožbenim navedbam, pa tem konkretnim dejstvom v zvezi z izvajanjem javne službe v cerkvenem objektu, ki jih je v odločbi ugotovila toženka, ne ugovarjata substancirano. Ne pojasnita namreč, katera toženkina ugotovitev glede obsega izjavljanja dejavnosti ne drži, in zakaj ne. Zato sodišče njunih posplošenih ugovorov ne more presojati in sodi, da je relevantno dejansko stanje ugotovljeno pravilno. Nadalje toženki v tožbi dodatno navajata kulturne dogodke v letu 2015 in 2016, za katere pojasnita, da jih prej nista mogli navajati, ker so bili izvedeni po izdaji izpodbijane odločbe. Že iz tega razloga za presojo sodišča ne morejo biti relevantni, kajti organ odloča po stanju na dan izdaje odločbe (upoštevaje tudi stanje ob uveljavitvi ZDen).

15. Iz ugotovljenega obsega prireditev je toženka utemeljeno zaključila, da bo dosedanje izvajanje teh prireditev v cerkvi mogoče organizirati tudi na drugih prizoriščih v in izven X., kar velja tudi za vaje in priprave umetnikov, ki se pretežno opravljajo v Viteški dvorani, upravnih prostorih in prostorih šole. Drži trditev tožnikov, da upravičenec v primeru vračila nepremičnine ne bo dolžan oddajati teh prostorov C., vendar toženka svoje odločitve ni utemeljila na okoliščini, da bo to počel. Toženka je kot pravno relevantno okoliščino pravilno upoštevala relativno majhen obseg dejavnosti javne službe, ki se v tem prostoru opravlja.

16. Sodišče sodi, da tudi ni pravno relevantno, koliko več prireditev bi se moralo odvijati, da bi bil objekt nenadomestljiv. Odločitev mora vedno temeljiti na ugotovljenih dejstvih in ne na hipotetičnih. Zato očitek tožnic o samovoljnih merilih in kršitvi 22. člena Ustave ne drži. Ne gre za samovoljna merila, saj je toženka v zadostni meri obrazložila svojo trditev, da je bila uporaba cerkve za namen prireditev C. majhna in zato, upoštevaje številne nadomestne možnosti prirejanja teh prireditev, ni bistveno, koliko več prireditev bi morala tožnica organizirati v nepremičnini, da bi se ta štela kot nenadomestljiva.

17. Po presoji sodišča je vsaka nepremičnina in tako tudi ... cerkev na svoj način edinstvena in neponovljiva. Četudi cerkev premore edinstven in neponovljiv ambient in edinstveno akustiko, pa ne more držati trditev, da se glasbene prireditve in razstave ne morejo izvajati nikjer drugje. Nenazadnje jih C. že sedaj izvaja oziroma organizira tudi na drugih lokacijah. Tožnici tudi z ničemer nista konkretizirali posplošenih tožbenih trditev, da vaj, ki se izvajajo v ... cerkvi, ni mogoče izvesti drugje, zakaj naj bi bilo temu tako oziroma kakšni (nesorazmerni) stroški bi s tem nastali. Že iz tega razloga ne more slediti njunim trditvam, da je zaradi možnosti vaj nepremičnina nujno potrebna za izvajanje prireditev, ki se izvajajo v X. 18. Sodišče je že v sodbi IU 1638/2014 z dne 21. 4. 2015 pojasnilo, da to, ali bi prireditve, ki se izvajajo v X., motile cerkveno dejavnost, s stališča 19. člena ZDen ni relevantno. Nadalje tožnici z ničemer vsebinsko ne pojasnita tožbene trditve, da vrnitev cerkve predstavlja neodpravljivo oviro, ker bi cerkvena dejavnost onemogočala javno službo, kajti v času, ko so prireditve v cerkvi, ne morejo potekati prireditve v poletnem gledališču ali viteški dvorani. Cerkve so sakralni objekti, primarno namenjeni svetim mašam in druge vrste sakralnim dejavnostim in ne (javnim) prireditvam; zato po presoji sodišča ne morejo konkurirati prireditvam v ostalih delih X. in jih onemogočati. Pri tem se v X., torej ravno tako neposredno ob prireditvenih prostorih, nahaja E., v kateri poteka učni proces. Glede na to se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da iz dejstva, da sobivanje in usklajevanje različnih dejavnosti obstaja že sedaj, izhaja, da različne dejavnosti na tem območju že obstajajo in ne preprečujejo izvajanje dejavnosti C. Sodišče glede na opisane ugotovitve sodi, da je pravilen zaključek toženke, da o nenadomestljivosti cerkve kot prireditvenega prostora ni mogoče govoriti in torej z vračilom ne bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti. Zato toženka utemeljeno ni pristopila k presoji "nadomestitvenih stroškov" in je utemeljeno zaključila, da ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso izkazane.

19. Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po oceni Vrhovnega sodišča je potrebno izhajati iz splošnega načela ZDen, po katerem je vračanje v naravi pravilo, od katerega se odstopa le v izjemnih primerih, ki jih določa zakon1. Za obstoj ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen gre tako le v primeru, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Bistveno je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin teh ne bi mogel več uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen izrabe bistveno okrnjen.2

20. Sodišče se strinja z ugotovitvami toženke, da se je enoten samostanski kompleks po podržavljenju pričel uporabljati za različne dejavnosti tj. šolsko dejavnost, kulturne prireditve, gostinsko dejavnost in za upravne prostore C. Toženka je opravila številne poizvedbe, iz katerih izhaja, da vračilo ... cerkve niti lokacijsko, niti funkcionalno ne bi oviralo delovanja C. oziroma prireditev v preostalih prostorih v sklopu X. Od organov, ki odločajo o organizaciji prireditev, je pridobila pojasnila, iz katerih izhaja, da za organizacijo prireditve soglasje lastnika ... cerkve ne bi bilo potrebno (razen seveda, če bi se prireditev izvajala v cerkvi). Dogovarjanja med E. in C. potekajo zato, ker sta solastnika nepremičnin, na katerih se odvijajo prireditve. ... cerkev stoji na nepremičnini, ki ima svojo parcelno številko in ločen vhod s Trga francoske revolucije. Glede na to sodišče sodi, da so tožbene navedbe, da bo v primeru vračila nepremičnine planiranje kulturnih dogodkov onemogočeno, ker bo C. v celoti odvisen od volje upravičenca, neutemeljene. Enako neutemeljene so trditve, da je ... cerkev del enotnega prizoriščnega prostora, saj je v postopku ugotovljeno, da je prostorsko ločena od ostalih delov X. Četudi je iz trojnih vhodov mogoč dostop v dele, ki so v solastnini Mestne občine Ljubljana in Republike Slovenije, to ne more vplivati na prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe ostalih nepremičnin. Že iz splošnih pravil civilnega prava izhaja, da brez soglasja lastnikov na te dele ne bo dovoljeno vstopiti.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Stranski intervenient je v tožbi navajal in predlagal nove dokaze v zvezi z oddajanjem cerkve v najem, pri čemer sodišče pojasnjuje, da jih na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ni upoštevalo.

22. Toženka je izvedla vse relevantne dokaze in pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Ker dejstva in v zvezi s tem predlagani dokazi, ki sta jih v tožbi navajali tožnici (prireditve v letu 2015 in 2016, članek avtorice Tatjane Pihlar, Protokol 1251/87, tloris cerkve), niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. F.F. je bil zaslišan pred upravnim organom, zaslišanje G.G. pa predstavlja tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), tožnika pa tudi ne konkretizirata, katero dejstvo naj bi s tem dokazom sploh dokazovala.

23. Odločitev o stroških tožeče stranke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej sklep II Ips 14472002 z dne 24. 10. 2002 2 Tako sodba II U 436/2016 z dne 6. 12. 2017 in v njej navedene sodbe, II Ips 78/2011 z dne 6. 10. 2011, X Ips 401/2007 z dne 16. 9. 2009