Jedro

Oseba, ki ji je odvzeta prostost, se na državne organe, organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil in organizacij obrača z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah. Za osebo, ki ji je odvzeta prostost, se šteje dan, ko izroči vlogo upravi zapora, za dan izročitve sodišču. Ker se pri vložitvi pritožbe zoper sodbo toženec takšnega načina pošiljanja pošte ni poslužil, temveč je pritožbo očitno poslal sam, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je pravočasnost njegove pritožbe zoper sodbo presojalo po II., ne pa po V. odstavku 113. člena ZPP. Datuma, ko naj bi toženec pisanje izročil upravi zavoda, namreč sploh ni mogoče ugotoviti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče toženčevo pritožbo z dne 02.11.2006 zavrglo kot prepozno.

Proti takšnem sklepu se je pritožil toženec, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navajal, da je prvostopenjsko sodišče ponovno zavrglo njegovo pritožbo kot prepozno in to po II. odstavku 112. člena ZPP, kljub sklepu Višjega sodišča v Celju, po katerem bi moralo prvostopenjsko sodišče presojati pravočasnost pritožbe po V. odstavku 112. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, niti preverilo njegovih resničnih navedb, da je pošto oddal v ZPKZ že 30.10.2006 v nabiralnik v zaporu, ker so bili potem prazniki 31.10. in 01.11.2006. Če pa je zavod njegovo pošiljko oddal na pošto šele 06.11.2006, kot je razvidno iz povratnice, ki jo je dobil vrnjeno, to ni njegova krivda, saj nima nadzora nad tem, kdaj kdo odda pošto naprej. Prosil je tudi za pojasnilo, zakaj je sklep Višjega sodišča v Celju z dne 10.05.2006, opr. št. Cp 1987/2006 bil poslan na njegov domači naslov, čeprav je prvostopenjsko sodišče vedelo, da se nahaja v ZPKZ Dob. Tega sklepa tako nikoli ni dobil. V nadaljevanju pa je toženec še poudaril, da Ustava RS v čl. 22 in 23 določa, da mora imeti oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca, zagotovljena v 3. alineji 29. člena Ustave RS, je analogna pravici stranke v civilnem in upravnem postopku, da predlaga dokaze in se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Iz 22. člena Ustave RS v povezavi s 3. alinejo 29. člena Ustave RS izhaja pravica do kontradiktornega dokaznega postopka. Toženec je smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in da se njegova pritožba šteje za pravočasno.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče o pravočasnosti toženčeve pritožbe zoper sodbo odločalo že drugič in jo ponovno zavrglo. Pritožbeno sodišče je namreč prvič sklep o zavrženju razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker je prvostopenjsko sodišče pravočasnost presojalo po II. odstavku 112. člena ZPP in ne po V. odstavku 112. člena ZPP, ki določa, da se za osebo, ki ji je odvzeta prostost, šteje dan, ko izroči vlogo upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, za dan izročitve sodišču, saj je toženec na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob. Ob ponovnem odločanju je prvostopenjsko sodišče opravilo poizvedbe pri ZPKZ Dob, ki je z dopisom sodišču sporočil, da toženec ni izročil pritožbe upravi zavoda, da bi jo opremili s prejemno štampiljko in jo vknjižili v svojo evidenco, pač pa jo je poslal na naslov sodišča sam dne 06.11.2006. Poleg V. odstavka 112. člena ZPP urejajo dopisovanje obsojencev tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ter Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000 z dne 10.11.2000 – v nadaljevanju Pravilnik). ZIKS-1 v I. odstavku 70. člena določa, da obsojenec sprejema pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in organizacij ter se obrača nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko zavoda v zaprtih kuvertah. Pravilnik pa v I. odstavku 67. člena določa, da obsojenci pošiljajo in sprejemajo pisanja in pisemske pošiljke v zavodu po urniku in na način, ki je določen v hišnem redu zavoda. Iz navedenih členov jasno izhaja, da obsojenci poštne pošiljke morajo pošiljati preko zavoda. Takšno pošiljanje tudi omogoča naknadni nadzor pravočasnosti vlog v skladu s čl. 112/V ZPP. Iz dopisa ZPKZ Dob pa izhaja, da se pri vložitvi pritožbe zoper sodbo toženec takšnega načina pošiljanja pošte ni poslužil, temveč je pritožbo očitno poslal sam, kar izhaja tudi iz dopisa ZPKZ Dob. Nenazadnje to izhaja tudi iz dejstva, da iz pisemske ovojnice pripete k pritožbi zoper sodbo ni razvidno, da bi bila ta izročena upravi zavoda oz. zavodu. Že tekom postopka na prvi stopnji je tožencu bila odvzeta prostost in je pošiljal sodišču vloge iz različnih zavodov za prestajanje kazni. Iz pisemskih ovojnic pripetih k tem dopisom (npr. k listni številki ...) je razvidno, da zavodi pošiljajo pisanja oseb, ki jim je odvzeta prostost, v svoji pisemski ovojnici, ki ima v zgornjem levem kotu naslov zavoda, v to pisemsko ovojnico pa vstavijo pisanje neposredno ali skupaj s kuverto, v kateri se nahaja pisanje, pri čemer je na notranji kuverti označeno, kdaj je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, to pisanje izročila zavodu (listna številka ... spisa). Iz pisemske ovojnice, ki je pripeta k pritožbi zoper sodbo, pa ne izhaja nič od navedenega, temveč izgleda tako, kot bi jo toženec oddal osebno na pošti. Ker toženec pritožbe zoper sodbo očitno ni izročil upravi zavoda, temveč jo je poslal sam, neposredno po pošti, ni mogoče ugotoviti datuma, kdaj je bila pošiljka izročena zavodu in zato tudi v konkretnem primeru sodišče v ponovnem odločanju ni moglo uporabiti določbe V. odstavka 112. člena ZPP, temveč je pravilno presojalo pravočasnost pritožbe po II. odstavku 112. člena ZPP, ki sicer velja za osebe, ki so na prostosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se toženčeve navedbe, da je pritožbo zoper sodbo vložil dne 30.10.2006 v nabiralnik v ZPKZ Dob, izkažejo za neresnične in njegova pritožba za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko njegovih tovrstnih navedb ni upoštevalo, saj je resničnost njegovih navedb preverilo s tem, ko je pri ZPKZ Dob opravilo poizvedbe o tem, kdaj in kako je toženec oddal pritožbo zoper sodbo, pri čemer je na podlagi dopisa ZPKZ Dob ugotovilo, da je toženec pritožbo poslal sam priporočeno po pošti dne 06.11.2006, kar je bilo prepozno. Zakaj je bil sklep Višjega sodišča v Celju z dne 10.05.2006, opr. št. Cp 1987/2006 bil poslan na toženčev domači naslov, pritožbeno sodišče ne ve natančno, domnevati pa je mogoče, da je sodišče prve stopnje pomotoma spregledalo, da je toženec v zaporu. To napako pa je prvostopenjsko sodišče odpravilo tako, da je po prejemu obravnavane pritožbe tožencu ponovno poslalo sklep Višjega sodišča v Celju z dne 10.05.2006 v ZPKZ Dob in ga je toženec prejel 12.10.2007, zato ne držijo več pritožbene navedbe, da toženec tega sklepa nikoli ni dobil. V zvezi s poudarjanjem pravice do kontradiktornega dokaznega postopka in poštenega sojenja pa pritožbeno sodišče poudarja, da takšne pravice iz Ustave RS nedvomno izhajajo, vendar pa je izvrševanje teh pravic v pravdnem postopku omejeno z roki, ki jih določa ZPP. Stranka v pravdnem postopku mora te (procesne) pravice uveljavljati pravočasno, sicer jih izgubi. Enako velja tudi za pritožbo. Čeprav je tudi pravica do pravnega sredstva ena izmed človekovih pravic zapisanih v Ustavi RS, je zaradi pravne varnosti v ZPP določen rok, v katerem je mogoče vložiti pravno sredstvo. ZPP pa v 112. členu tudi določa, kdaj se šteje pritožba za pravočasno. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče toženčevo pritožbo kot prepozno zavrglo, je tožencu bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja, saj je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je v skladu s 112. členom ZPP presodilo, da toženčeva pritožba ni pravočasna.

Ker je ob upoštevanju navedenega pritožba toženca v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člen ZPP), saj pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP.

Ker toženec povračila pritožbenih stroškov ni zahteval, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.