Jedro

Sedaj veljavna ureditev, drugače kot prejšnja družbenolastninska ureditev, sledi načelu civilnega prava, „superficies solo cedit“, kar pomeni, da je lastnik zemljišča tudi lastnik objekta na zemljišču, objekt sam torej ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zaradi spremembe ureditve SPZ vsebuje tudi prehodne določbe, ko je v primeru, ko lastnik zgradbe na zemljišču ni bil isti kot lastnik zemljišča, zgradba z dnem uveljavitve SPZ postala sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa je pridobil na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba.

V 271. členu SPZ gre le za primere, ko je imela pred uveljavitvijo ZLNDL ena organizacija združenega dela pravico uporabe na zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču in je v skladu z ZLNDL imetnik pravice uporabe na družbenem zemljišču postal lastnik tega zemljišča, organizacija združenega dela, ki je bila imetnik pravice uporabe na zgradbi, pa je postala lastnik zgradbe. Grobnica pa je v skladu z ZPPDUP ena izmed zvrsti grobov, torej glede na omejen domet 271. člena SPZ ne gre za zgradbo, ki bi lahko postala predmet stavbne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog M. Š. z dne 15. 7. 2011 za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede dedovanja grobnice št. 287 na pokopališču Ž.

Zoper sklep se pritožuje M. Š. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo sklepa tako, da se predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju glede grobnice št. 287 na Ž. v celoti ugodi oziroma, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Opozarja na tri dokumente, na katerih temelji predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in sicer na sklep o dedovanju II D 529/85 z dne 18. 6. 1985, zemljiškoknjižni sklep Dn. št. 10548/85 in sodbo in sklep št. V P 98/82 z dne 21. 9. 1983. Uvodoma povzema obrazložitev sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, V P 98/92, s katero je sodišče odločilo, da je tožena stranka A. P. dolžna priznati, da je tožeča stranka R. F. solastnik navedene grobnice do ½. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo Cp 2775/83 z dne 15. 5. 1984 pritrdilo sodbi prvostopenjskega sodišča, pritožnica povzema tudi razloge te sodbe. Otroci po pokojni A. P. so bili seznanjeni z navedenima sodbama, iz katerih izhaja, da v primeru dedovanja po pokojni A. P. ni treba uveljavljati lastninske pravice na grobnici v zapuščinskem postopku, saj že dedni naslov upravičencu zadostuje za pridobitev lastninske pravice na grobnici. Vsak od otrok je tako pridobil 1/5 od ½ lastnine grobnice, vsak je postal solastnik grobnice do 1/10. V nadaljevanju pritožnica povzema določbe iz prejšnjega lastninskopravnega režima glede grobnice in se sklicuje na Zakon o pokopališčih (Uradni list LRS, št. 49/1955), 9. člen ter Ustavo iz leta 1963. Navaja, da je grobnica nepremičnina in če obstaja nepremičnina, obstaja tudi njen lastnik, pri čemer lastnina grobnice prinaša tudi pravice in obveznosti. Ker stoji grobnica na grobnem prostoru je treba plačati letno najemnino, lastnina grobnice pomeni tudi pravico pokopa solastnika ali ožjega sorodstva v grobnici. Pritožnica navaja, da bi sodišče lahko izdalo dopolnilni sklep o dedovanju, kadar gre za situacijo, ko sodišče v sklep ni vključilo vsega, do izdaje sklepa o dedovanju znanega premoženja in da v teh primerih ni mogoča izdaja t. i. dodatnega sklepa o dedovanju. Sklicuje se še na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč (ZPPDUP) v zvezi s pravico najema groba (29. člen, 4. in 5. točka) ter navaja pripombe v zvezi z razlogi sodišča v 4. in 5. točki obrazložitve, zakaj grobnica ni predmet dedovanja. Vrste grobov navaja 29. člen ZPPDUP, mednje spadajo tudi grobnice, vsak od grobov zavzema grobni prostor in najemnik grobnega prostora ima določene obveznosti, hkrati pa lastninsko pravico na grobnici in določene pravice. Zakon o pokopališčih je v 9. členu določal, da so grobovi lahko zgrajeni kot grobnice in je bilo za grobnico potrebno gradbeno dovoljenje, torej je bila grobnica obravnavana kot nepremičnina. Niti v Zakonu o pokopališčih niti v Pravilniku o izvrševanju Zakona o pokopališki dejavnosti (Ur.l. LRS, št. 26/1956) ni bila navedena kakršnakoli omejitev števila (so)najemnikov grobnega prostora, sedaj veljavni ZPPDUP, ki je začel veljati 27. 11. 1984 pa grobnico obravnava le kot eno izmed zvrsti grobov, graditev novih grobnic je prepovedana. Tudi Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti iz leta 2008 grobnico obravnava kot eno izmed zvrsti groba. Pritožnica poudarja, da obrazložitev sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 98/1982 iz leta 1983 predstavlja pomembno pravno podlago, ker se nanaša na način ugotavljanja lastninske pravice na grobnici ter nima zveze z zakonom in podzakonskimi akti. Lastninska pravica do nagrobnih obeležij in pravica najema zemljišča za grobni prostor sta dve povsem ločeni vprašanji in lastninska pravica na nagrobnih obeležjih se prenaša z dedovanjem. Upravljalec pokopališča je pristojen izključno za oddajanje nagrobnega prostora. Tudi če je ZPPDUP ukinil gradnjo novih grobnic, stare še vedno obstajajo, zato je pomembno, ali je na konkretnem grobnem prostoru postavljena grobnica ali ne. Nepremičnina se lahko razlasti samo ob ustrezni odškodnini in pritožnica se sprašuje, kateri zakon je razlastil (bivše) lastnike grobnic. Bistvena sestavina vsake lastnine, tudi grobnice, je njena uporaba. V zvezi s 5. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa ima pritožnica naslednje pripombe: da grobnica ni predmet najemne pogodbe, ampak se nanaša le na vrsto groba, da so v 29. členu ZPPDUP naštete vrste grobov, razne vrste grobov so pomembne pri določanju višine najemnine za grobni prostor. Najemnik groba, ki mu je najemna pogodba prenehala, mora sam odstraniti opremo groba, sicer jo odstrani upravljalec pokopališča na stroške najemnika. Če bi bila grobnica predmet najemne pogodbe za grob, najemnik ne bi imel obveznosti odstranitve nagrobnih obeležij in bi to pomenilo, da je grobnica kot nagrobno obeležje lastnina najemodajalca, kar seveda ni res. Grobnica torej ni predmet najemne pogodbe, temveč je predmet dedovanja, pravica do najema grobnega prostora, na katerem stoji grobnica, pa se prenaša v skladu 22. členom ZPPDUP. Zakon o pokopališčih je dopuščal dvojen lastninskopravni režim: družbeno lastnino na javni površini (pokopališče) ter lastninsko pravico na grobnici in sodišče nepravilno enači lastninski režim na zemljišču z lastninskim režimom na objektu na javnih površinah ter pojem groba oziroma grobnega mesta z grobnico, ta je namreč funkcionalni objekt na zemljišču. Tudi prejšnji pravni sistem je občanom zagotavljal lastninsko pravico na predmetih, namenjenih za osebno potrošnjo, rabo ali zadovoljevanje kulturnih in osebnih potreb. Stavbno pravico je uredil šele Stvarnopravni zakonik, pritožnica povzema določbe 256., 266. in 271. člena SPZ ter navaja, da lastninska pravica na grobnici pomeni stvarno pravico, ki se lahko prenaša z dedovanjem. Zakonodaja na področju pokopališke in pogrebne dejavnosti še vedno ni zadovoljivo urejena, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 98/82 z dne 21. 9. 1983 in se nanjo sklicuje ter jo obrazlaga podrobno tudi v pritožbi, na novo pa se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Cp 2775/83 z dne 15. 5. 1984, ki pa pritožbi ni priložena.

Pritožnica izhaja iz stališča, da je dodatni (oziroma sama navaja, da gre za dopolnilni sklep, o tem več v nadaljevanju) glede ½ grobnice št. 287 na pokopališče Ž., mogoče izdati zato, ker je bila polovica te grobnice, upoštevaje že navedeno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani V P 98/82 z dne 21. 9. 1983, last zapustnice. V zvezi s svojim stališčem, da je polovica navedene grobnice last zapustnice, podaja obširno pritožbeno razlago, pri čemer del njenih pritožbenih navedb predstavlja pritožbene novote, ki niso upoštevne (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju, ZD).

Ključno v tej zadevi je, ali je grobnica lahko samostojen predmet lastninske pravice, glede na spremembo zakonodaje, do katere je prišlo že po izdaji sodbe, na katero se sklicuje pritožnica. Glede tega je treba ugotoviti, da sedanja ureditev, drugače kot prejšnja družbenolastninska ureditev, sledi načelu civilnega prava, „superficies solo cedit“, kar pomeni, da je lastnik zemljišča tudi lastnik objekta na zemljišču, objekt sam torej ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča. Zaradi spremembe ureditve Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) vsebuje tudi prehodne določbe, na katere opozarja tudi pritožba, ko je v primeru, ko lastnik zgradbe na zemljišču ni bil isti kot lastnik zemljišča, zgradba z dnem uveljavitve SPZ (1. januarja 2003) postala sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa je pridobil na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Gre za stavbno pravico, medsebojna razmerja pa sta morala lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice urediti s pogodbo (glej 271. člen SPZ). Vendar pa v konkretnem primeru navedeni člen ni uporabljiv. V navedenem določilu gre namreč le za tiste primere, ko je imela pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ena organizacija združenega dela pravico uporabe na zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču in je v skladu z ZLNDL imetnik pravice uporabe na družbenem zemljišču postal lastnik tega zemljišča, organizacija združenega dela, ki je bila imetnik pravice uporabe na zgradbi, pa je postala lastnik zgradbe. Grobnica pa je v skladu z Zakonom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP) ena izmed zvrsti grobov, torej glede na že obrazložen omejen domet 271. člena SPZ ne gre za zgradbo, ki bi lahko postala predmet stavbne pravice. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede dedovanja (1/2) grobnice št. 287 na pokopališču Ž., pravilno zavrnilo in pravilno navedlo, da je grobnica lahko le predmet najemne pogodbe, pravica do najema grobnice kot zvrsti groba pa se ne deduje, pač pa prenaša v skladu z 22. členom ZPPDUP.

Kot že navedeno, del obširnih pritožbenih navedb predstavlja nedopustne pritožbene novote, na katere sodišče druge stopnje ne odgovarja. Glede navedbe, da mora najemnik groba, ki mu je najemna pogodba prenehala, sam odstraniti opremo z groba, sicer jo odstrani upravljalec pokopališča na stroške najemnika, pa je ugotoviti, da takšna dolžnost obstaja tako pri grobnici, kot pri vseh ostalih grobovih, tako da tudi z upoštevanjem takšne obveznosti, odločitev ne more biti drugačna.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo izdati dopolnilni sklep o dedovanju, ker gre za situacijo, ko sodišče v sklep o dedovanju ni vključilo vsega, do izdaje sklepa o dedovanju znanega premoženja. Dopolnilni sklep (tudi o dedovanju) se namreč lahko v skladu s 375. členom ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, oboje v zvezi s 163. členom ZD, izda le v primeru, ko stranka v petnajstih dneh od prejema sklepa predlaga sodišču, da le-to sklep dopolni.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).