Jedro

Glede na to, da tožnik razpolaga z dvema odločbama, od katerih mora po eni obnoviti gozd, po drugi pa mu je na delno isti površini dovoljeno, da gozd izkrči, sodišče zaključuje, da v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda za gozdove Slovenije št. 3408-12-2578-F001/19-1 z dne 4. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 439,20 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je bila tožeči stranki naložena izvedba obnove gozda, ki je bil v nasprotju s predpisi posekan na golo. Tožeči stranki je bilo naloženo, da na parcelah 1558/1 (del) in 1558/8 (del) v katastrski občini ... obnovi gozd na skupni površini 2,9 ha, kot je podrobneje razvidno iz izreka izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka pri pregledu zgoraj navedenih parcel dne 5. 10. 2018 ugotovila, da je lastnik na golo posekal gozd v skupni izmeri 2,90 ha, zato mu je bilo v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) naloženo, da kot lastnik gozda obnovi gozd, ki je bil upostošen oziroma v nasprotju s predpisi posekan na golo.

2. Takšno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je kot drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri prvenstveno navaja, da je treba najprej ugotoviti legitimiteto tožeče stranke in preveriti, ali je sploh sposobna sodelovati v postopku. Tožnik je namreč v postopku pojasnil, da je kronično bolan, kar bistveno omejuje vsako razsodno odločanje o vsaki stvari in zaradi česar ni sposoben nobenega dela, zato tudi nobenega dela v gozdu na predmetnih parcelah ni opravljal, niti ni nikomur naročil nobenega opravila. Glede na to mu upravni organ neupravičeno nalaga obremenitve, za katere ni odgovoren. Ob njem je v postopku sicer sodeloval sin A. A., ki pa za dejanja ni imel pooblastila. Sicer tožeča stranka zatrjuje tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede v postopku opravljenih izmer predmetnih parcel, razen tega pa je izrek izpodbijane odločbe takšen, da ga ni mogoče izvršiti, saj je preveč zapleten in nejasen. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Senat tukajšnjega sodišča je s sklepom št. II U 414/2019-12 z dne 18. 5. 2022 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je v predmetni zadevi dne 6. 9. 2022 opravilo narok za glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo predložene listine, dopustilo pa je tudi vpogled v spis Okrajnega sodišča na Ptuju št. I Kpd 34349/2019, katerega obravnavi se je navzoča stranka odpovedala in ga je sodišče v skladu z 291. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 pribavilo po zaključku glavne obravnave.

8. V predmetni zadevi je bilo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik sposoben sodelovati v postopku glede na tožbene navedbe, da mu kronična bolezen omejuje vsako razsodno odločanje o zadevah. Na naroku je tožeča stranka glede tega izjavila, da je tožnik sposoben biti stranka ne glede na napredovano parkinsonovo bolezen in diagnosticirano prehodno duševno motnjo depresije in začetno stanje demence. Pri tem se je sklicevala na sklep Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju št. Kt/5104/2019 IK z dne 13. 7. 2020, s katerim je bila ovadba zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja uničevanja gozdov po prvem odstavku 340. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavržena, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. V tem postopku je bil glede sposobnosti razumeti pomen dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje kot element kazenske odgovornosti že pritegnjen izvedenec medicinske stroke dr. sci. B. B., dr. med., specialist psihiater, ki je v mnenju z dne 2. 8. 2019 pojasnil, da funkcije tožnika niso toliko okrnjene, predvsem na kognitivnem nivoju, da ne bi bil sposoben v razumski in voljni sferi.

9. Glede tega je sodišče pribavilo in vpogledalo prej navedeni spis v kazenski zadevi I Kpd 34349/2019 Okrajnega sodišča na Ptuju in vpogledalo prej navedeno izvedensko mnenje dr. B. B., iz katerega izhaja, da je tožnik sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Pri tožniku so sicer prisotne blage motnje umskega funkcioniranja, a so blage, ga sicer nekoliko ovirajo, a bistveno ne vplivajo na pojmovanje, sklepanje, razumevanje, predvidevanje, vedenje in odločanje.

10. Glede na ugotovljeno sodišče zaključuje, da je tožnik sposoben biti stranka v tem upravnem sporu v smislu 77. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 11. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev Zavoda za gozdove, da je tožnik dolžan obnoviti gozd, za katerega ugotavlja, da je bil posekan na golo. Izpodbijana odločitev temelji na določbah ZG. Ta v prvem odstavku 22. člena določa, da je poseg na golo kot način gospodarjenja z gozdovi prepovedan. Ne glede na to pa se gozd lahko poseka na golo, če je to predvideno v gozdnogospodarskem načrtu zaradi gozdnogojitvenih ukrepov ali če je to potrebno zaradi sanitarne sečnje oziroma opravljanja preventivnih varstvenih del (drugi odstavek 22. člena ZG).

12. Lastnik gozda mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi Zavod z odločbo v upravnem postopku (prvi odstavek 23. člena ZG).

13. Zavod za gozdove Slovenije vodi postopke in odloča o upravnih stvareh iz prvega odstavka 23. člena ZG. Te postopke vodi in o njih odloča v skrajšanem postopku (25. alineja prvega odstavka 56. člena ZG).

14. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba neusklajena in nenatančna, kar zadeva količino in obseg naložene obnove gozda, čemur sodišče glede na predložena listinska dokazila pritrjuje. Zavod za gozdove, ki je kot prvostopni organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, je dne 13. 5. 2019 izdal še odločbo št. 3408-39/2019, s katero je tožniku dovolil krčitev gozda v kmetijske namene na delu zemljišča z istimi parcelnimi številkami, ki so predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, iz grafičnega prikaza zemljišča, ki je sestavni del odločbe pa izhaja, da se površina, kjer je dovoljena krčitev gozda, prekriva z delom zemljišča, na katerem je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naloženo, da obnovi gozd. Ne glede na to, da je bila odločba št. 3408-39/2019 izdana kasneje kot izpodbijana odločba, vendar upoštevajoč, da slednja še ni pravnomočna, saj je predmet presoje v upravnem sporu, je pri odločanju v tem upravnem sporu treba upoštevati, da gre za dejansko (in posledično pravno) podlago odločitve, ki je relevantna v obeh zadevah.

15. Glede na to, da tožnik razpolaga z dvema odločbama, od katerih mora po eni obnoviti gozd, po drugi pa mu je na delno isti površini dovoljeno, da gozd izkrči, sodišče zaključuje, da v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Zgolj dodati je, da iz obrazložitve odločbe Zavoda za gozdove št. 3408-39/2019 z dne 13. 5. 2019 izhaja, da vzpostavitev v prvotno rabo, to je gozd, ne bi bila smiselna zaradi spremembe prostorskih aktov.

16. Ob tem je dodati, da mora pristojni upravni organ, ki odloča v predmetni zadevi po določbah ZG, v zadostni meri razjasniti za odločitev relevantno dejansko stanje. To velja ne glede na določbo 25. alineje prvega odstavka 56. člena ZG, po kateri upravne zadeve iz prvega odstavka 23. člena vodi in o njih odloča v skrajšanem postopku. Razlika med skrajšanim in posebnim ugotovitvenim postopkom namreč ni v tem, da se v prvem postopku ne bi izvedel v drugem pa bi se izvedel ugotovitveni postopek, ker je treba za odločitev pomembna dejstva in okoliščine ugotoviti tako v skrajšanem kot v posebnem ugotovitvenem postopku. Razlika je le v tem, da je mogoče v skrajšanem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka ter zato lahko organ takoj odloči v zadevi, medtem ko se v posebnem ugotovitvenem postopku zaradi dognanja materialne resnice in zaradi tega, da se da stranki možnost za uveljavitev in zavarovanje njene pravice in pravne koristi, mora opraviti eno ali več posebnih dejanj1. 17. Določbo 25. alineje prvega odstavka 56. člena ZG je namreč treba razlagati ob uporabi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je tako odločanje mogoče le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; če se da ugotoviti dejansko stanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazana ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Kadar ne gre za nobenega od zgoraj navedenih primerov, je treba za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja opraviti potrebna procesna dejanja.

18. Ker se zgoraj obrazloženem izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ti se v upravnem sporu odmerijo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, sodišče pa jih je tožeči stranki odmerilo v priglašeni višini 360,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, ta znaša 79,20 € torej skupno znesek 439,20 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Tako Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 251.