Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval drugi pogoj iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1, zato mu tožena stranka brez pisnega soglasja ali ob primerih iz drugega odstavka 114. člena ZDR-1, pogodbe iz poslovnega razloga ne bi smela odpovedati. Ker je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez tožnikovega pisnega soglasja, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z veljavnostjo od 1. 2. 2013 za delovno mesto ... trezorec v organizacijski enoti ... Podružnica A. in B. iz poslovnih razlogov, ki jo je podala tožena stranka 1. 4. 2014, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2014 in mu še traja, tožena stranka ga mora pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti in plačati z zakonom predpisane davke in prispevke ter mu plačati neto zneske, znižane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike v nadomestilu plače v višini prejetih nadomestil za čas brezposelnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (II. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve 15.644,15 EUR je zavrglo (III. točka izreka sodbe - pravilno sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.375,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (v ugodilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da ni pravilno (na novo zavzeto in povsem drugačno) stališče sodišča, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bil tožnik v času podaje odpovedi varovan kot delavec, ki mu do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe. Tožnika ni mogoče šteti med delavce, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, zato mu je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je v času odpovedi pogodbe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo več kot pet let pokojninske dobe. Pogoje za starostno upokojitev bo tožnik izpolnil šele 27. 6. 2020 in ne že 2. 9. 2019. Navedeno jasno izhaja iz dopisa ZPIZ, ki je izključno pristojen za podajo tovrstnih podatkov. Izračun, ki ga je predložil tožnik, je opravljen ob upoštevanju znižanja starostne meje iz dveh razlogov, pri izračunu, ki je relevanten za presojo okoliščine, na podlagi katere se ugotavlja posebna pravna zaščita po 114. členu ZDR-1, pa se teh olajšav ne more upoštevati. V sodni praksi je bilo dotlej splošno sprejeto stališče, da pri presoji, ali delavec sodi v zaščiteno kategorijo, ni mogoče šteti vseh tistih obdobij, ki znižujejo mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine ter dodane in prištete dobe, saj gre za okoliščine oziroma obdobja, za katera se posameznik sam odloči, ali jih bo uveljavljal za izpolnitev upokojitvenih pogojev ali ne. Tega ne more spremeniti izpoved tožnika, da bi te svoje pravice uveljavljal. Nevzdržno je, da se pri presoji ene „ varovalke“ upoštevajo olajšave, pri drugi pa ne. S takim stališčem se delodajalce postavlja v negotovo situacijo, ko se zanesejo na sodno prakso in skladno z njo ravnajo zakonito, kar se potrdi s pravnomočno sodbo pristojnega sodišča, nato pa jim isto sodišče naloži obveznosti, ki so praktično neizvedljive, poleg tega pa ji ne dajejo nobenega varstva za to, da se bo delavec dejansko upokojil. Glede na navedeno je potrebno šteti, da tožnik v času podaje odpovedi ni sodil v kategorijo posebno varovanih delavcev in je izpodbijana odpoved zakonita.

Zgolj iz previdnosti tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika, s čimer je sodišče zavrnilo njen predlog po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, čeprav so zanjo podani prav vsi pogoji. Reintegracija delavca v delovno razmerje na noben način ni mogoča, tožena stranka zmanjšuje število zaposlenih v večjem obsegu, za tožnika nima ustreznega dela. Tožena stranka, v kolikor bi bil tožnik v času odpovedi štet kot posebno varovana kategorija, ne bi namerno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje tožnika, da bo težko našel drugo zaposlitev, ne more predstavljati podlage za zavrnitev predloga tožene stranke po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Takšna sodna razveza nikakor ne bi pomenila obid zakona, pač pa le logično in racionalno rešitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 102/2015 z dne 13. 7. 2015 reviziji delno ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo v celoti in sklepom sodišča prve stopnje v točki II/2 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku dne 1. 4. 2014 iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili in stališči revizijskega sodišča ugotovilo, da je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi varovan kot delavec, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, zato mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval drugi pogoj iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1, zato mu tožena stranka brez pisnega soglasja ali ob primerih iz drugega odstavka 114. člena ZDR-1, pogodbe iz poslovnega razloga ne bi smela odpovedati.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je v sodni praksi bilo sprejeto stališče, da pri presoji, ali delavec sodi v zaščiteno kategorijo, ni mogoče šteti vseh tistih obdobij, ki znižujejo mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine ter dodane in prištete dobe, ker gre za okoliščine, za katere se posameznik sam odloči, ali jih bo uveljavljal za izpolnitev upokojitvenih pogojev ali ne. Določbe 114. člena ZDR-1 in določbe ZPIZ-2 so drugačne kot so bile določbe 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in ZPIZ-1, zato sodne prakse na podlagi prej veljavne zakonodaje ni mogoče avtomatično upoštevati (tako sklep VS RS VIII Ips 102/2015). Zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da gre za odstop od dosedanje sodne prakse.

9. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika in poudarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke, da sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik vztraja pri reintegracijskemu zahtevku, ker kljub aktivnosti pri iskanju zaposlitve ni uspešen, tožena stranka pa se pri predlogu za sodno razvezo ne more uspešno sklicevati na razlog, ki je privedel do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. zmanjšanja števila zaposlenih v večjem obsegu. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi ugoditvi predlogu za sodno razvezo, to dejstvo pomenilo obid zakonske določbe, ki pogojuje zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo.

10. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reparacijskemu delu tožbenega zahtevka tožnika, pritožba tožene stranke ni obrazložena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).