Jedro

Glede na prehodno določbo drugega odstavka 120. člena ZGO-1B lahko investitor kljub zakonski fikciji iz prvega odstavka tega člena, da objekt že ima gradbeno dovoljenje - da je bilo torej to izdano in s tem odločeno o stvari -, zahteva za isti objekt izdajo gradbenega dovoljenja. To določbo je treba razumeti kot izjemo od 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahteva zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice.

Kolikor tožnik meni, da za objekt, ki je bil postavljen v letu 1991, v času gradnje ni potreboval gradbenega dovoljenja in da gre torej za zakonito zgrajen objekt, pa je to okoliščina, pomembna v inšpekcijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt – pritlično lopo na zemljišču parc. št. 110 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je zemljišče posega kmetijsko zemljišče in da se nahaja izven ureditvenega območja naselja na območju, ki ga ureja Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za Občino Cerknica (Uradni list RS, št. 43/92, v nadaljevanju PUP). Občina Bloke je z Odlokom o razveljavitvi nekaterih določb 5. in 7. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Cerknica (Uradni list RS, št. 99/10, v nadaljevanju Odlok o razveljavitvi) razveljavila določbe PUP, ki so izven območja naselij dovoljevale gradnjo kmetijskih objektov. Zaradi navedenega načrtovana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da bi moral tožnik za lopo, ki naj bi bila po njegovih navedbah postavljena že leta 1975, v letu 1991 pa nadomeščena z novo, pridobiti gradbeno dovoljenje. Zanj mora izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki velja za gradnjo nezahtevnih objektov. Zavrnil je tožnikovo stališče, da sprememba določb PUP pomeni neenakovredno obravnavanje investitorjev. Dejstvo je, da se prostorski akti spreminjajo, da gre za predvidljivo okoliščino in da upravni organ na to nima vpliva.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za nezahteven objekt in da se gradnja enostavnega objekta po 3.a členu ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja. To pomeni, da gradbenega dovoljenja za objekt ni potreboval in ga ne potrebuje. Nadalje navaja, da je bil sporni objekt prvič postavljen leta 1975, nato leta 1991 zamenjan z novim. Ker je bilo to vse v času veljavnosti PUP, Odlok o razveljavitvi z dne 25. 11. 2010 ne more za nazaj posegati v njegove pridobljene pravice. Če bi sodišče pritrdilo stališču, da objekt ni v skladu s PUP, bi s tem priznalo veljavnost Odloka o razveljavitvi in poseglo v njegove pridobljene pravice, kar bi predstavljalo kršitev 155. člena Ustave RS. V dopolnitvi tožbe še navaja, da je sporni objekt drvarnica, ki se nahaja v gozdu, zato bi moral upravni organ v postopku izdajo gradbenega dovoljenja presojati tudi z vidika Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in opraviti ugotovitveni postopek v zvezi s pridobitvijo soglasja Zavoda za gozdove po prvem odstavku 21. člena ZG. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na vsebino tožbenih navedb uvodoma poudarja, da so za odločitev v zadevi pravno nepomembne navedbe o tem, ali je bil tožnikov že zgrajeni objekt postavljen zakonito ali ne. Vprašanje zakonitosti gradnje glede na čas postavitve objekta ni predmet odločanja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ampak v inšpekcijskem postopku, ki se vodi zaradi nedovoljene gradnje (nelegalne ali neskladne). Pri tem se investitor lahko sklicuje na prehodno določbo prvega odstavka 120. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), po kateri se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu. Kljub domnevi iz prvega odstavka, pa je v drugem odstavku istega člena dopuščeno, da lahko investitor objekta ne glede na prejšnji odstavek vloži zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za takšen objekt. Navedeno pomeni, da lahko investitor kljub zakonski fikciji, da objekt že ima gradbeno dovoljenje - da je bilo torej to izdano in s tem odločeno o stvari -, zahteva za isti objekt izdajo gradbenega dovoljenja. To določbo je treba razumeti kot izjemo od 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se zahteva zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice.

Kot je razvidno tudi iz predloženih upravnih spisov, je tožnik 12. 1. 2011 pri upravnem organu vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Upravni organ je bil dolžan o njej odločiti, in sicer glede na prvi odstavek 6. člena ZUP po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Gre za predpise, ki veljajo v času odločanja na prvi stopnji, razen če predpis ne določa drugače. To pomeni, da se tudi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjevanje pogojev za njegovo izdajo preverja glede na predpise, ki veljajo v času odločanja. Že omenjeni drugi odstavek 120. člena ZGO-1B namreč glede uporabe predpisov česa drugega ne določa. Upravni organ je zato v obravnavanem primeru ravnal prav, ko je dopustnost gradnje pritlične lope presojal z vidika v času odločanja veljavnih prostorskih aktov, torej tudi Odloka o razveljavitvi. Ta je v 1. členu med drugim razveljavil 2. točko 5. člena PUP, po kateri je bilo izven ureditvenih območij naselij dopustno graditi posamične objekte, med drugim tiste, ki so namenjeni izključno kmetijski dejavnosti. Da gre v obravnavanem primeru za gradnjo tovrstnega objekta izven ureditvenega območja naselja, ni sporno.

Neutemeljeno je tudi stališče, da naj bi bilo z Odlokom o razveljavitvi poseženo v tožnikove pridobljene pravice. Tožnik namreč za navedeni objekt ni imel gradbenega dovoljenja in s tem ne pridobljene pravice do gradnje, ki bi mu jo omenjeni odlok jemal, saj je za dovoljenje zaprosil šele v letu 2011. Kolikor pa meni, da za objekt, ki je bil postavljen v letu 1991, v času gradnje ni potreboval gradbenega dovoljenja in da gre torej za zakonito zgrajen objekt, pa je to, kot rečeno, okoliščina, pomembna v inšpekcijskem postopku. Poleg tega je v 2. členu Odloka o razveljavitvi določeno, da začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 8. 12. 2010, zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da gre v obravnavanem primeru za povratno veljavo pravnega akta.

Zmotno je tožnikovo stališče, da za nezahtevni objekt ni dolžan pridobiti gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 je brez gradbenega dovoljenja mogoče graditi le enostavne objekte, ki jih tožnik zmotno enači z nezahtevnimi objekti. Vrste objektov podrobneje določba Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in naslednji), že ZGO-1 pa v členih 74.a do 74.č določa posebnosti postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta.

V prvem odstavku 74.c člena ZGO-1 so našteti pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za izdajo gradbenega dovoljenja. Če ni izpolnjen eden od njih, gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati. Ker v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj glede skladnosti gradnje s prostorskim aktom (druga alineje prvega odstavka navedenega člena), upravni organ ni bil dolžan ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, tako tudi ne, ali so zanj pridobljena vsa predpisana soglasja (tretja alineja iste določbe).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. členom ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.