Jedro

V predmetni zadevi gre za nakup nepremičnin, torej za dobave, ki so sicer oproščene plačila DDV (44. člen ZDDV-1), pri čemer pa se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena ZDDV-1, dogovori z najemnikom, leasingodajalcem oz. kupcem nepremičnine, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi sicer morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV. Navedena izjava mora biti podana davčnemu uradu še pred opravljeno dobavo. Kupec in prodajalec predmetnih nepremičnin sta davčnemu organu podala izjavo, na podlagi katere je bil na računih zaračunan 20 % DDV od nepremičnin. Vendar pa mora davčni zavezanec, ki uveljavlja davčne ugodnosti po navedeni določbi, izkazati vse zakonske pogoje. Tako mora izkazati tudi, da bo kupljene nepremičnine uporabljal za namene transakcij, ki so obdavčene z DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Maribor DT 4230-125/2009-3 (0902-02) z dne 9. 3. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Maribor tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za december 2008 v znesku 399.000,00 EUR. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV za nakup nepremičnin, ki jih je v decembru 2008 kupil od prodajalca A. d.d. - v likvidaciji, na podlagi katerih so bili v decembru 2008 izdani tudi računi navedeni na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem je bila fizična oseba B.B. ustanovitelj in lastnik obeh družb, ki sta v kupoprodajnih pogodbah nastopali kot kupec in kot prodajalec. V zvezi z kupljenimi nepremičninami sta pogodbeni stranki podali izjave po prvem in drugem odstavku 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), na podlagi katerih je bil na računih zaračunan DDV od prometa nepremičnin po stopnji 20 %. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik 22. 12. 2008 vložil predloge za vknjižbo lastninske pravice na podlagi kupoprodajnih pogodb predmetnih nepremičnin, vendar so ti predlogi po oceni davčnega organa neveljavni. V danem primeru ne gre za dobavo blaga in storitev v smislu odločbe prvega odstavka 6. člena ZDDV-1, saj kupec ni postal dejanski lastnik blaga. Pripombe tožnika na ugotovitve davčnega organa v postopku DIN in odgovori nanje so razvidni na straneh 6 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZDDV-1 predstavlja dobava blaga prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. To pomeni, da mora biti v tem primeru kupec tudi dejanski lastnik nepremičnin, za kar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Z vidika upravičenosti zahtevka tožnika za vračilo plačanega DDV po sklenjenih kupoprodajnih pogodbah za nepremičnine je pomembno ali je družba tožnik kot kupec v celoti pridobil lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1. veljavna obligacijska pogodba (notarsko overjena kupoprodajna pogodba), 2. intabulacijska klavzula (zemljiškoknjižno dovolilo) in 3. vpis v zemljiško knjigo (zemljiško knjižni predlog za vknjižbo nepremičnine na ime kupca). Tožnik je k pripombam na zapisnik DIN priložil kopije sklenjenih kupoprodajnih pogodb s prodajalcem nepremičnin A. d.d. - v likvidaciji. Zemljiškoknjižno dovolilo za vpis v zemljiško knjigo (intabulacijska klavzula) je bila s strani prodajalca podana že v kupoprodajnih pogodbah (7. člen ali 8. člen kupoprodajne pogodbe). Bistveni element prenosa lastništva nepremičnine iz prodajalca na kupca je veljavni predlog za vpis v zemljiško knjigo, ki mora biti popoln in brezpogojen. V primeru odloženega plačila kupnine za nepremičnine se prodajalec v sklenjeni pogodbi običajno zavaruje z določbo, ki vsebuje odložni pogoj. Obravnavane kupoprodajne pogodbe, sklenjene 17. 12. 2009, predstavljajo po svoji vsebini pogodbo o prodaji in nakupu nepremičnin, ki ne vsebujejo odložnega pogoja, kar pomeni, da prodajalec dovoljuje kupcu vpis v zemljiško knjigo ne glede na to ali bo kupnina tudi plačana. Iz sklenjenih kupoprodajnih pogodb je razvidno, da mora kupec kupnino za nepremičnine poravnati v roku enega leta od datuma podpisa pogodb. Plačana kupnina je eden od bistvenih pogojev, da prodajalec dovoli zemljiškoknjižni vpis oziroma prenos nepremičnin na kupca. V kupoprodajnih pogodbah ni bil niti izrecno naveden razvezni pogoj. To pomeni, da se pogodba razveže v primeru, da se določen pogoj iz pogodbe ne izpolni. Navedene ugotovitve kažejo na to, da prodajalec ne kaže resnega namena, da bi kupnino od kupca dobil v celoti plačano, kar pomeni, da tudi ne namerava plačati obračunanega izstopnega DDV po izdanih računih. Iz posameznih sklenjenih pogodb je razvidno, da so določene nepremičnine obremenjene s hipotekami ali pa še ni urejeno zemljiškoknjižno stanje, pri čemer je stanje nepremičnin navedeno na strani 10 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo še ne pomeni avtomatično, da je kupec s tem dejanjem postal tudi lastnik kupljenih nepremičnin. Kolikor je podan predlog za vpis v zemljiško knjigo nepopoln oziroma obstaja omejitve prenosa nepremičnin zaradi zastave nepremičnin ali ni urejeno zemljiškoknjižno stanje, se v takšnem primeru predlog za vpis šteje za neveljaven oziroma ničen. Iz navedenega stanja izhaja, da tožnik v celoti ne izpolnjuje tretjega pogoja za pridobitev lastninske pravice nakupljenih nepremičninah, torej nima veljavnega zemljiškoknjižnega predloga za vpis v zemljiško knjigo.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in navedel, da vse do izdaje izpodbijane odločbe prodajalec zaračunanega DDV na spornih računih ni plačal. V prodajnih pogodbah stranki v 1. členu ugotavljata, da je prodajalec dejanski lastnik nepremičnin, vendar je prodajalec predlog za vpis lastninske pravice v vseh primerih vložil šele 26. 9. 2008. Do izdaje izpodbijane odločbe predmetne nepremičnine niso bile vpisane na ime prodajalca. Tožnik v pritožbi ni predložil dokazil, da je prodajalec A. d.d. - v likvidaciji, po pogodbah, ki so predmet tega postopka uredil svoje zemljiškoknjižno stanje, torej da je bil dejanski takratni lastnik in tako tudi prodajalec predmetnih nepremičnin. Po pogodbah je prodajalec dovoljeval kupcu vpis v zemljiško knjigo ne glede na to ali bo kupnina plačana, kar v danem primeru tudi ni bil podan kot razvezni pogoj. Prvostopenjski organ je menil, da gre za navidezne posle in tožniku po desetih spornih računih za nakup nepremičnin od A. d.d. - v likvidaciji za mesec december 2008 ni priznal odbitka vstopnega DDV. Iz listin spisa izhaja, da do prenosa lastninske pravice na navedenih nepremičninah na ime zavezanca ni prišlo vse do izdaje računov, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Da je temu tako je mogoče tudi ugotoviti ob elektronskem vpogledu v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga. Pritožbeni organ meni, da tožnik ni bil nikoli dejanski kupec in lastnik navedenih nepremičnin in se strinja z odločitvijo davčnega organa v izpodbijani odločbi. Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenih drugih dokazil kot npr. prevzemnega zapisnika o predaji in prevzemu zadevnih nepremičnin, potrdila o namenski rabi zemljišča, izdanega s strani pristojnih občin ali morebitno potrdilo o uveljavljanju predkupne pravice določenega upravičenca, torej listine, ki so potrebne ob nakupu nepremičnin. Tudi po presoji pritožbenega organa je šlo za nedopustni oziroma navidezni posel in v danem primeru niti ni prišlo do prometa blaga, zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV, ne glede na to, da je tožnik razpolagal z računi, ki imajo vse sestavine, določene v 82. členu ZDDV-1. Glede na to, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV od nabave nepremičnin, bi po mnenju pritožbenega organa moral o pridobitvi nepremičnin razpolagati še z listinskimi dokazi o namenu uporabe teh kupljenih nepremičnin za opravljanje obdavčenih transakcij, saj gre sicer po ZDDV za oproščene transakcije. Pritožbeni organ glede na opisano dejansko stanje meni, da gre za transakcije, ki pomenijo zlorabo DDV, zato pravica do odbitka DDV po spornih računih tožniku ne pripada.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi na strani 2 navaja račune, ki jih je prejel od prodajalca A. d.d. - v likvidaciji v mesecu decembru 2008 za nakup nepremičnin, ki so prav tako razvidne iz strani 2 tožbe. Tožnik je podal izjave v skladu s prvim in drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1. Davčni organ je napačno uporabil materialno pravo. Navaja določbo 6. člena ZDDV-1 in meni, da je tožena stranka napačno štela, da bi tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV po desetih izdanih računih šla le v primeru, če bi bila na dan izdaje računov nanjo že prenesena lastninska pravica na kupljenih nepremičninah. Takšno stališče je napačno in nima podlage v zakonu. Iz 6. člena ZDDV-1 izhaja, da gre pri dobavi blaga za prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. V predmetni zadevi je šlo za prenos lastninske pravice na desetih nepremičninah od prodajalca A. d.d. - v likvidaciji na kupca B. d.o.o. na podlagi desetih kupoprodajnih pogodb z dne 17. 12. 2008 in 29. 12. 2008, ki so bile vse notarsko overjene in ki so vse vsebovale veljavno in popolno zemljiškoknjižno dovolilo, kar med strankama ni sporno.

Na podlagi 40. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ) je za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom potreben veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, predstavlja zavezovalni pravni posel (kupoprodajna pogodba). Potreben pa je še razpolagalni pravni posel, ki ga predstavlja zemljiškoknjižno dovolilo in vpis lastninske pravice pridobitelja v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru je bistveno vprašanje časovnega elementa prenosa lastninske pravice na desetih nepremičninah. Po stališču pravne teorije in sodne prakse se za odločilni trenutek šteje trenutek overovitve podpisa prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu. V konkretnem primeru pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na desetih nepremičninah gre za 17. 12. 2008 oziroma 29. 12. 2008, ko je bil na zemljiškoknjižnih dovolilih overjen podpis prodajalca A. d.d. - v likvidaciji. Tožnik navaja komentar profesorja dr. Miha Juharta k 40. členu SZ. Z dnem overovitve podpisa prodajalca na zemljiškoknjižnih dovolilih pa je glede na določbo 6. člena ZDDV-1 prišlo tudi do dobave blaga. Napačno je stališče tožene stranke, da prodajalec A. d.d. - v likvidaciji v času izdaje računov še ni bil lastnik desetih nepremičnin. Tudi zanj namreč velja, da je pridobil lastninsko pravico v trenutku, ko je bil na zemljiškoknjižnih dovolilih za prenos lastninske pravice na njegovo ime overjen podpis prodajalca. Tako ni odločilno, kdaj sta bila A. d.d. - v likvidaciji in tožeča stranka vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnika, ali kdaj so bili vloženi zemljiško- knjižni predlogi za vpis lastninske pravice. Odločilen je trenutek overovitve podpisa prodajalca na zemljiško knjižnih dovolilih za prenos lastninske pravice na predmetnih nepremičninah.

Tožnik meni, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, saj tožena stranka ni ravnala v skladu z načelom zakonitosti iz 4. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), načelom materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 in načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Zaradi kršitve pravil postopka je tožena stranka tudi napačno ugotovila dejansko stanje in je napravila napačen sklep k dejanskem stanju. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je pri pregledu prodajnih pogodb ugotovila, da je prodajalec A. d.d. - v likvidaciji predlog za vpis lastninske pravice vložil v vseh primerih 26. 9. 2008, vendar vse do izdaje izpodbijane odločbe (9. 3. 2009) te niso bile vpisane na njegovo ime. Navaja tudi, da tožnik niti v pritožbi ni predložil dokazil. Takšno dejansko stanje pa je napačno. Iz zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige za navedene nepremičnine je razvidno, da je A. d.d. - v likvidaciji vse predloge za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah vložila 26. 9. 2008. Ne drži navedba tožene stranke, da do izdaje odločbe 9. 3. 2009 v zemljiški knjigi na navedenih nepremičninah ni bila vpisana lastninska pravica na ime A. d.d. - v likvidaciji. Vsi sklepi o dovolitvi vpisa lastninske pravice na predmetnih nepremičninah na ime A. d.d. - v likvidaciji so bili izdani 22. 1. 2009 oziroma 11. 11. 2008. Vsi sklepi o dovolitvi vpisa so še pred 9. 3. 2009 postali pravnomočni in sicer 22. 1. 2009 oziroma 3. 3. 2010 oziroma 10. 12. 2008. A. d.d. - v likvidaciji se je ob pravnomočnosti teh sklepov vpisal v kot zemljiškoknjižni lastnik na predmetnih nepremičninah. Tožnik meni, da za trenutek vpisa v zemljiško knjigo ni relevanten datum pravnomočnosti sklepa o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice, ampak datum vložitve zemljiškoknjižnega predloga, kar je v skladu s 5. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter navaja natančne datume za predmetne nepremičnine, kar je razvidno iz strani 9 tožbe.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik ni bil nikoli dejanski kupec in lastnik navedenih nepremičnin. V zvezi s pridobitvijo lastninske pravice tožnika in s tem povezanimi vpisi v zemljiško knjigo tožnik navaja na strani 11 preglednico, iz katere je razviden potek zemljiškoknjižnih postopkov. Tožnik je bil še pred izdajo drugostopenjske odločbe 13. 8. 2012 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik na vseh obravnavanih nepremičninah z izjemo parcele št. 460/46 k.o. …. V zvezi s primopredajnim zapisnikom za predmetne nepremičnine, potrdilom o namenski rabi zemljišča oziroma potrdilom o neuveljavljanju predkupne pravice, pa tožena stranka ni navedla zakaj bi bila navedena dokumentacija potrebna in kako bi vplivala na odločanje v upravnem postopku. Tožnik je predložil vseh deset notarsko overjenih kupoprodajnih pogodb za nakup nepremičnin. Ker so bile kupoprodajne pogodbe overjene s strani notarja, je bilo jasno, da so bila vsa zahtevana potrdila in ostala dokumentacija priloženi tem pogodbam. V zvezi s parcelo št. 460/46 k.o. … pa tožnik navaja, da sta v kupoprodajni pogodbi z dne 17. 12. 2008 pogodbeni stranki ugotovili, da v zvezi z navedeno nepremičnino še ni bil uveden postopek etažiranja, zato vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi v času sklenitve pogodbe še ni bil mogoč, je pa tožnik že razpolagal z verigo pogodb oziroma s pogodbo, sklenjeno z zemljiškoknjižnim lastnikom C. d.o.o. in družbo A. d.d. - v likvidaciji z dne 6. 8. 1998. Ne glede na navedeno pa to ne vpliva na pravico tožnika do odbitka vstopnega DDV, saj je lastninska pravica na tej nepremičnini na tožnika prešla že z overovitvijo podpisa prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno reševanje, tožniku pa tudi prisodi priglašene stroške postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja s stališčem tožnika, da je za prenos lastninske pravice pomemben trenutek overovitev podpisa prodajalcev na zemljiškoknjižnem dovolilu, s čimer naj bi z dnem overovitve podpisa prodajalca na prodajni pogodbi tudi prišlo do dobave blaga, v skladu z določilom 6. člena ZDDV-1. Tožena stranka opozarja na določbo 49. člena SZ, kjer je navedeno, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Tožena strank meni, da tudi če gre za notarsko overjen podpis na kupoprodajnih pogodbah, to še ne pomeni, da je takrat do prenosa lastninske pravice na predmetnih nepremičninah tudi že prišlo. Tožnik je k tožbi priložil kopije prodajnih pogodb, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo, vendar nobena pogodba ne izkazuje overovitve podpisa. V vseh prodajnih pogodbah je dogovorjeno, da je plačilo kupnine na račun prodajalca v roku 12 mesecev po podpisu pogodbe. V poslovnem svetu je neobičajno, da bi prodajalec dovolil vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo še preden bi bila ta sploh plačana. Pomeni pa tudi, da sporni računi, ki so predmet tega upravnega postopka, ob uveljavljanju pravica tožnika do odbitka vstopnega DDV niso bili plačani in da tudi prodajalec izstopnega DDV v državni proračun ni plačal. Iz navedenega je možno sklepati, da ni šlo za dejanski promet nepremičnin, temveč je tožnik samo vmesni člen v verigi pri prodaji zadevnih nepremičnin in zlorablja sistem DDV. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi sporno ali davčni organ pravilno in zakonito ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov izdanih 17. 12. 2008 in 29. 12. 2008 za nakup desetih nepremičnin, ki jih je tožnik kupil od povezane osebe, prodajalca A. d.d. - v likvidaciji. Datum izdaje računov je bil enak datumu opravljanja storitve, valuta plačila je bila na vseh računih dvanajst mesecev od dneva sklenitve pogodbe, datumi kupoprodajnih pogodb za predmetne nepremičnine pa so bili v vseh primerih enaki datumu izdaje računa. Pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV določata 62. člen in 63. člen ZDDV-1. Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev, ki mu jih je dobavil drug davčni zavezanec. Na podlagi 6. člena ZDDV-1 dobava pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. Davčne posledice nastanejo le kolikor se opravi promet na podlagi pravno veljavnih pogodb, ki so sposobne za prenos (pridobitev na drugi strani) lastninske pravice po tem zakonu. Prvostopenjski davčni organ je menil, da gre za navidezne posle in da iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v obravnavanem primeru ne gre za dejansko dobavo blaga in storitev v smislu določbe prvega odstavka 6. člena ZDDV-1, to je, da je kupec postal tudi dejanski lastnik blaga (spornih nepremičnin). Prvostopenjski organ meni, da na strani prodajalca v času sklenitve kupoprodajnih pogodb niso obstajale formalno pravne podlage za izdajo računov kupcu za nakup predmetnih nepremičnin, ampak bi prodajalec moral počakati z izdajo računov do takrat, ko bi bil v celoti izpolnjen pogoj za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Na podlagi 49. člena SZ se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo.

Po presoji sodišča je stališče davčnega organa, da bi tožniku šla pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih desetih izdanih računih le v primeru, če bi bila na dan izdaje računov nanj že prenesena lastninska pravica na kupljenih nepremičninah, napačno. Res je, da posamezne pojme civilnega prava, kot je tudi lastninska pravica na nepremičninah, opredeljujejo zakoni s civilno-pravnega področja. Tako se na podlagi 39. člena SZ lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, zakona ali odločne državnega organa. Na podlagi 40. člena SZ se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa SZ. Na podlagi 49. člena SZ pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Ta pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Za izkazovanje lastništva nepremičnin ali dela nepremičnin in posledic na področju davčne zakonodaje, pa veljajo davčni predpisi. Po stališču ustaljene sodne prakse tega sodišča je z davčnega stališča zadosti, da davčni zavezanec razpolaga z verodostojno listino, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo (sodba tega sodišča U 452/2008-12, IU 294/2012). Tako je po mnenju sodišča v danem primeru za odločitev v predmetni zadevi bistvenega pomena presoja davčnega organa ali so bile predmetne kupoprodajne pogodbe sposobne za vpis v zemljiško knjigo, saj tožnik z nepremičninami lahko prosto razpolaga tudi, če ni njegova lastninska pravica že vknjižena v zemljiško knjigo. Na podlagi 6. člena ZDDV-1 dobava pomeni prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. Pri tem se plačilo celotne kupnine, dogovorjene s pravnim poslom, ne postavlja kot pogoj, da je listina sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Glede na navedeno, zemljiško-knjižno lastništvo nepremičnine oz. pravnomočno izveden vpis lastninske pravice na predmetni nepremičnini na ime kupca v zemljiško knjigo ni pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, vendar pa mora davčni zavezanec izkazati, da ima verodostojno listino, ki je sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. V davčnih postopkih namreč ne gre za presojanje pravnih poslov z vidika civilnega prava, pač pa za presojanje ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljanje davčnih ugodnosti, konkretno pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker je bila glede na povedano določba 6. člena ZDDV-1 napačno uporabljena, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in je bilo posledično tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Če pa davčni organ meni, da gre v danem primeru za navidezne račune in navidezne posle, kot jih opredeljuje določba tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, pa je potrebno poleg objektivnih okoliščin, zaradi katerih davčni organ opredeljuje posel kot navidezen, presoditi tudi, ali se lahko tožniku v danem primeru očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti glede na objektivne okoliščine, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo utajo davka oziroma neupravičeno pridobitev davčnih ugodnosti. Pri tem je potrebno upoštevati razlago, kot je razvidna iz novejših sodb SEU in sicer: C-261/06, C-273/11, C-324/11 ter C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je vezana na pogoje: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DVV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Iz sodbe Sodšča EU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in David) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej že navedeno sodbo).

V predmetni zadevi gre za nakup desetih nepremičnin, torej za za dobave, ki so sicer oproščene plačila DDV (44. člen ZDDV-1), pri čemer pa se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena ZDDV-1 dogovori z najemnikom, leasingodajalcem oz. kupcem nepremičnine, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi sicer morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV. Navedena izjava mora biti podana davčnemu uradu še pred opravljeno dobavo. Med strankama ni sporno, da sta kupec in prodajalec predmetnih nepremičnin 16. 12. 2008 davčnemu organu podala izjavo po prvem in drugem odstavku 45. člena ZDDV-1, na podlagi katere je bil na računih zaračunan 20 % DDV od nepremičnin. Vendar pa mora davčni zavezanec, ki uveljavlja davčne ugodnosti po navedeni določbi, izkazati vse zakonske pogoje. Tako mora izkazati tudi, da bo kupljene nepremičnine uporabljal za namene transakcij, ki so obdavčene z DDV.

Ker po povedanem v postopku pred izdajo upravnega akta ni bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 420,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica.