Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stališču pritožnika ne gre pritrditi. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče ustavi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz prvega odstavka istega člena ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je senat prvostopenjskega sodišča, v postopku odločanja o trajanju in spreminjanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, izrečenega obdolžencu s sklepom istega sodišča z dne 22. 2. 2018, opr. št. III K 39744/2017, sklenil, da je na podlagi drugega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zoper obdolženca še potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ukrep sme trajati najdalj pet let, pri čemer sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem ali je obvezno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Obdolženec je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvrševanje predmetnega varnostnega ukrepa podaljša le do 7. 1. 2019. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik se v pritožbi sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke prof. dr. P. P. z dne 7. 10. 2018. Med ostalim je izvedenec v izvedenskem mnenju zapisal: "Glede na dosedanji potek psihične motnje in glede na nedoseženo zadostno kritičnost preiskovanca je potrebno obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nadaljevati za obdobje treh mesecev od dne tega mnenja, po navedenem obdobju pa je glede na dosedanji trend izboljševanja psihičnega stanja preiskovanca pričakovati tolikšno izboljšanje psihičnega stanja, kljub najverjetnejšemu vzroku v paranoidni shizofreniji, da bo mogoče zdravljenje nadaljevati v ambulantni obravnavi". Glede na navedeno pritožnik meni, da ni razloga, da sodišče ne bi dosledno upoštevalo citirani del izvedenskega mnenja in bi zato moralo odločiti, da se izvrševanje varnostnega ukrepa podaljša le do 7. 1. 2019. Gre namreč za strokovno vprašanje s področja psihiatrije, sodišče pa nima ustreznih strokovnih znanj, da bi odločilo drugače kot izhaja iz izvedenskega mnenja.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stališču pritožnika ne gre pritrditi. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče ustavi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz prvega odstavka istega člena ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Sodišče pa po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, na podlagi poročila U. ...., E. ... z dne 14. 9. 2018 ter s strokovno pomočjo izvedenca psihiatrične stroke, z gotovostjo zaključilo, da je pri obdolžencu še vedno potrebno obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, saj se njegovo zdravstveno stanje tekom dosedanjega zdravljenja ni izboljšalo do te mere, da pri njemu ne bi bilo več nevarnosti storitve hudega kaznivega dejanja v smislu določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ne ugotavlja, da bi iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, na katerega se pritožnik sklicuje, izhajalo, da se je obdolženčevo zdravstveno stanje izboljšalo do te mere, da njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ne bi bila več potrebna. Prav nasprotno, izvedenec v svojem mnenju izrecno navaja, da pri obdolžencu ni mogoče ugotoviti tolikšne stabilizacije psihičnega stanja, da bi bilo mogoče zunaj zdravstvenega zavoda zagotoviti, da se psihopatološki fenomeni, značilni za psihozo, ne bi ojačali do te mere, da bi se sposobnosti razumevanja pomena dejanj in obvladovanja ravnanja ne bi okrnile in bi se povečala nevarnost storitve hujšega kaznivega dejanja. Izvedenec ga ocenjuje še za ne dovolj kritičnega glede lastnega zdravstvenega stanja. Nenazadnje ne gre spregledati tudi poročila U. ..., E. ... z dne 14. 9. 2018, v katerem sam zdravstveni zavod predlaga podaljšanje ukrepa obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, pri čemer zdravniki zagotavljajo, da bodo sodišče še naprej obveščali o napredku zdravljenja in nato eventualno predlagali spremembo ukrepa. Tako gre zapis izvedenca o morebitnem izboljšanju psihičnega stanja obdolženca v dobi treh mesecev, torej do 7. 1. 2018, sprejeti kot domnevo oziroma napoved, ki pa še ni z ničemer izkazana. To pa ne pomeni, da v primeru takšnega izboljšanja psihičnega stanja obdolženca, ki bi narekovalo spremembo ali celo odpravo izrečenega mu varnostnega ukrepa, sodišče prve stopnje ne bi odločalo pred potekom šestmesečnega roka iz tretjega odstavka 70.a člena KZ-1. V skladu z določbo prvega odstavka 496. člena ZKP namreč sodišče, ki je na prvi stopnji izreklo storilcu predmetni varnostni ukrep, sprejema vse ponovne odločitve glede trajanja in spreminjanja tega ukrepa ne le po uradni dolžnosti, pač pa tudi na predlog storilca ali zdravstvenega zavoda ter na podlagi mnenja zdravnikov. Glede na navedeno gre zaključiti, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje pa se je tudi do pritožbeno izpostavljenega zapisa izvedenca ustrezno opredelilo pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Obdolženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.