Jedro

Sodna izvedenka je upoštevala celotno medicinsko in delovno dokumentacijo, vključno glede svojega poklica in na podlagi zaključka, da gre pri tožniku za nespremenjeno stanje in da tudi predpisana zdravila ostajajo ista, je glede tožnikove delazmožnosti edino logičen zaključek, da je pri njem še nadalje od spornega dne dalje podana III. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2016 in št. ... z dne 11. 12. 2015 ter za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je opozoril, na formalne nezakonitosti izpodbijanih odločb. Iz spisa se vidi, da mu ni bilo omogočeno, da bi v skladu z zakonom sodeloval v upravnem postopku. Prvostopenjsko sodišče pa je v celoti zanemarilo tudi njegove pripombe, ki jih je podal na izvedensko mnenje. Pred prvostopenjskim sodiščem je poudaril, da neupoštevanje dokumentov iz BIH, predstavlja diskriminacijo, še posebej, ker je na podlagi odločitve pristojnega organa v BIH spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je prav tako zanemarilo dejstvo, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine tudi na podlagi dejstva, da je star preko 50 let in da ni sposoben za druga dela brez potrebne poklicne rehabilitacije. Meni, da organi toženca niso imeli podlage za ponovno ocenjevanje njegove delovne zmožnosti, ker je dokazal, da je v BIH spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti. Vztraja, da sodna izvedenka dr. A.A. v izvedenskem mnenju ni odgovorila na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče prve stopnje. Izvedensko mnenje je po njegovem nepopolno, nejasno in ne dovolj pojasnjeno. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek v uradnem slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Pritožbeni očitek o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neobrazložen, zaradi česar nanj ni mogoče odgovarjati. Nadalje tožnik smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 102. člena ZPP ima stranka pravico v postopku uporabljati svoj jezik. Da bi bila ta pravica tožniku kršena iz podatkov ne izhaja. Tožnik je sodeloval v postopku z dodatnimi navedbami glede svojega poklica, zaslišanju pa se je izrecno odpovedal. Predlagal je postavitev izvedenca, ki naj opravi svoje delo brez njegovega osebnega pregleda (listovna št. 14). Iz zapisnika ni razvidno, da bi imel pri izražanju kakršnekoli težave in ga je podpisal brez pripomb. Ob takem stanju stvari je neutemeljeno sklicevanje pritožbe tudi na določbo 102. člena ZPP, po kateri je sodišče dolžno poučiti stranko in druge udeležence postopka o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Dolžnost poučevanja prihaja v poštev le v primeru, ko sodišče na naroku ugotovi, da stranka oziroma udeleženci ne uporabljajo uradnega jezika. Ni pa dolžno dajati takšnega poduka v vsakem postopku. Tudi na kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka mora sama zahtevati, da v postopku uporablja svoj jezik in da spremlja postopek v svojem jeziku. Kršitev je zato podana šele, če sodišče v nasprotju z določbami ZPP zavrne tako zahtevo stranke. Tožnik pa takšne zahteve tekom postopka ni podal. 6. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da so napačno navedeni datumi ugotovljene invalidnosti. Kot izhaja iz dokumentacije je bil tožnik prvič ocenjen na invalidski komisiji prve stopnje 19. 1. 2011 in spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti s časovno in stvarno razbremenitvijo v smislu krajšega delovnega časa 4 ure dnevno od 24. 12. 2009 zaradi bolezni. Invalidska komisija druge stopnje pa je bila nato dne 11. 5. 2011 drugačnega mnenja in sicer, da zdravljenje pri tožniku še ni zaključeno. V ponovnem postopku, ki ga je tožnik dne 18. 7. 2011 začel v BIH, je nato invalidska komisija prve stopnje dne 30. 8. 2013 tožnika spoznala za invalida III. kategorije invalidnosti od 8. 7. 2013 dalje.

7. Sedaj obravnavani postopek se je začel dne 3. 2. 2015 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja, ki je zadevo odstopil v reševanje tožencu ZPIZ Slovenije. Na podlagi takšne zahteve je oceno tožnikove delazmožnosti najprej podala invalidska komisija prve stopnje dne 8. 12. 2015, nato pa dne 23. 2. 2016 še invalidska komisija druge stopnje. Ob invalidski komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 8. 7. 2013 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Na takšnih mnenjih temeljita izpodbijani odločbi toženca z dne 2. 3. 2016 in z dne 11. 12. 2015, ki sta predmet presoje tega postopka. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa definicijo invalidnosti in posameznih kategorij. V 41. členu pa določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po določbi 41. člena ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let in pa tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

9. Ker je tožnik zatrjeval psihične in fizične težave in predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, je sodišče prve stopnje takšnemu predlogu sledilo in pridobilo mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa kot najbolj ustrezne specialistke za oceno delovne zmožnosti tudi v konkretnem primeru. Izvedenka je na podlagi medicinske in delovne dokumentacije menila, da tožnik zaradi svojih težav in bolezni svojega dela do 2. 3. 2016 ni bil več zmožen v celoti opravljati oziroma se je delazmožnost za njegov poklic zmanjšala za manj kot 50 %. Pri tem je ugotovila, da je tožnik nazadnje v Sloveniji opravljal delo na delovnem mestu skladiščnik, in sicer 11 let. Na tem delu je nabavljal material in elemente za gradbišče in skrbel za nameščanje delavcev v stanovanja v delavskem naselju. Prav tako je upoštevala vsebino tožnikove izjave na obrazcu DD-2-MZ z dne 13. 5. 2011, da je njegovo delo stalno potekalo v zaprtem prostoru, stalno na terenu, občasno s strankami in/ali mladino, občasno stoje, občasno sede in občasno s hojo, občasno je ročno premeščal bremena do 5 kg, občasno je delal z motornimi vozili v prometu. Sodna izvedenka je menila, da bi bil tožnik v polnem delovnem času še vedno zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvami: lahko fizično delo (ročno lahko premešča bremena do 5 kg), pri delu se lahko giba v ledveno križni hrbtenici v okviru optimalnih kotov, le z občasnim pripogibanjem in le občasno prisilni drži ledveno-križne hrbtenice, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, samo v dopoldanski izmeni, fizično manj odgovorno delo in ne v prometu.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju sodne izvedenke imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Po mnenju sodne izvedenke so glavne tožnikove težave duševne in vedenjske motnje, bolečine in mravljinčenje v nogah, povezane z degenerativnimi spremembami predvsem na segmentih ledvene hrbtenice in sicer na nivojih od L3 do S1 in pa povišan krvni tlak. Hkrati pa je pojasnila, da stanje tožnika ves čas ostaja nespremenjeno, tudi predpisana zdravila ostajajo praktično ves čas enaka. Iz zadnjih nevropsihiatričnih izvidov je razvidno, da gre pri tožniku za anksiozno depresivne in poudarjene somatizacijske motnje, ki so pretežno nevrotično in reaktivno pogojene, produktivna psihopatologija ni bila nikoli vpisana in tudi bolnišnično zdravljenje ni bilo potrebno. Zadnji izvidi kažejo, da je tožnik samostojno pokreten, otežena je hoja po prstih, obhrbtenične mišice so napete v celotnem poteku hrbtenice, gibljivost v vratu omejena le v skrajnih legah. Nevrološki status je bil ob zadnjem pregledu v mejah normale, prisotna je bila le hipotrofija golenskih mišic. V dokumentaciji je navedba, da se hitro utrudi, ni pa nobenih dokazov za angino pektoris oziroma motnjo pretoka v področju koronarnega ožilja. EKG je bil v mejah normale, na cikloergometriji je dosegel zaradi utrujenosti obremenitev le 100 W, kar pa zadošča za lahko delo.

11. Glede na takšne izvide in ugotovitve specialistov, tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost podanega mnenja. Sodna izvedenka je upoštevala celotno medicinsko in delovno dokumentacijo, vključno glede svojega poklica in na podlagi zaključka, da gre pri tožniku vse čas za nespremenjeno stanje in da tudi predpisana zdravila praktično ostajajo ista, je glede tožnikove delazmožnosti edino logičen zaključek, da je pri njem še nadalje od 8. 7. 2013 podana III. kategorija invalidnosti.

12. Sodišče prve stopnje izvedenke ni zaslišalo, saj za to ni bilo nobene podlage. Tožnik v zvezi z mnenjem ni imel nobenih konkretnih pripomb, pač pa je vztrajal pri I. kategoriji invalidnosti, kot so jo ugotovili v BIH. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo vse relevantne razloge, zakaj izvedenke ni zaslišalo.

13. Izvedensko mnenje, ki je skladno z medicinsko in delovno dokumentacijo in ugotovitvami specialistov in ustrezno obrazloženo z vsemi strokovno-medicinskimi razlogi, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev in zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi 41. člena ZPIZ-2, ker ni izpolnjen nobeden od pogojev določenih v citirani določbi. Pri tožniku namreč ni mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti v smislu 2. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, niti ni bilo ugotovljeno, da za drugo delo ni zmožen brez poklicne rehabilitacije, posledično pa tudi ni relevantno, da je star že nad 50 let, kar zatrjuje tožnik v pritožbi. Ob ugotovitvi, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, bi tožnik moral dopolniti 65 let starosti, tega pogoja pa nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se tožnikova delazmožnost ni ocenila za delo skladiščnika. Brez podlage je tudi očitek o diskriminatornem obravnavanju dokumentacije pridobljene v BIH. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pri ugotavljanju invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine potrebno izhajati iz slovenske pravne ureditve in upoštevati predpise, ki urejajo ta vprašanja. Zato dejstvo, da je bil tožnik na podlagi iste dokumentacije v BIH spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti, ne more biti relevantno. Predpisi, ki urejajo vprašanja v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, se med državami razlikujejo, zaradi česar lahko prihaja do drugačnih odločitev kljub enaki dokumentaciji. V konkretnem primeru je sodišče oziroma izvedenka upoštevala celotno dokumentacijo, sodišče pa pravilno kot pravno podlago ZPIZ-2 in pogoje, določene v tem zakonu.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.