Jedro

Po izdaji sklepa o ločitvi, ko mora sodišče opraviti tudi popis in cenitev zapuščine, je upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka in v takšnem primeru bo moralo zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek prekiniti, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju je namreč omejena le na tisto premoženje, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I izreka za dedinji zapuščine po umrlem D. L. na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo mamo I. L. in zapustnikovo sestro D. L. vsako do deleža ½ zapuščine, ugotovilo je obseg zapuščine, njeno vrednost, bremena zapuščine, med katere je tudi štelo dolg D. H. d.d. v višini 7.440,24 EUR in dolg Z. T. d.d. v višini 3.100,00 EUR, ugotovilo je čisto vrednost zapuščine in od te odmerilo sodno takso. Pod II izreka je predlog za ločitev zapuščine D. H. d.d. Ljubljana kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper citirani sklep je vložila pravočasno pritožbo D. H. d.d. (v nadaljevanju upnica). Izpodbija sklep o dedovanju in sklep ob smiselnem uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in se v pritožbenem predlogu zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj izda „nov sklep o dedovanju, v katerem se upošteva zahteva za ločitev zapuščine in se zapuščina loči od dediščine“.

3. Zakoniti dedinji na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri smiselno očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritrditi pritožbenem očitku o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotni uporabi materialnega prava. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnica s kreditno pogodbo dokazala obstoj svoje terjatve, vendar pa v predlogu za ločitev zapuščine ni zatrjevala, da ima zapustnik tudi druge dolžnike in ni zatrjevala, da bo sprožil izvršilni postopek, kot tudi, da institut ločitve zapuščine z izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena, ki je v tem, da se zapustnikovi upniki poplačajo iz zapuščine, ne da bi jim pri tem škodili (jih prehitevali) upniki prezadolženega dediča, saj da je ta namen dosežen le, če bo upnik sprožil ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka; poplačila svoje terjatve pa upnica v obravnavanem primeru ne bi mogla doseči, in sicer ne v postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova in ne v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ker kreditna pogodba ni takšen izvršilni naslov. Takšni razlogi izpodbijanega sklepa so vsaj zaenkrat zmotni.

6. Ločitev zapuščine (separatio bonorum) kot jo opredeljuje 143. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov z zahtevo po oddvojitvi zapuščine od dedičevega premoženja, s čimer lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolagala s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev. Gre za institut, ki je namenjen varstvu upnikov pokojnega, saj z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, podedljive pravice in obveznosti, ki so obstajale v trenutku zapustnikove smrti z uvedbo dedovanja se tako zapustnikovo premoženje, ki preide na dediča, spoji s premoženjem dediča, ki ga je ta imel že pred dedovanjem in dedič zato za svoje lastne dolgove odgovarja s celotnim premoženjem, tako s prejšnjim kot tudi s podedovanim. Zato bi bili lahko v razmerju do zapustnikovih upnikov dedičevi upniki dejansko v boljšem položaju, ko bi se lahko poplačali iz zapustnikovega premoženja pred njegovimi upniki. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki tako dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. Tako je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Če je namreč dedič prezadolžen, se lahko s posegom dedičevih upnikov v dedičevo celotno premoženje zmanjša možnost, da pridejo zapustnikovi upniki do poplačila. Prav zaradi take situacije lahko zapustnikovi upniki zavarujejo svoje terjatve tako, da v skladu s 143. členom ZD zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča. 7. Upnica je že v vlogi, s katero je prijavila svojo terjatev do zapuščine in pravočasno predlagala ločitev zapuščine, zatrjevala, da je zoper zapustnika vložila predlog za izvršbo, in sicer na podlagi pravnomočne sodne odločbe – zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru I P 147/2002 z dne 2. 9. 2003 in da je tudi bil izdan sklep o izvršbi dne 14. 12. 2004, zaradi česar se izkažejo kot zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da upnica, ki je sicer izkazala obstoj svoje terjatve, ni izkazala takšne stopnje njene verjetnosti, da bi lahko neposredno v izvršilnem postopku dosegla njeno poplačilo. Dejstvo je, da je upnica predlagala ločitev zapuščine od premoženja dedičev in šele po izdaji sklepa o ločitvi, ko mora sodišče opraviti tudi popis in cenitev zapuščine, je upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka in v takšnem primeru bo moralo zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek prekiniti, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju je namreč omejena le na tisto premoženje, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.

8. Glede na vse navedeno, in ker upnikom v predlogu za ločitev zapuščine ni treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese, to je, da ne bodo poplačani (takšno je tudi stališče teorije, Karl Zupančič: Dedno pravo), čeprav v pritožbi upnica zatrjuje, da je zakonita dedinja D. L. prezadolžena, je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi in je izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje – 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju vsega navedenega, zlasti navedb upnice v predlogu za ločitev zapuščine in k tej priloženih listin (l. št. 10 v spisu), znova odločiti o predlogu upnice za ločitev zapuščine in posledično o zapuščinskem postopku.

10. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.