Jedro

O spornem vprašanju glede priznavanja obdobij v pokojninsko dobo je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja vštetje določenih obdobij v pokojninsko dobo, utemeljeno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodno odločbo postopek ustavilo v delu, kjer tožnik od drugotožene stranke zahteva plačilo 60.000,00 EUR in 10.000,00 EUR (I. točka izreka). Odpravilo je sklep prvotožene stranke št. ... z dne 16. 7. 2012 in odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2012 in zadevo vrnilo prvotoženi stranki v nadaljnje odločanje (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva priznanje pravice do starostne pokojnine od 17. 4. 2012 dalje (III. točka izreka) ter tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da mu je drugotožena stranka dolžna plačati 9.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje (IV. točka izreka). Nadalje je zavrglo tudi tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 17. 3. 2011 dalje (V. točka izreka) ter tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se mu prizna, da ima v obdobjih od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 ter od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 v celoti ali delno plačane prispevke ter da se mu za obdobje od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 prizna dodana doba (VI. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 111,23 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Sodišče je nato izdalo tudi dopolnilni sklep opr. št. III Ps 2422/2012 z dne 28. 11. 2014. Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 6,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 6. 1. 2015. Sodišče je izdalo tudi sklep o popravi opr. št. III Ps 2422/2012 z dne 28. 11. 2014. V točki VII. izreka sodne odločbe in 16. točki obrazložitve je besedo „toženec“ nadomestilo z besedno zvezo „prvotožena stranka“. Tudi navedeni sklep o popravi je postal pravnomočen dne 6. 1. 2015. 2. Tožnik je vložil pritožbo zoper IV., VI. in delno VII. točko izreka sodne odločbe z dne 7 .10. 2014. Navedene točke izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek v izpodbijanem delu spremeni oz. podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrglo tožbo v točki IV. in VI. in sicer glede ugotovitve obstoja pravice do priznanja plačanih prispevkov in dodane dobe ter ugotovitve pravnega razmerja, v točki VII. pa se ni izreklo o njegovih uveljavljanih stroških. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo svoje odločitve, razvidne iz IV. točke izreka, zato se do te odločitve tudi ne more opredeliti. Meni pa, da v tem delu še ni bilo odločeno. Sodišče zmotno navaja, da je spor voden pod opr. št. III Ps 183/2012, še v teku. Navedena zadeva je bila že pravnomočno zaključena, v zadevi opr. št. III Ps 640/2010 pa gre za očitno protipravno odločitev. Prav tako ni bilo odločeno o delu tožbe, kot je razvidno iz točke VI. Do sedaj namreč niso bili upoštevani listinski dokazi, kar posledično pomeni, da je tožniku kršena pravica do priznanja plačanih prispevkov, pravica do dodane dobe, pravica do ugotovitve pravnega razmerja in pravica do odškodnine. Od vsega tega pa je odvisna tudi odločitev v sporu v točki IV. Sodišče se ni izreklo glede odškodninskega zahtevka. Sklicuje se na materialne predpise. Uveljavlja pravico do poštenega sojenja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva na podlagi EKČP člen 6 in 13. Izrek v izpodbijanem delu tudi nasprotuje Ustavi RS v členih 125 ter 153. Iz previdnosti, k pritožbi prilaga vse potrebne listine, nekatere od teh so že v spisu, nekatere pa so nastale po zaključku obravnave. Tožnik nadalje še navaja, da mu je prvotožena stranka priznala pravico do starostne pokojnine od 7. 6. 2014 dalje in da je bil izdan nalog za izplačilo akontacije iz razloga, ker še niso znani vsi podatki. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče v točkah IV. in VI. odločiti po vsebini, torej ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku. Navaja še, da je sedaj v osebnem stečaju ter da se ne more odpovedati pravici, kot mu gre po določbah ZPIZ-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnih predpisov in pa Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2012 v zvezi s sklepom opr. št.... z dne 16. 7. 2012, s katero je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavržena. Sodišče je oba izpodbijana upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo prvotoženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ker je sodišče zadevo vrnilo toženi stranki, o pravici do starostne pokojnine za čas od 17. 4. 2012 dalje ni odločalo, temveč je v tem delu tožbo zavrglo (III. točka izreka). Sodišče se je namreč postavilo na stališče, da je dolžna o pravici najprej odločiti tožena stranka in šele v tem primeru je možno tako odločitev, v primeru, da se stranka z njo ne strinja, izpodbijati v sodnem postopku. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločitev v tem delu (II. in III. točka izreka) postala pravnomočna. Na omenjeno odločitev pa se veže tudi odločitev, ki jo izpodbija tožnik s pritožbo. Gre za IV. točko izreka, kjer je sodišče tožbo v delu, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati 9.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje, zavrglo. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče svoje odločitve, zakaj je tožbo zavrglo, ni obrazložilo. V 14. točki obrazložitve sodišče prve stopnje namreč pojasnjuje, da je glede na to, da je zadevo vrnilo prvotoženi stranki v vsebinsko odločanje, preuranjen zahtevek tožnika, da mu je zaradi kasneje priznane pokojnine drugotožena stranka dolžna povrniti škodo za izpad pokojnin, saj o tožnikovem zahtevku za pokojnino, vloženem v letu 2012, še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje o odškodninskem zahtevku ni odločalo po vsebini, torej ni presojalo ali so podani vsi elementi odškodninske obveznosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da škoda, dokler ni odločeno o sami pravici, niti ni izkazana. Odločitev sodišča, ki o odškodninskem zahtevku ni odločalo po vsebini, temveč je tožbo v tem delu zavrglo, pa ni v škodo tožnika, saj lahko potem, ko bo tožena stranka ponovno odločila o njegovi pravici do pokojnine za čas od 17. 4. 2012 dalje, morebiten odškodninski zahtevek ponovno uveljavljal pred sodiščem.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval, da se mu prizna, da ima v obdobjih od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 ter od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 v celoti ali delno plačane prispevke ter da se mu za obdobje od 19. 3. 2012 do 31. 12. 2007 prizna dodana doba. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo glede omenjenega vprašanja že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom sodišča opr. št. III Ps 640/2010 z dne 16. 3. 2011. Odločitev kot je razvidna iz sodbe opr. št. Ps 640/2010 z dne 16. 3. 2011, je bila namreč potrjena na Višjem delovnem in socialnem sodišču s sodno odločbo opr. št. Psp 195/2011 z dne 23. 6. 2011. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča pod točko 8 izhaja, da tožniku obdobja od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker je glede na določbo prvega odstavka 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pogoj za priznanje dobe, plačilo prispevkov, ki pa jih tožnik za navedeno obdobje ni plačal. Enako velja tudi za dodano dobo glede obdobja od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007 (točka 11 obrazložitve sodne odločbe opr. št. Psp 195/2011). V revizijskem postopku je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 179/2014 z dne 8. 12. 2014 potrjena tudi odločitev pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 3/2014 z dne 9. 4. 2014 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. III Ps 183/2012-31 z dne 16. 10. 2014, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine od 17. 3. 2011 dalje. Zahtevek je bil zavrnjen ob ugotovitvi, da tožnik za obdobje od 1. 7. 1999 do 10. 3. 2000 in za obdobje od 19. 3. 2012 do 31. 12. 2007 kot samostojni podjetnik ni imel plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker je bilo o spornem vprašanju glede priznavanja obdobij v pokojninsko dobo že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo.

7. Tožnik je v pritožbi nadalje uveljavljal, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o njegovih stroških. V zvezi s tem je bil izdan dopolnilni sklep, s katerim je sodišče tožniku priznalo tudi stroške postopka v višini 6,45 EUR in jih v plačilo naložilo prvotoženi stranki. Ker je navedeni sklep postal pravnomočen, pritožbeno sodišče tako ni imelo nobene podlage, da bi poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (IV., VI. in VII. točka izreka) potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.