Jedro

Sodišče pritrjuje tožniku, da je pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik A.A. omogočil delo /.../, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. Iz te ubeseditve izreka ni jasno, zakaj je to formulirano v pretekliku („je bilo prepovedano“), če pa se je s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremenjena, prepovedalo opravljanje dela A.A. in ne tožniku. In nadalje, če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, potem ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, torej ali se to nanaša na tožnika ali na A.A. ali na koga tretjega. Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno navesti, ob ustrezni navedbi pravne podlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-499-21-164/2019-4 z dne 25. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z odločbo v ponovnem postopku nadzora zaposlovanja na črno posamezniku A.A. (v nadaljevanju A.A.) iz Makedonije, ki je dne 23. 2. 2017 ob 14:40 uri na lokaciji ..., ..., opravljal delo zlaganje kalupov in barvanje pri tožniku kot delodajalcu, ki mu je omogočil delo, ne da bi z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi, do odprave zaposlitve na črno prepovedal opravljanje dela pri tem delodajalcu (1. točka izreka), pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) ter odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne, stroški postopka, ki so nastali organu, pa bremenijo le-tega (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku kot delodajalcu 23. 2. 2017 opravil nadzor zaposlovanja na črno po 5. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1), o čemer sta bila istega dne sestavljena zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu (št. 0611-66/2017-112-2) in zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno (št. 0611-66/2017-112-5). S sklepom št. 0611-66/2017-112-1 z dne 23. 2. 2017 je pooblaščena uradna oseba kot začasnega zastopnika tožnika postavila B.B. (v nadaljevanju B.B.). Na ugotovitve v zapisnikih ni bilo podanih pripomb. V prvotnem postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je eden izmed dvaindvajsetih prisotnih delavcev na navedeni lokaciji, in sicer A.A., opravljal navedena dela za tožnika, ne da bi le-ta z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz zapisnika o nadzoru nad zaposlovanjem na črno izhaja, da je A.A. izjavil, da je delo začel opravljati 7. 2. 2017, 40 ur tedensko, pri čemer uporablja zaščitne rokavice, očala in delovno obleko, razume slovensko, delo opravlja brez podlage in zanj še ni prejel plače. V času nadzora je A.A. predložil dovoljenje za stalno prebivanje, na zapisnik pa ni nič izjavil in ga je podpisal. Navedena dejstva je v zapisniku o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu s svojim podpisom potrdil tudi B.B., zaposlen pri tožniku za polni delovni čas. Iz izpisa sistema e- Poizvedba Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) z dne 23. 2. 2017 je bilo razvidno, da je A.A. v času nadzora imel sklenjeno zavarovanje pri družbi C. d.o.o., ..., Ljubljana (v nadaljevanju C. d.o.o.), na podlagi šifre zavarovanja 01 od 18. 8. 2016 dalje. Iz izpisa e- Poizvedba ZZZS z dne 10. 4. 2017 pa je bilo razvidno, da je imel A.A. sklenjeno zavarovanje pri družbi D. d.o.o., ..., ..., od 1. 4. 2017. Tožnik je 2. 3. 2017 podal pripombe na zapisnik, in sicer, da nobena od oseb, ki so navedene v zapisniku in delajo brez pravne podlage, ni bila zaposlena pri njem, temveč so k njemu prišle kot sodelavci družbe E. d.o.o. iz ... (v nadaljevanju E. d.o.o.), ki je njegov poslovni partner in zanj opravlja storitev „Izvedba postopka selitve jedrarne“, in predlagal, da se pri družbi E. d.o.o. opravi poizvedbe o podlagi zavarovanja vseh oseb. 13. 10. 2017 je bila A.A. izdana odločba o prepovedi opravljanja dela št. 0610-2298/2017-2-08-545-08, zoper katero se ni pritožil, se je pa zoper njo pritožil tožnik. Tožnik je pritožbi priložil Pogodbo o poslovnem sodelovanju F., št. 1/2017 z dne 11. 1. 2017, sklenjeno med njim kot naročnikom in družbo E. d.o.o. kot izvajalcem (v nadaljevanju Pogodba o poslovnem sodelovanju). Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotkom, da ugotovi, pri kom so delavci dejansko delali oziroma ali so delali na črno oziroma kdo se je z njimi dogovoril o opravljanju dela pri tožniku.

3. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa nadalje izhaja, da se v ponovnem postopku družba E. d.o.o. na poziv k posredovanju seznama ljudi, ki so delali pri postopku selitve jedrarne pri tožniku na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ni odzvala. Tožnik pa je z vlogo z dne 6. 9. 2018 posredoval Prilogo 1 k navedeni pogodbi in pojasnil: da je bila pogodba pripravljena za potrebe pritožbe k pogodbi, dejansko stanje oziroma dejanski izvrševalci del in nalog za izvajalca pa so bili ob priliki izvajanja del prisotni v različnih obdobjih pri različnih delih; da elementi delovnega razmerja v konkretnem primeru niso bili podani, saj navedene fizične osebe niso bile vključene v njegov delovni proces, temveč po napotitvi svojega delodajalca, tj. družbe E. d.o.o.; da jih je plačala E. d.o.o. kot njihov delodajalec; da navedene osebe dela niso opravljale po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom, temveč po navodilih in pod nadzorom družbe E. d.o.o. Prvostopenjski organ je ugotovil: da Priloga 1 k navedeni pogodbi predstavlja seznam zaposlenih, kjer je navedenih 22 zaposlenih, med njimi tudi A.A.; da je napisana na papirju A4 formata, brez podpisa in žiga, tako da iz seznama ni mogoče ugotoviti, kdo ga je sestavil oziroma pri katerem delodajalcu so na njem navedene osebe zaposlene; da iz uradne evidence davčnega organa ni razvidno, da bi bil A.A. kadarkoli zaposlen pri družbi E. d.o.o., je pa razvidno, da je bil v času nadzora zaposlen pri družbi C. d.o.o. za polni delovni čas - šifra zavarovanja 02-detaširan delavec, iz katere izhaja, da naj bi v času nadzora opravljal delo v tujini; da družba C. d.o.o. - v stečaju na poziv k posredovanju dokumentacije za leto 2017, ki se nanaša na njeno poslovanje s tožnikom in družbo E. d.o.o., le-te ni posredovala; da družba E. d.o.o. na poziv k posredovanju dokumentacije za leto 2017, ki se nanaša na njeno poslovanje z družbo C. d.o.o., le-te ni posredovala; da je A.A. na poziv tožene stranke v sporočilu z dne 16. 11. 2018 navedel, da je bil v februarju 2017 zaposlen pri C. d.o.o., da je opravljal delo v tovarni tožnika, da je delal za družbo C. d.o.o. in bil po njenih navodilih poslan k tožniku; da je tožnik na poziv k predložitvi dokumentacije za leto 2017, ki se nanaša na njegovo poslovanje z družbo C. d.o.o., sporočil, da s to družbo ni nikoli posloval niti je nima evidentirane v sistemu poslovnih partnerjev; da v ponovnem postopku ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi bilo razvidno, da sta imeli družbi C. d.o.o. in E. d.o.o. sklenjeno pogodbo ali kakšen drug dogovor o medsebojnem sodelovanju, iz katerega bi bilo razvidno, da bo A.A., zaposlen pri C. d.o.o., v času nadzora opravljal delo za E. d.o.o. pri tožniku; da v ponovnem postopku ni bila predložena dokumentacija, iz katere bi bilo moč ugotoviti poslovno sodelovanje med C. d.o.o. in tožnikom; da je bil A.A. dne 23. 2. 2017 zaposlen in socialno zavarovan pri družbi C. d.o.o. in je opravljal delo pri tožniku brez pravne podlage. Glede na navedeno je prvostopenjski organ za delavca A.A. ugotovil kršitev 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 in mu skladno z drugim odstavkom 19. člena ZPDZC-1 prepovedal opravljanje dela za tožnika kot delodajalca. O ponovnem nadzoru zaposlovanja na črno pri tožniku od 23. 2. 2017 do 8. 6. 2017 je prvostopenjski organ sestavil zapisnik št. 0610-2298/2017-19 08 545-05 PP z dne 30. 11. 2018. Tožnik je na zapisnik podal pripombe, do katerih se je prvostopenjski organ opredelil in jih zavrnil kot neutemeljene.

4. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa delno ugodil, in sicer tako, da je 1. točko izreka spremenil tako, da je ugotovil, da je tožnik A.A. dne 23. 2. 2017 na lokaciji ... v ... omogočil delo zlaganja kalupov in barvanja v prostorih tožnika, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno; v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

5. V obrazložitvi izpodbijane odločbe drugostopenjski organ navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil makedonski državljan A.A. februarja 2017 v času nadzora v delovnih oblačilih prisoten v prostorih tožnika in da je bil zaposlen pri družbi C. d.o.o. Ker je delo opravljal pri tožniku, mu je le-ta bil dolžan zagotoviti pravno podlago za opravljanje dela, ustrezna zdravstvena zavarovanja in varstvo pri delu, kar v konkretnem primeru v postopku ni bilo izkazano. A.A. je izjavil, da je bil k tožniku poslan po navodilih družbe C. d.o.o., tožnik pa navaja, da je posloval le z družbo E. d.o.o., ki pa v postopku ni zagotovila nobene dokumentacije. Ker je bil A.A. dne 23. 2. 2017 zaposlen in socialno zavarovan pri družbi C. d.o.o. in je opravljal delo pri tožniku brez ustrezne pravne pravne podlage, je prvostopenjski organ ugotovil kršitev 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 in mu je bilo prepovedano opravljanje dela. Glede na to, da je A.A. delal pri tožniku oziroma je v delovnih oblačilih opravljal konkretno delo oziroma je bil posredovan oziroma napoten na opravljanje dela k tožniku s strani družbe C. d.o.o., je prvostopenjski organ zaključil, da je tožnik omogočil delo delavcu družbe C. d.o.o. Nadalje je navedel, da konkretna pravno poslovna razmerja med A.A., E. d.o.o. in tožnikom v postopku niso bila izkazana. Prav tako ni bilo izkazano, ali sta družbi C. d.o.o. in E. d.o.o. imeli koncesijo za posredovanje delovne sile. Glede na navedeno meni, da gre v konkretnem primeru za omogočanje dela na črno po prvem odstavku 3. člena ZPDZC-1, z elementi posredovanja delovne sile oziroma omogočanja dela tujemu delavcu po 6. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Ker tožnik, C. d.o.o. in E. d.o.o. v postopku niso izkazali, da bi imeli z zakonom predpisane listine o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja delovne sile, določene v ustanovitvenem aktu, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZPDZC-1, je bilo A.A. utemeljeno prepovedano delo na črno, saj A.A. ni razpolagal z enotnim delovnim dovoljenjem po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) in niti njegov delodajalec C. d.o.o. niti E. d.o.o. nista izkazala izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja delovne sile. Tožnik ni predložil dokumentacije, na osnovi katere bi bilo mogoče ugotoviti drugačno dejansko stanje od ugotovljenega, in ni konkretno pojasnil, s kom se je dogovarjal o opravljanju dela pri njem, zato ni ovrgel trditve, da je A.A. pri njem delal na črno. Nadalje navaja, da je utemeljena navedba glede napake besedila v izpodbijani odločbi, in sicer da je bila pogodba pripravljena za potrebe pritožbe k pogodbi, saj iz vloge tožnika z dne 6. 9. 2018 izhaja, da je bila priloga 1 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju pripravljena za potrebe priložitve k pogodbi. Pojasnjuje, da prekrškovni postopek ni predmet tega postopka. Navaja, da je bil v prvotnem postopku postavljen začasni zastopnik, ker zakonitega zastopnika tožnika ni bilo mogoče pravočasno povabiti, ter citira prvi in četrti odstavek 51. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Povzema vsebino 5. člena, prvega odstavka 10. člena in prvega odstavka 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter navaja, da je tožnik sicer v postopku sodeloval, vendar pa o posredovanju delovne sile ni predložil nobene dokumentacije, potrebne za ugotovitev nastalih poslovnih razmerij, ki se nanašajo na delovnopravni status delavcev, ki so bili posredovani na osnovi pogodbe o izvajanju storitev s strani družbe E. d.o.o. Dokumentacija, ki jo je predložil, pa nepopolno prikazuje nastala poslovna razmerja med tožnikom kot naročnikom, družbo E. d.o.o. kot izvajalko storitev in družbo C. d.o.o. kot delodajalcem A.A.. Nadalje ugotavlja, da je „protispisno“, da je A.A. delo opravljal ob 14.40 uri. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. delal v prostorih tožnika, in sicer je v delovni obleki zlagal in barval kalupe, vendar tožnik ni bil njegov delodajalec, temveč mu je omogočil delo na črno. Zaključuje, da, ker tožnik ni izkazal urejenega delovnopravnega statusa delavcev za delo pri njem niti A.A. ni imel urejenega delovnopravnega statusa za delo pri tožniku, je bilo v postopku utemeljeno prepovedano nadaljnje opravljanje dela na črno.

6. Tožnik zoper drugostopenjsko odločbo vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero zahteva odpravo izpodbijane odločbe, predlaga pa tudi, da sodišče ugotovi, da tožnik A.A. ni nezakonito omogočil dela na stroju G. in čiščenje livarskih proizvodov v njegovih prostorih. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka.

7. Navaja, da tožena stranka ni navedla, na katere določbe ZPDZC-1 je oprla svojo odločitev, saj je očitno, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev 3. in 5. člena ZPDZC-1 oziroma za „omogočanje dela na črno po prvem odstavku 3. člena ZPDZC-1 z elementi posredovanja delovne sile oziroma omogočanje dela tujemu delavcu po 6. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1“.

8. Tožena stranka ni določno navedla, katero alinejo 3. člena ZPDZC-1, ki ureja delo na črno oziroma opravljanje dejavnosti ali dela pravne osebe1, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, naj bi tožnik kršil, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Sicer pa ni kršil nobene izmed šestih alinej tega člena. Ker ne opravlja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, mu le-te ni treba imeti vpisane v ustanovitvenem aktu. To dolžnost ima izključno E. d.o.o., ki ima na tej podlagi tudi dolžnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi z napotenimi delavci. Zato določba 3. člena ZPDZC-1 za odločitev, da je tožnik A.A. omogočil opravljanje dela, niti ne more priti v poštev. Če pa je tožena stranka kršitev te določbe aplicirala na ravnanje A.A., bi morala to določno opredeliti. Sicer pa v konkretnem primeru niti ni predmet postopka ravnanje delavca, kot tudi ne njegovo (tožnikovo) delo na črno kot pravne osebe, temveč morebitno zaposlovanje na črno, ki ga opredeljuje 5. člen ZPDZC-1. Ugovarja, da ni kršil niti 1. niti 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, saj z A.A. ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava in ga pri sebi ni zaposlil, posledično med njima niso obstajali elementi delovnega razmerja. Za kršitev te določbe tudi niso izpolnjeni zakonski znaki zaposlovanja na črno, saj sam ni bil delodajalec A.A., pač pa je to bila E. d.o.o. Ne drži, da bi z A.A. moral skleniti pogodbo o zaposlitvi in ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, saj je A.A. vse to že imel urejeno. Zato je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Delo delavcev mu je zagotovila E. d.o.o., ki bi morala skladno z 59. in 61. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) z delavci skleniti pogodbo o zaposlitvi in se z njimi dogovoriti o vseh njenih sestavinah in jih posledično vključiti v vsa obvezna socialna zavarovanja. Iz ZDR‑1 ne izhaja, niti ni smiselno, da bi moral z napotenimi delavci skleniti kakršnokoli pogodbo, niti zagotoviti pravne podlage za njihovo delo. Zakonsko je predviden le pisni dogovor med njim in E. d.o.o. (drugi odstavek 62. člena ZDR-1), kar je dokazal s predložitvijo Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Zato ne drži, da bi moral izkazati, da ima z zakonom predpisane listine o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja delovne sile, saj te dejavnosti ne opravlja in je tudi nima vpisane v ustanovitvenem aktu. To dejavnost opravlja E. d.o.o. Posledično tudi ni dolžan izkazovati izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti posredovanja delovne sile, in sicer ne zase, ne za E. d.o.o. in ne za C. d.o.o. Tožena stranka je nedopustno prevalila nanj odgovornost za neodzivnost družb E. d.o.o. in C. d.o.o. glede posredovanja vse zahtevane dokumentacije. Z neupoštevanjem predložene pogodbe zgolj zato, ker se do nje ni opredelila E. d.o.o., je tožena stranka kršila 10. člen ZUP, saj dokaza ni presodila vestno in skrbno. S prilogo 1 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju (Seznamom napotenih delavcev), je tožnik uspel dokazati dejansko izvrševanje sklenjene pogodbe. Skladno s 5. členom Obligacijskega zakonika je zaupal družbi E. d.o.o. in ni utemeljeno od tožnika pričakovati, da bi pri poslovnem partnerju preverjal pravne podlage za opravljanje njegove dejavnosti. Zato je preuranjena in napačna trditev, da ni predložil nobene dokumentacije, s katero bi bilo mogoče ugotoviti konkretno poslovno sodelovanje med njim in E. d.o.o. Kot dokaz predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, H.H..

9. Nadalje ugovarja, da v predmetnem sporu ne gre niti za omogočanje dela na črno, ki ga ureja 4. člen ZPDZC-1, pri čemer pa tožena stranka te pravne podlage v izpodbijani odločbi sploh ne omeni. Tožnik namreč ni vedel, da A.A. opravlja delo na črno, to je brez ustrezne podlage, niti se mu niso pojavili nikakršni dvomi, na podlagi katerih bi moral preveriti spoštovanje zakonskih predpisov s strani E. d.o.o. Tožena stranka njegovega zavedanja ni z ničemer dokazala. Obenem pa je v odločbi zapisala, da v postopku ni bilo izkazano dejstvo, da je vedel, da E. d.o.o. nima urejenih razmerij z napotenimi delavci. Glede na to v izreku očitani prekršek „omogočanje dela na črno“ ni dokazan niti ni utemeljen z zadostno dejansko in pravno podlago. Zato je obrazložitev izpodbijane odločbe sama s sabo v nasprotju.

10. Prav tako ne drži, da zaradi njegovega omejenega sodelovanja v postopku ni mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja od ugotovljenega. Tožnik je namreč dosledno sodeloval s toženo stranko, in sicer tako s podajanjem pripomb in izjav kot s posredovanjem dokumentacije, s katero je razpolagal. Ni pa odgovoren za nepredložitev dokumentacije s strani E. d.o.o. in C. d.o.o., pri čemer za sodelovanje E. d.o.o. z C. d.o.o. niti ni vedel. Tudi ni res, da tožnik ni konkretno pojasnil, s kom se je dogovarjal o opravljanju dela delavcev pri selitvi jedrarne. Že v vlogi z dne 31. 7. 2019 je pojasnil, da se je o tem dogovarjal s tedanjim direktorjem I.I. in skrbnikom Pogodbe o poslovnem sodelovanju J.J.. Skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDavP-2 je dal toženi stranki na razpolago vse podatke, potrebne za postopek, s katerimi razpolaga, in ji tudi omogočil vpogled v svojo dokumentacijo. Zato ne drži, da o posredovanju delovne sile v postopku ni bila predložena nobene dokumentacija. Tudi v tej zvezi predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika H.H..

11. Nadalje navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih navedla različno pravno podlago, na podlagi katere je sprejela odločitev, zato je obrazložitev v nasprotju sama s sabo, z izrekom in tudi odločbo št. 0610-2298/2017-22-08-545-10 z dne 20. 6. 2017, zato se je ne more preizkusiti. Poleg tega, da tožena stranka v obrazložitvi ni navedla, na katero pravno podlago opira izrek odločbe, v obrazložitvi tudi spreminja pravno podlago za svojo odločitev. Na strani 3 izpodbijane odločbe (in doslej zatrjevano v celotnem postopku) je zapisala, da je v postopku ugotovila, da je tožnik kršil 1. alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, medtem ko je na strani 8 navedla, da je prvostopenjski organ ugotovil kršitev 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, ter da gre v konkretnem primeru za omogočanje dela na črno po prvem odstavku 3. člena ZPDZC-1, z elementi posredovanja delovne sile oziroma omogočanja dela tujemu delavcu po 6. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlogi izpodbijane odločbe in njena obrazložitev so namreč med seboj nedvomno v nasprotju. Hkrati pa je tožena stranka s tem, ko je v obrazložitvi spremenila pravno podlago za svojo odločitev, brez pojasnila razloga za tako odločitev, in ne da bi o tem obvestila tožnika, da bi se lahko do tega opredelil (s čimer je kršila 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), tudi grobo posegla v tožnikovo pravico do seznanitve s postopkom (22. člen Ustave RS) in do sodelovanja v postopku (29. člen Ustave RS). Zato je treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožena stranka je kršila tudi 10. člen ZUP, ker ni vestno in skrbno presodila pogodbe o poslovnem sodelovanju med njim in družbo E. d.o.o. Zato je njena obrazložitev skladno z 214. členom ZUP nepopolna in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Tožena stranka je bistveno kršila pravila upravnega postopka tudi s tem, ker tožnika v postopku nadzora ni zastopal zakoniti zastopnik oziroma ker postavljeni začasni zastopnik B.B. ni imel ustreznega pooblastila s strani tožnika (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka ni izkazala obstoja pogojev iz četrtega odstavka 51. člena ZUP, zato postavitev začasnega zastopnika ni bila pravilna, s čimer so bile tožniku kršene pravice, ki jih ima kot stranka v postopku.

13. Izpodbijana odločba ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih po 210. členu v zvezi z 214. členom ZUP morala vsebovati, zato se je ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Obrazložitev izpodbijane odločbe med drugim ne vsebuje razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, navedbe določbe predpisa, na katere se opira odločba (izrek odločbe, da je tožnik delavcu omogočil delo), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno njegovemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Tožena stranka ni navedla pravne podlage za sprejem svoje odločitve (spremembo izreka), niti je ni obrazložila, pač pa je le navedla, da je tožnik A.A. omogočil delo. Tudi odločitev o stroških predsodnega postopka ni obrazložena in se je zato ne da preizkusiti. Zgolj sklicevanje na določbe ZDavP-2 in ZUP pa ni zadosten razlog, ki omogoča preizkus odločitve.

14. Tožena stranka je odločila, da je tožnik delavcu omogočil delo na črno po prvem odstavku 3. člena ZPDZC-1 z elementi posredovanja delovne sile oziroma omogočanja dela tujemu delavcu po 6. alineji prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Uporaba navedenih določb materialnega zakona pa je nepravilna, saj se na podlagi dejanskega stanja obravnavane zadeve določbi 3. in 5. člena ZPDZC-1 ne moreta uporabiti. Ni smiselno, da se je tožena stranka oprla na navedene člene, saj sama trdi, da tožnik ni delodajalec A.A.. Iz opisa dejanja tudi ne izhajajo vsi elementi očitanega prekrška o delu na črno oziroma zaposlitvi na črno po prvem odstavku 3. člena v zvezi s šesto alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, zato pravna opredelitev prekrška ni skladna z opisom dejanja.

15. Tožena stranka je tudi napačno uporabila določbe 11. poglavja Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZUTD), saj od tožnika neutemeljeno zahteva, da ima A.A. pri tožniku urejen delovnopravni status delavca, čeprav z njim ni imel sklenjene ne pogodbe o zaposlitvi, niti kakršne koli druge pogodbe, prav tako mu ni neposredno zagotavljal plačila za delo, temveč je zneske za opravljeno delo nakazoval družbi E. d.o.o. Zato ne potrebuje dovoljenja za opravljanje dejavnosti iz 167. člena ZUTD. Poudarja, da ni delodajalec A.A..

16. Sodišču predlaga združitev predmetnega postopka s postopkoma po tožbah zoper odločbi tožene stranke št. DT-499-21-165/2019-2 z dne 25. 2. 2020 in št. DT-499-21-166/2019-2 z dne 25. 2. 2020 v skupno obravnavo in odločanje.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 18. Tožba je utemeljena.

19. ZPDZC-1 v 3. členu prepoveduje delo na črno, za kar se šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar: - pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu; - samozaposlena oseba ali tuj pravni subjekt, ki je samozaposlena oseba, opravlja dejavnost, ki ni vpisana v register, ali nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti; - pravna oseba, tuj pravni subjekt ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost kljub prepovedi opravljanja dejavnosti; - tuj pravni subjekt opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji brez registrirane podružnice ali brez predpisanega dovoljenja; - pravni subjekt, ki ima sedež v državi članici Evropske unije, Evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarski konfederaciji, ne opravlja dejavnosti storitev v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu; - posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela, kakor to določa ta ali drugi zakoni. V 5. členu pa nadalje prepoveduje zaposlovanje na črno, za kar se, med drugim po 1. alineji prvega odstavka tega člena šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj, po 5. alineji prvega odstavka istega člena pa, če delodajalec nezakonito zaposli državljana tretje države. Po prvem in drugem odstavku 19. člena ZPDZC-1 se v primeru, če organ, pristojen za nadzor 3. člena tega zakona, ugotovi kršitve tega člena, z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ali dela na črno, če pa pristojen organ ugotovi kršitve iz prvega do tretjega odstavka 5. člena tega zakona, izda odločbo, s katero prepove opravljanje dela posamezniku, ki je zaposlen na črno.

20. Izpodbijana, tj. drugostopenjska odločba je izdana v postopku davčnega nadzora dela na črno A.A., kot je to navedeno v njenem uvodu, v izreku pa ugotovljeno, da je tožnik A.A. omogočil delo v svojih prostorih, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se kot pravna podlaga odločitve navajajo prvi odstavek 3. člena ZPDZC-1 (češ da gre za omogočanje dela na črno z elementi posredovanja delovne sile) oziroma 6. alineja prvega odstavka 5. člena istega zakona (češ da gre za omogočanje dela tujemu delavcu), kot to izhaja iz 8. strani izpodbijane odločbe.

21. Sodišče pritrjuje tožniku, da je takšna pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik A.A. omogočil delo /.../, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. Iz te ubeseditve izreka ni jasno, zakaj je to formulirano v pretekliku („je bilo prepovedano“), če pa se je s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremenjena, prepovedalo opravljanje dela A.A. in ne tožniku. In nadalje, če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, potem ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, torej ali se to nanaša na tožnika ali na A.A. ali na koga tretjega. Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno navesti, ob ustrezni navedbi pravne podlage. Pri tem sodišče opozarja, da ima prvi odstavek 5. člena ZPDZC-1 od uveljavitve Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev v letu 2015 dalje le še pet alinej, saj je bila peta alineja črtana (in je s tem dotedanja šesta alineja postala peta alineja). Ob tem, da se je relevantno dejansko stanje v predmetni zadevi odvijalo v letu 2017, sodišče ugotavlja, da določba 6. alineje 5. člena ZPDZC-1 takrat ni več veljala. Kljub temu pa izpodbijana odločba kot pravno podlago navaja tudi določbo 6. alineje 5. člena ZPDZC-1, ki ni več veljala. Navedba določb predpisov, na katere se opira odločba, je skladno z določbo prvega odstavka 214. člena ZUP obvezni sestavni del obrazložitve odločbe. V obrazložitvi odločbe morajo biti navedene določbe predpisov, na katere se opira odločba, in sicer številke členov in njihova vsebina o pogojih za pravico ali obveznost, ker to omogoča soočenje strank z dejanskim delom odločbe.2 Tudi v tem smislu je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu glede navedbe določb predpisov, na katere se opira, nejasna in pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti.

22. Ker se zaradi navedenih razlogov izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki vpliva na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS‑1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu druge stopnje v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na način odločitve, ki ga je predlagal tožnik, praviloma ni vezano3. Kljub tožbi v sporu polne jurisdikcije lahko, ob razlogih za ugoditev tožbi, izpodbijani upravni akt le odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje upravnemu organu.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar tožnik zahteva več ali drugače ni utemeljeno, glede na to, da sodišče, kot rečeno, ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, prav tako ni podlage za odločanje sodišča o stroških upravnega postopka.

24. Sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

25. Sodišče še dodaja, da ni ugodilo tožnikovemu predlogu za združitev te zadeve z dvema drugima zadevama v skupno obravnavo in odločanje, saj se izpodbijajo različni upravni akti in torej ne gre za isti predmet (42. člen ZUS-1).

1 Tudi fizične osebe, vendar opravljanje dejavnosti fizične osebe ni predmet tega postopka. 2 Glej Komentar ZUP k 214. členu ZUP, stran 446. 3 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.