Jedro

Namen sodnega varstva zoper odločitev o disciplinski odgovornosti je tako preizkus pravilnosti izvedenega postopka kot tudi preizkus pravilnosti odločitve disciplinskih organov delodajalca. Sodna presoja je torej namenjena odpravi morebitnih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, kamor sodi tudi (ne)pravilna izbira disciplinske sankcije. Tako sodišče, če po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da delodajalec ni izbral ustrezne sankcije, ker ni (v zadostni meri) upošteval načela individualizacije, to pomanjkljivost oziroma nepravilnost odpravi, tako da spremeni odločitev disciplinskega organa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o stroških postopka delno spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 50,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je sklep tožene stranke CD- PEK- MM- 230-3/08 z dne 20. 11. 2008 delno razveljavilo glede izreka disciplinske sankcije in ga v tem delu spremenilo tako, da je izreklo disciplinsko sankcijo opomin. Višji tožbeni zahtevek na celotno razveljavitev sklepa, izdanega dne 20. 11. 2008, je zavrnilo (1. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 451,60 EUR, v roku 15 dni, potem pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo (2. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. podredno, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbi prič L.J. in S.H., pri čemer sta navedeni priči glede relevantnih dejstev (predvsem, kaj sta videli, ko se je tožnik vrnil na delovno mesto), izpovedovali precej nejasno oz. nista potrdili trditev tožnika. Dodaten dvom v resničnost razloga, ki ga je v opravičilo zaradi neupravičene odsotnosti navedel tožnik, izhaja iz njegove izpovedbe, saj je na zaslišanju dne 29. 10. 2009 zatrdil, da ima Donat vselej s seboj in ga uporablja že najmanj 20 let, pri tem pa se je izkazalo, da ga na zaslišanju ni imel. Tožnik ni uspel dokazati, da v resnici že dlje časa trpi oz. se zdravi zaradi želodčnih težav. V spis predloženo zdravniško potrdilo tega ne izkazuje, še manj pa dokazuje, da je imel tožnik prav 25. 9. 2008 želodčne težave. Iz predloženega zdravniškega potrdila izhaja, da tožnik jemlje povsem drugo zdravilo in ne Rupurut, kot je to zatrjeval sam. Glede na navedeno je toliko bolj neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj na temelju prepričljivega tožnikovega zaslišanja zaključuje, da ima tožnik res želodčne težave. Nedokazana je ostala tudi tožnikova navedba, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za desetminutno nedovoljeno odsotnost z delovnega mesta in da bi se tožnik vrnil na delo, če ga nadrejeni ne bi poklicali. Jasno je, da tožnik o svojem odhodu ni nameraval obvestiti nikogar, saj je tožena stranka za odsotnost izvedela povsem po naključju. Ni podlage za zaključek, da je tožnik neupravičeno odsotnost zadostno izkazal zgolj s pavšalno zatrjevanimi zdravstvenimi težavami. Sodišče se o resničnosti navedenih dejstev ni prepričalo s potrebno stopnjo gotovosti. Sodišče je prezrlo vse oteževalne okoliščine in tako tožnika postavilo v privilegiran položaj v razmerju do ostalih delavcev, s čimer je prekršilo načelo enakega varstva pravic. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič D.Ž., V.M. in I.H.. Te priče so bile ključne in bi vedele izpovedati o vseh relevantnih dejstvih, še zlasti o tem, da je tožnik prekršil svojo obveznost. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Svoje odločitve o zavrnitvi teh dokaznih predlogov pa niti ni razumno obrazložilo. Takšen procesni manever brez dvoma pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka pri izbiri sankcije ni upoštevala pomembnih subjektivnih in objektivnih okoliščin. Navedeno stališče je v nasprotju s sklepom tožene stranke, iz katerega je jasno razvidno, da je tožena stranka v celoti upoštevala navedbe, ki jih je tožnik podal v svojem zagovoru in jih ocenila za razumljive. Vendar tožena stranka vztraja, da ni mogoče prezreti, da je tožnik delovodja, ki se je zavedal svojih obveznosti in bi moral predstavljati vzor vsem ostalim delavcem. Izrečena denarna kazen je bila nizka. Ker je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo, ni mogoče zaključiti, da je bila izrečena kazen prestroga. Sodišče je nadalje s tem, ko je sklep tožene stranke razveljavilo le delno, hkrati pa ga je spremenilo tako, da je izreklo opomin, bistveno kršilo postopkovne določbe, še zlasti, ker navedenega ni ustrezno obrazložilo. S tem je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki ni znano, na kateri materialnopravni podlagi je sodišče prve stopnje sklep spremenilo. Tožena stranka pa se izrecno protivi tudi odločitvi o stroških postopka. Vrednost spornega predmeta je bilo brez dvoma mogoče določiti po 1. odst. 22. čl. ZOdvT. Tožniku je bila izrečena denarna kazen v višini 10 % njegove bruto plače, v znesku 141,63 EUR za čas dveh mesecev. Iz navedenega jasno izhaja, da je vrednost spornega predmeta, ki jo je v znesku 4.000,00 EUR določilo sodišče, absolutno previsoka. Sodišče je tudi napačno določilo nagrado za vsak narok posebej, kar tudi ni v skladu z ZOdvT. Poleg tega je določitev vrednosti spornega predmeta nujna sestavina tožbe, v nasprotnem primeru mora sodišče v skladu z 2. odst. 108. čl. ZPP takšno tožbo kot nepopolno zavreči, saj je imel tožnik odvetnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožniku sicer mogoče očitati, da je neupravičeno za 10 minut zapustil delovno mesto, glede na to, da ni ustrezno evidentiral svoje odsotnosti, vendar pa je ob upoštevanju drugih subjektivnih in objektivnih okoliščin odločilo, da je disciplinska sankcija, ki jo je izrekla tožena stranka, prestroga, zato je sklep tožene stranke delno razveljavilo in ga spremenilo tako, da je izreklo opomin.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in jasno argumentirani, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo le sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP): Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo tudi predlaganih prič D.Ž. in V.M. in I.H.. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Tožena stranka je priči D.Ž. in V.M. predlagala predvsem iz razloga, ker bi vedeli povedati o tem, da je tožnik prekršil svojo obveznost, medtem ko je pričo H. predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik prekršil svojo obveznost, zato je očitno štelo za nepotrebno, da se v zvezi s tem vprašanjem izvajajo še drugi dokazi. Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo tudi povsem jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zaslišanje teh prič štelo za nepotrebno. Zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju navedenih prič je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno obrazložena, zato so nasprotne pritožbene navedbe neupravičene. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne in materialne določbe s tem, ko je sklep tožene stranke razveljavilo le delno, hkrati pa ga je spremenilo tako, da je izreklo opomin, ker naj navedenega ne bi ustrezno obrazložilo in ker naj bi s tem manevrom prekoračilo tožbeni zahtevek. Zoper odločitev disciplinskih organov je predvideno sodno varstvo na zahtevo delavca (3. odst. 204. čl. ZDR). Namen sodnega varstva je tako preizkus pravilnosti izvedenega postopka, kot tudi preizkus pravilnosti odločitve disciplinskih organov delodajalca. Sodna presoja je torej namenjena odpravi morebitnih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v disciplinskem postopku, kamor sodi tudi pravilna izbira disciplinske sankcije.

V skladu s 178. čl. ZDR mora delodajalec pri izbiri disciplinske sankcije upoštevati stopnjo krivde, pomembne subjektivne in objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena in individualne lastnosti delavca. Če sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da delodajalec ni izbral ustrezne sankcije, ker ni (ali ni v zadostni meri) upošteval načela individualizacije disciplinske sankcije, lahko to pomanjkljivost odpravi tako, da spremeni odločitev disciplinskega organa (navedeno smiselno izhaja tudi iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 86/2001 z dne 15. 1. 2002). Ob pravilni uporabi materialnega prava (v konkretnem primeru tako ZDR - 178. čl., kot Pravilnik tožene stranke o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - priloga B4), za tožnikovo kršitev ni bilo primerno izreči disciplinske sankcije denarne kazni, temveč le opomin, kot je to pravilno odločilo ter vsebinsko jasno in argumentirano obrazložilo sodišče prve stopnje. V tem delu pritožbeno sodišče zato ne ponavlja argumentacije sodišča prve stopnje in se nanjo v celoti sklicuje.

Sodišče prve stopnje z navedeno odločitvijo tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana takrat, ko sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega, kot je zahteval. Tožnik je zahteval razveljavitev sklepa, sodišče prve stopnje pa je izpodbijani sklep le delno spremenilo tako, da je tožniku izreklo opomin. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tožniku ni prisodilo več ali nekaj drugega, temveč je odločilo v okviru postavljenega zahtevka.

Tožena stranka se v pritožbi protivi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da je delovno mesto kritičnega dne zapustil zato, ker je imel zdravstvene težave in je odšel po Donat. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu oprlo tako na izpovedbi prič L.J. (predlagan s strani tožnika) in S.H. (predlagan s strani tožene stranke) kot na tožnikovo izpovedbo. Obe navedeni priči sta izpovedali, da jima je tožnik, ko se je vrnil na delovno mesto, pojasnil, da si je šel kupit Donat zaradi zdravstvenih težav. Priča J. je potrdil, da se je tožnik vrnil z vrečko. Tožnik je predložil tudi zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da se zdravi zaradi težav z želodcem (priloga A5), na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, če ima tudi na obravnavi Donat (glede na to, da naj bi ga imel vedno s seboj) pa je pokazal, da Donata sicer nima s seboj, ima pa s seboj Rupurut. Tožnikova izpovedba, izpovedbi navedenih prič ter predloženi dokazi s strani tožnika se ne izključujejo. Tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, da bi bil razlog za tožnikov izhod kaj drugega od tistega, kar je navedel tožnik, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil razlog izhoda tožnikova težava z želodcem, zato je navedeno dejstvo tudi pravilno upoštevalo pri individualizaciji disciplinske sankcije. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik odsoten le 10 minut. V verodostojnost tožnikove izpovedbe tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je logična in v njej ni zaznati nedoslednosti ali kakršnihkoli neskladnosti. Navedbe tožene stranke, ki je trdila, da bi bil tožnik lahko odsoten tudi dalj časa, pa so bile v tem delu le predpostavljanja, ki niso bila z ničemer dokazno podprta. Pritožba je v tem delu zato neutemeljena.

Pač pa pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik je s svojim zahtevkom le delno uspel, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe 154. čl. ZPP, glede na doseženi uspeh, odločiti, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (2. tč. izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz sodbenega izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo glede ostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena, da ji tožnik povrne del njenih pritožbenih stroškov (165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP). Ker je tožena stranka uspela le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ji je pritožbeno sodišče po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo 50,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3220). Tožnik je glede na navedeno dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 50,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).