Jedro

Samo namestitev svarilne table z napisom "hud pes" na vhodu na dvorišče, po katerem se pes prosto giblje, zahtevi nadzora po 1320. par. ODZ ne zadosti. Lastnik mora poskrbeti, da pes ne ogroža ljudi, to pa pomeni, da mora ukreniti vse, kar je glede na konkretne razmere za to potrebno. Samo zato, ker je bil otrok napaden na toženčevem dvorišču, za škodo ni soodgovoren.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Potem, ko je ugotovilo, da je toženec lastnik psa, ki je 2.6.1996 ugriznil oz. poškodoval ml. tožnika in da je podana njegova izključna odgovornost za škodo, ki jo je otrok utrpel zaradi opustitve primernega nadzora nad živaljo, je sodišče prve stopnje toženca zavezalo ml. tožniku plačati 350.000,00 SIT odškodnine in mu povrniti 136.376,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec, uveljavlja ne pritožbene razloge in predlaga njeno razveljavitev. Dejansko stanje naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, ker da - do škodnega dogodka ni prišlo pred vhodnimi vrati v toženčevo hišo, saj vhoda pes ne doseže, - je hiša toženca ograjena, vrata v dvorišče pa vedno zaprta, torej je bil pes zaprt in privezan, vrata pa je otrok odprl sam in se mu približal, - tožnika toženčeva žena ni klicala k sebi, - da je pes vedno privezan, - da vstop v zaprto dvorišče predstavlja premagovanje ovir, za posledice nedovoljenega vstopa pa mora tisti, ki se ga posluži, nositi del odgovornosti, - da je oče otroka opustil nadzor nad otrokom, ko je dopustil, da je odprl vrata, za katerimi se nahaja priklenjen pes, za katerega je vedel in - da je pes v solasti toženca in njegove žene S. D..

Materialno pravo je napačno uporabljeno, ker je odškodnina prisojena previsoko. Poškodbe so bile neznatne, ugriza sploh ni bilo, zato so bile bolečine neznatne, upravičen bi bil tožnik le do odškodnine za strah. Bistvena kršitev procesnih pravil je podana zato, ker je obrazložitev, ki jasno kaže, da odgovornosti toženca ni, v nasprotju z izrekom sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V pravilnosti dejanskih zaključkov prvostopnega sodišča o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, drugostopno sodišče nima nobenih pomislekov. Da se je le-ta zgodil na dvorišču toženca, je nesporno, da bi se zgodil prav pred vhodom v stanovanjsko hišo pa sodba sploh ne ugotavlja in je za odločitev tudi nepomembno.

Ugotovitve, da je bil pes odvezan, vrata pa odprta, temelji na prepričljivi izpovedi otrokovega očeta, ki je bil očividec dogodka, samo dejstvo, da je bil pes odvezan prav v času škodnega dogodka in da je bil prav takrat dostop do njega prost pa je odločilno. Sodišče ni imelo razloga dvomiti v resničnost izpovedi M. H., pritožba pa je v ničemer ni omajala, saj k svojim pavšalnim trditvam ni predlagala nobenega dokaza.

Povsem pravilen je tedaj zaključek prvega sodišča, da za nadzor psa ni bilo ustrezno poskrbljeno. Samo namestitev svarilne table z napisom "hud pes" na vhodu v dvorišče, po katerem se pes prosto giblje, zahtevi nadzora po 1320. čl. ODZ ne zadosti. Lastnik mora poskrbeti, da pes ne ogroža ljudi, to pa pomeni, da mora ukreniti vse, kar je glede na konkretne razmere potrebno. Toženec, na čigar dvorišče je prihajal tako tožnik kot drugi otroci (priča S. D. je izpovedala, da tožnik je prihajal, čeprav s pripombo, da brez njihovega dovoljenja in da je njega in druge otroke pošiljala stran z dvorišča, na cesto) bi pravnemu standardu zagotovitve potrebnega varstva ali nadzorstva nad psom zadostil, če bi poskrbel, da le-ta ne bi mogel napasti nikogar, tudi na njegovem dvorišču ne, tega pa nedvomno ni storil. Samo zato, ker je otrok bil napaden na toženčevem dvorišču, še ni sokriv za nastanek škode. Pritožbena izvajanja o kriminalnem ravnanju otroka v tej povezavi resne presoje ne zaslužijo, kažejo pa (kot tudi siceršnje trditve toženca tekom postopka) na zaskrbljujočo nekritičnost do svojega ravnanja, ki je privedlo do škode in na nerazumljivo aroganco v urejanju razmerja, nastalega iz te škode. Ob ugotovitvi, da so bili sosedje do škodnega dogodka v dobrih odnosih, tudi tožnikovemu očetu ni mogoče očitati, da otroka ni ustrezno varoval, če je dopustil, da je povabljen šel na sosedovo dvorišče, na katerem sta bili toženčeva žena in hči. Zato in ker ni dokazano, da bi otrok psa kakorkoli izzval, o deljeni odgovornosti ne more biti govora. Neutemeljen je tudi ugovor pasivne legitimacije tožene stranke: toženec je sam izpovedal, da je on lastnik psa (l.št. 14 spisa), še pred tem pa je to dejstvo priznal. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pes njegova last zato s pavšalno pritožbeno trditvijo, da je pes skupno premoženje njega in njegove žene, za katero ne ponudi nobenega dokaza, ne more izpodbiti.

Sicer pa bi tudi v tem primeru odškodninsko odgovarjal - odgovornost zakoncev za škodo iz njunega skupnega premoženja je namreč solidarna.

Dejanske ugotovitve, da je toženec lastnik psa in da ni ustrezno poskrbel za njegov nadzor, zaradi česar je bil napaden in poškodovan ml. tožnik, so zadostna podlaga za materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec odgovoren za škodo ml. tožnika (prav. pravilo paragrafa 1320 ODZ določa, da je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine in odločitev o višini le-te. Iz izvedenih dokazov je prvo sodišče lahko zanesljivo ugotovilo, da je otrok trpel telesne bolečine in strah. Glede na obseg poškodb, ki jih je ugotovila zdravnica ob prvem pregledu (in ki niso tako neznatne, kot trdi poškodba, saj so bile ugotovljene poleg razprazkanin in potpludb na obrazu in na trebuhu tudi vbodna ranica ob ustih in dve ugrizni rani s potpludbama na eni strani prsi) in trajanje in intenziteto bolečin, kot jih je ocenil izvedenec in o njih izpovedala tožnikova mati, ne more biti dvoma, da je otrok telesne bolečine trpel in da so po nekajdnevnih nekoliko hujših v zmerni jakosti trajale približno 14 dni. Takšna jakost in trajanje bolečin pa vsekakor pomenita, da so le-te predstavljale pravno priznano škodo, za katero je prvo sodišče odškodnino odmerilo skladno s kriteriji 200. člena ZOR. Enako velja tudi za odškodnino za strah. Otrok je bil ob dogodku star dve leti in pol; prvo sodišče je iz izpovedi staršev in izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je utrpel zelo intenziven primarni strah, ki je trajal več ur, nato pa je bilo njegovo duševno ravnovesje daljši čas porušeno. V pravilnost te ugotovitve pritožbeno sodišče ne dvomi: že napad psa na majhnega otroka sam po sebi praviloma povzroči močan strah, v konkretnem primeru pa je napad trajal dalj časa in je povzročil več poškodb ter torej ni šlo le za enkraten, hiter dogodek, otrok pa je poleg tega trpel telesne bolečine in krvavel, kar vse so okoliščine, ki stimulirajo strah tudi pri odraslih ljudeh, v še večji meri pa pri otroku v tako nežni starosti v kakršni je bil takrat tožnik. Odškodnina, ki mu jo je prisodilo prvo sodišče nikakor ne odstopa od odškodnin, ki jih za primerljive škode sodišča priznavajo drugim oškodovancem oz. vsaj ne v smeri, ki jo nakazuje pritožba. Namen odškodnine za negmotno škodo je v satisfarciji, ki je dosežena s tem, da se oškodovancu omogoči določena zadovoljstva; ni potrebno, da bi se oškodovanec tega pomena odškodnine zavedal in pritožba nima prav, ko to trdi, potrebno je le, da je sposoben doživljati zadovoljstvo in da tega ne bi bil sposoben, pritožba ne zatrjuje.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal pritožnik in ne tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).