Jedro

Pri presoji ugovora pasivnosti družbenika izbrisane družbe je, poleg konkretnih okoliščin glede vplivanja na poslovanje, potrebno upoštevati tudi položaj in vlogo, ki jo ima družbenik glede na statusno obliko družbe. Pri komanditnih družbah je zato potrebno izhajati iz posebnega položaja, ki ga v takšni družbi ima komanditist glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pod točko I/1 izreka zavrnilo ugovor dolžnika D. L. zoper dovolilni del sklepa o izvršbi, pod točko I/2 zavrnilo predlog prvega dolžnika D. L. za odlog izvršbe, pod točko I/3 dolžniku D. L. naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 217,92 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, pod točko II/1 izreka ugodilo ugovoru dolžnika K. V., sklep o izvršbi zoper njega razveljavilo in predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na K. V. zavrnilo, pod točko II/2 pa upniku naložilo, da mora drugemu dolžniku K. V. povrniti 179,19 EUR stroškov ugovornega postopka.

Proti odločitvi pod točkama II/1 in II/2 izreka se je pritožil upnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi je navajal, da sodišče v izpodbijanem sklepu napačno ugotavlja, da bi moral upnik dokazati prehod obveznosti izbrisane družbe na drugega dolžnika, ki je imel položaj komanditista v izbrisani družbi, zoper katero je bil izdan izvršilni naslov. Po določbi IV. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), ki je vsebinsko enak za vse družbenike izbrisanih družb, ne glede na to, ali so bili v času poslovanja družbe za obveznosti družbe osebno odgovorni za njene dolgove ali ne, in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77, je breme dokazovanja, da je bil pasiven družbenik v izbrisani družbi, na strani dolžnika. Svojo pasivnost v družbi pa je drugodolžnik dokazoval le z izpiskom iz sodnega registra ter svojim zaslišanjem, ki ga sodišče ni izvedlo, temveč je na podlagi sodnega izpiska zaključilo, da zaradi svojega položaja, ki ga je imel v družbi, ni mogel vplivati na poslovanje družbe. Podatki iz sodnega registra sami po sebi ne morejo izkazovati pasivnosti družbenika, pač pa ravno nasprotno tj. da je v trenutku izbrisa drugodolžnik bil družbenik v izbrisani družbi, ki je bila organizirana kot komanditna družba. Zaključek sodišča o pasivnosti drugodolžnika v izbrisani družbi temelji zgolj na pavšalnih trditvah dolžnika in je zato nedokazana. Dejansko stanje je zato nepravilno ugotovljeno, na podlagi napačne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je drugodolžnika štelo za pasivnega družbenika izbrisane družbe zgolj zaradi posebnosti statusne ureditve komanditnih družb in ne zaradi konkretnih okoliščin, s katerimi se sicer dokazuje pasivnost, pri čemer iz tega razloga izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče v celoti preizkusiti. Glede na navedeno pa upnik tudi meni, da so vsi stroški v zvezi z ugovornim postopkom drugodolžnika, nastali po izključni krivdi le-tega, zato bi moralo sodišče drugodolžniku naložiti povračilo stroškov ugovornega postopka. Upnik je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor drugodolžnika zavrne ali pa ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Drugodolžnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z očitkom, da izpodbijanega sklepa ni mogoče v celoti preizkusiti, kar bi sicer predstavljalo bistveno kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna kršitev ni podana, saj so v izpodbijanem sklepu navedeni jasni, razumljivi in prepričljivi razlogi za vsako od odločitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo v izreku.

Glede očitkov o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in nepravilni uporabi materialnega prava ima pritožba sicer prav, da v primerih izbrisanih družb ni upnik tisti, ki bi moral dokazovati prehod obveznosti na novega dolžnika tj. družbenike izbrisane družbe, ker se ta zakonsko domneva in po ZFPPod v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 odgovarjajo tudi osebno neodgovorni družbeniki, razen če so bili pasivni. Vendar takšen napačen zapis prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni vplival na njegovo pravilnost in zakonitost, saj je sodišče dejansko na podlagi trditev drugodolžnika in izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je drugodolžnik uspel dokazati, da ni bil aktivni družbenik (24. vrstica na 5. strani izpodbijanega sklepa). Takšen zaključek pa ne temelji na pavšalnih trditvah, brez upoštevanja konkretnih okoliščin, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Sodišče je do takšnega zaključka prišlo na podlagi trditev drugodolžnika o njegovi pasivni vlogi v izbrisani družbi, na podlagi podatkov iz registra gospodarskih družb in predloženega izvršilnega naslova. Drugodolžnik je namreč v ugovoru trdil, da nikoli ni imel nobene koristi od družbe in da ni odgovarjal za njeno finančno poslovanje, kar smiselno pomeni, da ni vodil poslov. Na podlagi prebranega sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra in izpiska iz sodnega registra je nadalje sodišče ugotovilo, da je drugodolžnik bil udeležen v izbrisani družbi kot komanditist in da mu ni bilo podeljeno posebno pooblastilo ali prokura. Slednjim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča tudi upnik ne nasprotuje. Ob upoštevanju teh pritožbeno nespornih dejstev in zakonske ureditve položaja in pravic komanditista v komanditni družbi po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da drugodolžnik kot navaden komanditist ni mogel imeti, niti ni imel vpliva na poslovanje družbe in da je torej bil pasivni družbenik.

Čeprav ZFPPod ne ločuje med različnimi tipi družbenikov, je povsem logično in pravilno, da je sodišče pri ugotavljanju, ali je bil drugodolžnik res pasivni družbenik v izbrisani družbi, izhajalo iz zakonske ureditve položaja komanditista v komanditni družbi. Posebnosti zakonske ureditve komanditne družbe je med drugim v tem, da komanditist v komanditni družbi (praviloma) nima vpliva na poslovanje družbe, ker je v čl. 139 ZGD izrecno določeno, da komanditist ni upravičen voditi poslov družbe in da ne sme nasprotovati poslovanju komplementarjev, če to ne presega običajnega obsega dejavnosti družbe. Izjemoma lahko sicer zastopa družbo, vendar mu mora družba podeliti prokuro ali posebno pooblastilo. Medtem ko komanditist lahko le izjemoma vpliva na poslovanje družbe, pa družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo takšne možnosti imajo, saj družbo upravljajo v skladu z določili členi 438 do 449 ZGD. Ker pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da iz izpiska iz sodnega registra ne izhaja, da bi drugodolžnik imel več pravic kot navaden komanditist, saj mu ni bila podeljena prokura, da iz predloženega izvršilnega naslova izhaja, da gre za izterjavo dolga, ki izvira iz nabav blaga za trgovino na bencinskem servisu, nabava takšnega blaga pa ne presega okvirov običajnega poslovanja izbrisane družbe, kar bi drugodolžnika upravičevalo do tega, da nasprotuje poslovanju komplementarja in da tudi pravica do nadzora nad poslovanjem komplementarja v skladu s členom 141 ZGD ne pomeni, da je bil komanditist udeležen pri vodenju izbrisane družbe, je torej na podlagi takšnih konkretnih okoliščin sprejelo pravilen zaključek, da je drugodolžnika šteti za pasivnega družbenika v smislu zgoraj omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS.

Glede na to, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je ugovoru drugodolžnika ugodilo, je pravilno odločilo tudi o stroških ugovornega postopka, ki jih je drugodolžniku dolžan povrniti upnik. Svojo odločitev o povračilu stroškov je sodišče pravilno oprlo na določbo VI. odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik povrniti dolžniku in tretjemu stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Vložitev predloga za izvršbo zoper komanditista izbrisane družbe, ob upoštevanju vseh okoliščin, kot jih je upoštevalo in navedlo sodišče, je bila tako neutemeljena, hkrati pa je drugodolžniku povzročila stroške, saj je moral zoper takšen sklep o izvršbi ugovarjati. Teh stroškov pa drugodolžnik ne bi imel, če bi upnik skrbneje presodil, na koga je terjatev po izvršilnem naslovu prešla. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je upniku naložilo, da mora drugodolžniku povrniti stroške ugovornega postopka. V presojo same višine priznanih stroškov drugodolžnika pa se pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj upnik ni konkretno ugovarjal zoper samo višino priznanih stroškov.

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

S pritožbo upnik ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka s strani drugodolžnika, saj pritožbenih stroškov upnika ni mogoče šteti za potrebne in jih mora zato kriti sam (čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ in čl. 38/V ZIZ).