24. 4. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Mojca in Jerica Pogačnik, Novo mesto, Jure Pogačnik Ajdič, Mirna Peč, ter Snežna Šušteršič, Ljubljana, ki jih vse zastopata Tatjana in Aleksander Sitar, odvetnika v Novem mestu, na seji 24. aprila 2023

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 23115/2017 z dne 14. 4. 2021 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I K 23115/2017 z dne 27. 10. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnice in pritožnik (v nadaljevanju pritožniki) izpodbijajo pravnomočen sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki ga je zaradi kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 16/23 – KZ-1) vložil njihov pokojni mož oziroma oče kot subsidiarni tožilec. Okrajno sodišče je ugotovilo, da je subsidiarni tožilec med postopkom umrl, njegovi zakonec ali oseba, s katero je živel v izvenzakonski skupnosti, otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje ali sestre, pa v treh mesecih po njegovi smrti niso podali izjave, da nadaljujejo postopek. Pritožniki izpodbijajo tudi sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo njihovo pritožbo.

2.Njihov glavni očitek je, da sta jim sodišči kršili pravico do izjave iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker sta šesti odstavek 60. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) razlagali na način, da dopušča iztek trimesečnega roka, v katerem lahko po smrti subsidiarnega tožilca njegovi bližnji izjavijo, da nadaljujejo postopek, ne da bi jih sodišče predhodno seznanilo z odprtim postopkom, pravico do nadaljevanja in posledicami, če se pravočasno ne izjavijo. Iz enakih razlogov vlagajo tudi pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti omenjene določbe ZKP.

B.

3.Prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) določa, da se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

4.Po šesti alineji prvega odstavka 55.b člena ZUstS Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavna pritožba je torej dopustna le, če jo vloži upravičena oseba.

5.Upravičena oseba je tisti, ki zatrjuje, da mu je bila z izpodbijanim posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, kar med drugim predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, ali za osebo, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka odločbe razteza rezultat postopka.[1]

6.S sklepom št. Up-776/14 z dne 22. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17) je Ustavno sodišče spremenilo stališče glede vprašanja, ali so subsidiarni tožilci upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe zoper akte, izdane v kazenskem postopku. Upoštevalo je, da sodišča v kazenskem postopku odločajo ne le o kazenskopravnem zahtevku subsidiarnih tožilcev, ampak tudi o njihovih civilnih pravicah, in jim zato priznalo upravičenje, da z ustavno pritožbo uveljavljajo kršitve temeljnih procesnih jamstev.

7.Z omenjenim sklepom je Ustavno sodišče spremenilo stališče o tem, ali se v kazenskem postopku odloča o pravicah subsidiarnega tožilca. Ni pa spremenilo razlage pojma upravičene osebe, iz katere izhaja, da gre za nosilca pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim aktom.

8.V konkretni zadevi se zastavlja vprašanje, ali so bili pritožniki (dediči subsidiarnega tožilca) nosilci kakšnih pravic, o katerih se je odločalo v kazenskem postopku.

9.Sodišči sta oprli sklepa na šesti odstavek 60. člena ZKP, ki se glasi: "Če oškodovanec kot tožilec umre medtem, ko teče rok za začetek pregona, ali umre med postopkom, lahko njegov zakonec oziroma oseba s katero je živel v zunajzakonski skupnosti, otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje in sestre v treh mesecih po njegovi smrti začnejo pregon oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek."

10.S pregonom zaradi kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja je subsidiarni tožilec varoval pravico do zasebnosti. Ta pravica je osebne narave, zato pritožniki v tem delu niso vstopili v procesni položaj pokojnega subsidiarnega tožilca. Zgolj dejstvo, da zakon določenim osebam daje pravico začeti oziroma nadaljevati pregon po smrti subsidiarnega tožilca, ne zadošča za ugotovitev, da te osebe v kazenskem postopku uveljavljajo svoje civilne zahtevke.

11.Med drugim so pritožniki navedli, da želijo nadaljevati kazenski postopek, zato da bi postavili premoženjskopravni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel subsidiarni tožilec, in jo ocenjujejo na vsaj 8.000 EUR.

12.Veljavna ureditev ne določa posebnih pogojev, pod katerimi terjatev za povračilo nepremoženjske škode preide na dediče. Upoštevati pa je treba, da je Ustavno sodišče odločbo št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15, in OdlUS XXI, 6) utemeljilo s stališčem, da sta glede vprašanja, ali se strogo osebna narava terjatve za povračilo nepremoženjske škode pretvori v premoženjsko (in s tem podedljivo), bistveni izražena volja in ravnanje oškodovanca (glej predvsem 17. in 20. točko obrazložitve).[2]

13.Pritožniki ne izkazujejo, da je subsidiarni tožilec pred ali med kazenskim postopkom postavil zahtevek za denarno odškodnino. Odškodninska terjatev ni pridobila premoženjske oblike, zato ni bila predmet dedovanja ob njegovi smrti. S tem trenutkom pritožniki niso vstopili v njegov procesni položaj, kar pomeni, da se izpodbijani akt kazenskega sodišča ni nanašal na njihove civilne pravice. Glede na navedeno pritožniki niso upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe, zato jo je senat Ustavnega sodišča zavrgel.

14.Vloge pritožnikov, ki so jo opredelili kot pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 60. člena ZKP, senat Ustavnega sodišča ni obravnaval, ker so presojo izpodbijane določbe predlagali podrejeno. Tak namen jasno izhaja iz njihove navedbe, da je omenjena zakonska določba v neskladju z 22. in 23. členom Ustave, če je pravilna razlaga sodišč. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa, zato Ustavno sodišče take podrejene pobude ne presoja.[3] Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem predpisu, oceno njegove ustavnosti opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi šeste alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Glej na primer sklepe Ustavnega sodišča št. Up-289/96 z dne 28. 5. 1997, št. Up-157/97 z dne 24. 6. 1999 in št. Up-727/03 z dne 15. 12. 2003.

[2]S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR), ker je vezal podedljivost terjatve za plačilo nepremoženjske škode na pravnomočnost sodbe. Z odločbo št. U-I-213/15 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 64/16) je iz istih razlogov razveljavilo 184. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ) z enakim besedilom.

[3]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-810/11 z dne 4. 10. 2012.