Jedro

V obravnavanem primeru je sporna uvrstitev blaga v KNCT in posledično naknadno obračunan carinski dolg na podlagi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ. Tudi po mnenju sodišča postopek termične obdelave gob - blanširanje, ki je bil opravljen na spornem blagu pred transportom, v 07 poglavju KNCT, razen pri zmrznjenih gobah (tarifna oznaka 07 10) ni predviden. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna uvrstitev navedenega blaga v 20 poglavje KNCT in ne v poglavje 07, kot zatrjuje tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 16. 7. 2003, s katero je prvostopni organ v ponovnem postopku za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. 294 z dne 10. 1. 2000 Carinske izpostave T. naknadno obračunal uvozne dajatve v višini 153.189,00 SIT. Iz spisov izhaja, da je carinski deklarant B.B.B., d.d. iz C. za tožnika kot prejemnika blaga z navedeno carinsko deklaracijo (ECL) sprostil v prost promet 25 sodov in 2500 kg šampinjonov v slanici ter blago uvrstil v tarifno oznako 0711 90 40 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNCT) s carinsko stopnjo "prosto". Na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) je Carinski urad A. ugotovil, da blago ni bilo deklarirano v pravilno tarifno oznako, in o svojih ugotovitvah sestavil zapisnika z dne 13. in 19. 5. 2003, ter slednjega dostavil tožniku, ki nanj ni podal pripomb. Prvostopni organ je ugotovil, da se sporno blago, z opisom "šampinjoni v slanici" oz. kot izhaja iz fakture tujega dobavitelja Holco, s trgovskim nazivom "Whole blanched mushroooms 3b" pravilno uvršča v tarifno oznako 2003 10 200 z 20 % carinsko stopnjo na podlagi Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature carinske tarife, ki so objavljena na začetku Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife (Uradni list RS, št. 97/99, v nadaljevanju Uredba) in Navodil za razvrščanje blago v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, dalje Navodila), kjer je v opombah k tarifni številki 0711 navedeno, da ta tarifna številka vključuje vrtnine, ki so izpostavljene postopkom le vsled začasnega konzerviranja v času transporta ali skladiščenja, preden se uporabijo (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali drugih raztopinah za konzerviranje) in sicer pod pogojem, da so vrtnine neprimerne za takojšnjo uporabo v takšnem stanju. Vrtnine, razporejene v to tarifno številko, se po navadi pakirajo v kadeh ali v sodih in se uporabljajo pretežno kot surovina za predelavo. Glavne vrste so čebula, olive, kapre, paradižnik, kumare in kumarice. Ta tarifna številka pa izključuje blago, ki je bilo razen postopkom za začasno konzerviranje, izpostavljeno posebnim postopkom (npr. postopkom z raztopino sode bikarbone, z mlečno fermetacijo, ipd). To blago sodi v poglavje 20 (npr. olive, kislo zelje, kisle kumarice in stročji fižol). Tožena stranka navaja, da je bilo sporno blago začasno konzervirano s potopitvijo v slanico, poleg tega postopka pa je bilo podvrženo še termični obdelavi-blanširanju, ki ga je potrebno obravnavati kot poseben postopek, kateremu je bilo blago podvrženo poleg postopka začasnega konzerviranja s slanico, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je sporno blago uvrstil v tarifno številko 2003. Pri tem se sklicuje na Opombe k tarifni številki 2003, ki določajo, da ta tarifna številka vključuje gobe (vštevši njihove bete) in gomoljke, razen tistih, ki se carinijo v stanju, navedenem v 7. poglavju. Ker so gobe blanširane in dane v slanico, blanširanje pa je postopek, ki ga 7. poglavje ne predvideva, razen za vrtnine, ki so nato zamrznjene. Pri tem navaja Navodila, ki v splošnih določilih k 7. poglavju določajo, da to poglavje vključuje vrtnine in sicer sveže, ohlajene, zamrznjene (nekuhane ali kuhane na sopari ali kropu) začasno konzervirane ali posušene. Ob tem navaja, da Pravilnik o kakovosti sadnih, zelenjavnih, gobjih izdelkov in pektinskih preparatov na uvrstitev ne more vplivati, saj le to poteka v skladu s temeljnimi pravili za uporabo KNCT in Navodili ter je v pristojnosti carinskih organov. Nadaljnje uvršanje v okviru tarifne številke 2003 tožena stranka obrazloži s pomočjo TP 6. Po njenem mnenju ni sporno, da so sporno blago šampinjoni (gobe iz rodu Agaricus"), po svojih lastnostih pa so začasno konzervirane, saj so namenjene za nadaljnjo predelavo in popolnoma kuhane-blanširane, zaradi česar se pravilno uvrščajo v tarifno oznako 2003 10 200 KNCT s poimenovanjem: Gobe in gomoljike, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali v ocetni kislini (npr. v slanici, v citronski kislini, pasterizirane ipd;) gobe; iz rodu Agaricus (šampinjoni); začasno konzervirne in popolnoma kuhane. Tožena stranka zavrača ugovore tožnika, da je podal pripombe zoper ugotovitveni zapisnik, zato jih prvostopni organ tudi ni bil dolžan presojati v smislu 15 a. člena Zakona o davčnem postopku, zavrača pa tudi tožnikove ugovore glede zastaranja obračuna carinskega dolga, saj je bistveno, da je prvostopni organ izdal odločbo v skladu s točko c.) 1. odstavka 154. člena CZ znotraj roka 3 let od dneva nastanka carinskega dolga, ZUP, ki je veljal v času ponovnega odločanja na prvi stopnji, pa ni prepovedoval izdaje odločbe v ponovnem postopku, četudi pritožbeni postopek še ni bil končan. V obravnavanem primeru tudi ni sodeloval carinski laboratorij niti se prvostopni organ ni skliceval na strokovno mnenje carinskega laboratorija, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi kot brezpredmetne zavrača, dejansko stanje glede lastnosti blaga pa ni sporno, zato zavrača tudi predlog tožnika za pritegnitev izvedenca. Odločitev o stroških tožena stranka utemelji z 2. odstavkom 113. člena ZUP.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Sodišču predlaga uporabo 35. člena ZUS ter navaja pomen predstojnika v upravnem postopku in t.i. osebno pristojnost, izpodbija veljavnost pooblastila državni podsekretarki D.D. glede na spremembo ministra, saj po njegovem mnenju dr. Ž.Ž. ne more odločati po datumu 3. 12. 2004 v imenu ministrstva. Sklicuje se na določbe Zakona o upravi in ZUP. Utemeljuje predlog za glavno obravnavo s pravico do argumentirane odločbe. Očita nasprotje izreka izpodbijane odločbe z obrazložitvijo. Navaja, da je naknaden obračun carine mogoč le v enem letu v skladu s točko c) 1. odstavka 154. člena CZ ter uveljavlja zastaranje obračuna carinskega dolga. Sklicuje se na pravne posledice odprave odločbe (1. odstavek 281. člena ZUP). Po mnenju tožnika je carinski urad v nasprotju s 154. in 155. členom Ustave RS retroaktivno uporabil spremembe in dopolnitve Carinskega zakona, ki se niso začele uporabljati pred 1. 7. 1999 ter očita carinskemu organu, da uporablja 2. odstavek 154. člena CZ, noče pa uporabiti 4. odstavka istega člena glede enoletnega roka za naknaden obračun carinskega dolga ter prosi sodišče, da se izreče o razliki med relativnim in absolutnim rokom na eni strani in subjektivnim in objektivnim rokom na drugi strani glede 154. člena CZ v skladu s 25. členom Ustave RS. Navaja, da v isti zadevi tečeta dva postopka in da postopka ni mogoče nadaljevati tudi zato, ker je sprožen upravni spor, kar je v nasprotju s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Navaja, da so gobe cele, blanširane, začasno konzervirane v 10% solnici iz rodu Agaricus (šampinjoni), ki se uvrščajo v tarifno številko 0711 90 400 - "prosto " kot vrtnine, začasno konzervirane (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali v drugih raztopinah za začasno konzerviranje), vendar takšne neprimerne za takojšnje uživanje. Sklicuje se na standard neprimernosti za takojšnje uživanje, ki je po mnenju tožnika predpisan v 5. točki 1. odstavka 231. člena Pravilnika o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov v skladu s katerim se gobe, ki so konzervirane s toploto, ne smejo uživati, če slanica vsebuje več kot 2 % soli. V tarifno oznako 2003 10 200 sodijo gobe in gomoljke, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali ocetni kislini (npr. v slanici, citronski kislini, pasterizirane ipd.) in iz te tarifne oznake je razvidno, da sem lahko vključimo živila, ki so že dokončno pripravljena za uživanje. Omenjena tarifna številka ne navaja, da bi se v to tarifno številko uvrščalo blago, ki je neprimerno za takojšnje uživanje. Navaja, da je blago tožnika neprimerno za takojšnje uživanje zaradi vsebnosti soli 10 % in več, ter da sta iz tega razloga v nomenklaturi dve tarifni številki za uvrščanje gob in sicer ena tarifna št. za nadaljnjo predelavo 07.11 in druga za takojšnje uživanje 20.03. Ugotovitve tožnika je ugotovil tudi carinski laboratorij. Carinski urad je napačno ugotovil, da tožnik ni dal pripomb. Tožnik je dal pripombe na zapisnik o poteku postopka in ugotovitvah na podlagi pridobljenih rezultatov št. ... z dne 8. 4. 2003, ki ga je izdala Izpostava T., podpisal pa Z.Z., inšpektor II, v pogovoru z E.E. pa je tožnik ugotovil, da se navedeni zapisnik nanaša samo na carinsko deklaracijo št. ... z dne 15. 4. 2000 in da so vzorci vzeti samo od te pošiljke, kar pomeni, da se pripombe lahko nanašajo zgolj na omenjeno deklaracijo. Carinski urad ne more zahtevati pripomb, če ni ugotavljal dejanskega stanja ter postavlja vprašanje, ali je uvrščanje blaga v carinsko tarifo pravno ali dejansko vprašanje, in ali se lahko ugotovitve carinskega laboratorija upoštevajo za nazaj. Nadalje navaja, da carinski urad ni presodil njegovih pripomb v smislu 15.a člena Zakona o davčnem postopku. Navaja, da je predlagal pritegnitev izvedenca in sklic ustne obravnave. Očita retroaktivno uporabo Navodil za razvrščanje blaga (Uradni list RS, št. 77/99) ter selektivno ugotavljanje dejstev, saj carinski organ ni ugotovil, ali so gobe primerne za takojšno prehrano. Toženi stranki očita, da ji ni omogočila seznanitve z ugotovitvami carinskega laboratorija št. ... z dne 28. 6. 2000, ki je bilo naknadno dostavljeno in ugotavlja, da se vzeti vzorci ne nanašajo na obravnavano carinsko deklaracijo. Očita kršitev 146. člena ZUP in 154. člena ZUP v zvezi z obligatornostjo ustne obravnave in kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Navaja, da tožnik ni podal dokazov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar bi bilo podlaga za razpis ustne obravnave, glede očitkov v zvezi s pooblastilom državne podsekretarke D.D. pa se sklicuje na določbe 28. do 31. člena ZUP, iz katerih ne izhaja, da je časovna veljavnost podeljenega pooblastila vezana na konkretno osebo, predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal, zato z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podelil novo pooblastilo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Skladno z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka D.D. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02-93/05, v nadaljevanju ZDU1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene odločbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka D.D. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne 10. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaj (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je sporna uvrstitev blaga v KNCT in posledično naknadno obračunan carinski dolg na podlagi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ, po katerem carinski organ, če ugotovi, da je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, po uradni dolžnosti izda odločbo o nastali obveznosti. Tožeča stranka je sporno blago - šampinjone v slanici deklarirala pod tarifno oznako 0711 90 400 KNCT - vrtnine, začasno konzervirane (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali drugih raztopinah za konzerviranje), vendar takšne neprimerne za takojšno prehrano; druge vrtnine, mešanice vrtnin: gobe: iz rodu Agaricus. Tožena stranka pa je navedeno blago razvrstila v 20. poglavje KNCT (tarifna oznaka 2003 10 200) pod gobe in gomoljike, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali ocetni kislini; gobe: iz rodu Agaricus; začasno konzervirane, popolnoma kuhane. Uvrstitev v 20. poglavje tožena stranka obrazloži z uporabo Temeljnih pravil (TP) in sicer TP1 in TP 6 in Navodilo za razvrščanje blaga v carinsko tarifo in sicer na Splošna določila k poglavju 7 kot Splošna določila k poglavju 20. Po mnenju tožene stranke je pravilna uvrstitev blaga v poglavje 20 KNCT, kar utemelji z neizpolnjevanjem dodatnega pogoja za uvrstitev v tarifno oznako 07 KNCT, in sicer da blago ni bilo izpostavljeno še kakšnim dodatnim postopkom, v obravnavnem primeru pa je bilo sporno blago izpostavljeno poleg postopka začasnega konzerviranja še termični obdelavi - blanširanju, to pa je postopek, ki ga poglavje 07, razen za vrtnine, ki so nato zmrznjene, ne predvideva. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na opombe k tarifni številki 20 03 Navodil, ki določajo, da ta tarifna številka vključuje gobe (vštevši njihove bete) in gomoljike, razen tistih, pripravljenih s pomočjo kisa ali ocetne kisline (20 01) in pa tistih, ki se carinijo v stanju, navedenem v 07 poglavju.

Po vsebini tožena stranka razloge za uvrstitev gob pojasni s stopnjo predelave gob pred transportom. Tudi po mnenju sodišča postopek termične obdelave gob - blanširanje, ki je bil opravljen na spornem blagu pred transportom, kar v zadevi tudi ni sporno, v 07 poglavju KNCT, razen pri zmrznjenih gobah (tarifna oznaka 07 10) ni predviden. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna uvrstitev navedenega blaga v 20 poglavje KNCT in ne v poglavje 07, kot zatrjuje tožnik. Po 9. členu ZCT pomeni pojem "kombinirana nomenklatura" carinske tarife poimenovanje posameznih oddelkov, poglavij in podpoglavij, tarifnih številk ter opomb, temeljna pravila za razvrščanje blaga po kombinirani nomenklaturi in številčne oznake nomenklature. Temeljna pravila (1, 6,) za uporabo kombinirane nomenklature so v obravnavanem primeru sestavni del ZCT, ki se nanje tožena stranka pravilno sklicuje, pravilno pa se sklicuje tudi na Navodilo za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, dalje Navodilo), saj gre za uvrščanja blaga, ki je bilo deklarirano s carinsko deklaracijo z dne 10. 1. 2000. V obravnavani zadevi sicer ni sporno dejansko vprašanje glede blaga, ki se uvršča, tudi niso sporne njegove lastnosti. Gre za pravno vprašanje uvrščanja blaga, ki je bilo deklarirano z navedeno ECL, zato je v obravnavanem primeru glede uvrščanja treba uporabiti poleg veljavne Uredbe o KNCT (Uradni list RS, št. 97/99) tudi navedeno Navodilo, ki ga je po mnenju sodišča tožena stranka tudi pravilno uporabila.

Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbo 154. člena CZ, po kateri je naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c) 1. odstavka mogoče opraviti v roku treh let po nastanku carinskega dolga. Ta rok je bil ob reviziji CZ leta 1999 (Uradni list RS, št. 32/99) podaljšan na tri leta od prejšnjega enoletnega roka. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor v zvezi z zamudo roka za izdajo odločbe po 154. členu CZ. Po presoji sodišča se spremenjena določba 154. člena CZ, ki se je začela uporabljati 1. 7. 1999, uporabi tudi za primere, ko je rok za izdajo odločbe za naknadni obračun carinskega dolga začel teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih iztekel. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da bi enoletni rok potekel že v času veljavnosti spremenjene določbe 154. člena CZ, saj je bila sporna ECL sprejeta dne 10. 1. 2000, ko je že veljala novela CZ, ki določa za te primere triletni rok za izdajo odločbe, zato sodišče tožnikove očitke glede retroaktivne uporabe CZ zavrača. V obravnavanem primeru tudi ne gre za zastaralni rok, kot zatrjuje tožnik, temveč za prekluzivni procesni rok, zato sodišče ugovore tožnika v zvezi z zastaranjem kot neutemeljene zavrača. Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede nepostopanja po 15.a členu Zakona o davčnem postopku, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik podal ugovor zoper zapisnik z dne 19. 5. 2003. Brezpredmetni so tudi očitki v zvezi z strokovnim mnenjem (št. ... z dne 28. 6.2000), s katerim je bil tožnik naknadno seznanjen, saj se očitno nanaša na drug ECL, ki ni stvar tega postopka, iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil po v tej zadevi obravnavani ECL opravljen laboratorijski pregled in izdano strokovno mnenje, zato po mnenju sodišča ne gre za kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim očitkom glede obligatornosti ustne obravnave, saj za to tudi po mnenja sodišča niso izpolnjeni pogoji (1. odstavek 154. člena ZUP), saj ne gre za zadevo, kjer sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi. Sodišče tudi ni našlo drugih kršitev ZUP, zavrača pa tudi očitke glede nedoločnosti izreka in njegove neskladnosti z obrazložitvijo. Na tožnikove ugovore glede neuporabe standarda neprimernosti za takojšnje uživanje v smislu Pravilnika o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov, je odgovorila že tožena stranka in kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantna dejstva , ki so pomembna za odločitev v tej zadevi med strankam niso sporna, sporno je pravno pravno vprašanje uvrstitve blaga v carinsko tarifo.