Jedro

Glede prve tožniku očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegovo ravnanje dne 2. 3. 2016, ko je s D.D. govoril s povišanim tonom in ji vrgel ključe, vendar ne šop ključev, sicer nedopustno in ni opravičljivo, vendar je tudi ravnanje D.D., ki je na tribuni pred občinstvom nanj kričala, enako nedopustno in neopravičljivo. Pravilno je štelo, da je tožnik v odnosu do delodajalca šibkejša stranka in da ga je D.D. s svojim kričanjem izzivala in ponižala pred ostalimi navzočimi na tribuni, kar izhaja iz izjave priče B.B., ki je bil na tribuni navzoč, in mu je bilo nerodno, ker je bil poleg, ko je D.D. kričala in tulila na tožnika. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik počutil osebno ogroženega in ponižanega, saj mu je D.D. dejala, da sta zaključila in da naj vrne ključe, kar je lahko pomenilo le prenehanja njegovega dela pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 15. 3. 2016 podala tožena stranka tožniku nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje dne 15. 3. 2016 ni prenehalo in je trajalo do 31. 12. 2016 (točka II izreka), da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za obdobje od 15. 3. 2016 do 31. 12. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi mu bila obračunana, če bi v istem obdobju pri toženi stranki delal, v višini 790,73 EUR, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter mu izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu, za pretekli mesec, do plačila, v presežku, za razliko med prisojenimi pravicami do 31. 12. 2016 in vtoževanimi pravicami do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, je zahtevek zavrnilo (točka III). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 608,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila in jih nakazati na transakcijski račun pooblaščenca tožene stranke odvetnika A.A. št.: ... (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da samo odloči o tožbenem zahtevku in ga v celoti s stroškovno posledico zavrne kot neutemeljenega. Navaja, da je napačen zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati resnih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po incidentu dne 2. 3. 2016. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni upošteval konkretnih navodil za delo, da se je neprimerno, nespoštljivo in žaljivo vedel do nadrejenih in s tem kršil določbe 33. in 34. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je favoriziralo tožnikove navedbe in pisno izjavo priče B.B., podcenilo pa je izpovedi prič C.C., D.D., E.E. in tožene stranke. Dejansko stanje tako ni popolno ugotovljeno, zato je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je dobil zadosti točna navodila, da delovnega mesta ne sme zapustiti, ne da bi se predhodno dogovoril z nekom drugim za nadomeščanje. Tožnik je tisti, ki je izzval predpostavljeno D.D., se do nje konfliktno in nespoštljivo obnašal ter vanjo vrgel ključe. Prav tako pa je zavajal C.C., da ga snema in bo posnetek kasneje uporabil. Sodišče je ugotovilo, da je ravnanje tožnika mogoče razumeti zgolj kot pretirano čustveno in da je bil tožnik tisti, ki je bil v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pristransko obravnavan. Tega pa sodišče ni obrazložilo, kar je kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je podcenilo težo, značaj in intenziteto konfliktnega obnašanja tožnika v odnosu do tožene stranke kot delodajalca in tudi ni upoštevalo, da je to obnašanje sestavljalo več kritičnih dejanj storjenih v daljšem obdobju in do več predstavnikov tožene stranke (D.D. in C.C.), kar nedvomno kaže na izrazito nespoštljiv in konflikten odnos tožnika do dela in delodajalca, zato gre za hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče je tudi spregledalo, da tožnik svojega ravnanja ni nikoli obžaloval. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, s to zmotno odločitvijo pa je poseglo v pravico tožene stranke do izjave in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno interpretiralo 33. in 34. člen ter 2. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Spregledalo pa je tudi, da je bi tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o izvajanju programa javnih del, tako da je bila tožena stranka le izvajalec programa javnih del, medtem ko sta bila plačnik Mestna občina F. in Zavod RS za zaposlovanje, zato tožena stranka ne more nositi finančnih posledic za izbiro delavca, ki je bil k njej le napoten.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka pritožbene navedbe, ker se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pravilno je ocenilo dokazno vrednost izpovedi zaslišanih prič in tožnika. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožniku dala kakšna navodila za primer, ko bi moral zapustiti območje svoje delovne obveznosti. Tožena stranka je v tej zadevi aktivno legitimirana, saj je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi. Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni podala oseba, ki je pristojna za zastopanje tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je srž pritožbenih očitkov o absolutnih bistvenih kršitvah po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, v tem, da se tožena stranka ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Ker iz pritožbe izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje favoriziralo tožnikove navedbe in izjavo priče B.B., podcenilo pa izpovedi prič C.C., D.D., E.E. ter tožene stranke, je očitno, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Pri tem se je oprlo tako na izpovedi prič, izjavo priče B.B., kot tudi izpoved tožnika in listin, ki sta jih kot dokaz v spis vložili stranki. Tako je ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP.

8. Storilo tudi ni kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Tako ima sodba tudi razloge o tem, da tožnik ni dobil točnih navodil o tem, da ne sme brez obvestila zapustiti delovnega mesta, kot tudi o tem, da tožnikovo ravnanje v odnosu do D.D. in C.C., kot ga je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ni takšno, da bi obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo toženi stranki njeno pravico do izjave in s tem storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki pravica do izjave ni bila kršena, po mnenju tožene stranke zmoten zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zadosti resnih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa ni očitana kršitev, ampak bi lahko bil le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pravilna je ugotovitev, da sta tožnik in tožena stranka dne 29. 1. 2016 sklenila pogodbo o zaposlitvi v programu javnih del za čas od 1. 2. 2016 do 31. 12. 2016 in sicer za opravljanje del sodelovanje s sorodnimi klubi doma in v tujini, organizacija in izvedba državnih in mednarodnih tekem ter skrb za redno vzdrževanje igrišč, objektov in rekvizitov, za polni delovni čas. Dne 3. 3. 2016 je predsednik tožene stranke tožniku izdal sklep o suspenzu do izreka disciplinskega ukrepa zaradi neizvrševanja navodil za delo in neprimernega vedenja ter verbalnega napada na uradno osebo tožene stranke. Dne 10. 3. 2016 mu je tožena stranka podala pisno obdolžitev in vabilo na razgovor 15. 3. 2016 ob 18.00 uri v prostorih tožene stranke, ki se ga je tožnik udeležil. Istega dne mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja in ob upoštevanju interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj je dne 2. 3. 2016 v prostorih delodajalca D.D. brez razloga ozmerjal, čeprav mu je le naložila delo, ki bi ga moral v okviru svojih del in nalog opraviti, po prepiru pa je proti njej zalučal še šop ključev in jo za las zgrešil, to njegovo ravnanje pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 135 KZ-1, dne 3. 3. 2016 pa je na razgovoru z C.C. izvlekel telefon in dejal, da ga je snemal, čeprav to ni bilo res, to njegovo ravnanje pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega snemanja po 137. členu KZ-1. 11. Glede prve tožniku očitane kršitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njegovo ravnanje dne 2. 3. 2016, ko je s D.D. govoril s povišanim tonom in ji vrgel ključe, vendar ne šop ključev, sicer nedopustno in ni opravičljivo, vendar je tudi ravnanje D.D., ki je na tribuni pred občinstvom nanj kričala, enako nedopustno in neopravičljivo. Pravilno je štelo, da je tožnik v odnosu do delodajalca šibkejša stranka in da ga je D.D. s svojim kričanjem izzivala in ponižala pred ostalimi navzočimi na tribuni, kar izhaja iz izjave priče B.B., ki je bil na tribuni navzoč, in mu je bilo nerodno, ker je bil poleg, ko je D.D. kričala in tulila na tožnika. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik počutil osebno ogroženega in ponižanega, saj mu je D.D. dejala, da sta zaključila in da naj vrne ključe, kar je lahko pomenilo le prenehanja njegovega dela pri toženi stranki.

12. V zvezi z drugo očitano kršitvijo z dne 3. 3. 2016 pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila izjava tožnika C.C., da je njun pogovor posnel, neumestna. Tožnik je tako na zagovoru, kot tudi ves čas postopka zanikal, da bi pogovor snemal, pa tudi C.C. je izpovedal, da posnetka pogovora ni nikoli slišal. 13. V izpodbijani sodbi so upoštevana tudi dejstva, da sta D.D. in C.C. osebno povezana, saj je D.D. partnerica C.C. sina, priča E.E. je prijatelj D.D. in njenega partnerja, medtem ko je priča B.B. nepristranska priča. Upoštevano pa je tudi, da se je C.C. odločil za ukrepanje proti tožniku šele, ko mu je tožnik rekel, da želi, da s D.D. podpišeta nek kodeks obnašanja in po tem, ko mu je dejal, da je pogovor snemal. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da se je takrat zoper tožnika pričel pristranski postopek z vsesplošnim očitanjem raznih nedokazanih kršitev in mu je bila kot nesorazmeren ukrep podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, in to kljub temu, da se je hotel tožnik D.D. opravičiti za svoje ravnanje.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikovo ravnanje nima znakov kaznivih dejanj, ki mu jih v izredni odpovedi očita tožena stranka in tudi ne znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, torej ni podan odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa tudi ni kršil določb 33. in 34. člena ZDR-1, zato tudi ni podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 339. člena ZPP.

15. Poleg tega pa je ugotovilo tudi, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Glede na to, da so dogodki dne 2. 3. 2016 med tožnikom in D.D. presegli nivo komuniciranja, ki se pričakuje v kontaktih pri opravljanju dela po navodilih delodajalca, in da je s tem načinom komuniciranja pričela D.D., okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom, ni bilo, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 16. Sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo določb 33., 34. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR -1. Po 1. odstavku 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo del in poslovanja pri delodajalcu, po 1. odstavku 34. člena pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

17. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je D.D. tožniku dala izrecno navodilo, da v primeru, ko je določen za varovanje na posebni točki hokejske dvorane, ne sme zapustiti tega mesta, ne da bi pred tem poklical za zamenjavo. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo razloge, zaradi katerih dvomi v izpoved prič D.D. in C.C. in sicer, da je D.D. svojo izpoved v zvezi s kršitvami tožnika večkrat spreminjala, poleg tega pa je partnerica sina C.C., ki je bil o dogodku obveščen z njene strani. Ker pa tožena stranka ni predlagala druge priče, ki bi vedela povedati o tem, da je D.D. dala tožniku navedena navodila, oziroma da so tudi drugi delavci, kadar so izvajali varovanje na kraju, kjer ga je izvajal tožnik, prejeli enaka navodila, je pravilno štelo, da tožena stranka tega ni dokazala. Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da je kršil določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1, da torej ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, prav tako pa mu ni mogoče očitati, da ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

18. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnika k dogodku dne 2. 3. 2016 izzvala D.D., k izjavi dne 3. 3. 2016, da je posnel pogovor z C.C., pa C.C. reakcija na tožnikove besede, da želi s D.D. skleniti oziroma podpisati nek kodeks obnašanja.

19. Tožena stranka je v tem sporu vsekakor pasivno legitimirana, saj je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi in je tako njegov delodajalec. Nepomembno je dejstvo, da plačilo za njegovo delo financira Mestna občina F. in Zavod RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje tega ni spregledalo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

20. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.