Jedro

Toženka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščini iz 2. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, vendar pa je v obrazložitvi hkrati opisno navajala tudi razloge iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik sicer upravičeno opozarja na to napako, ki pa ni takšne narave, da bi bilo zaradi nje treba odločbo odpraviti.

Uporaba 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pride v poštev takrat, ko prosilec navaja dejstva, ki sicer kažejo na neko obliko preganjanja, vendar so dogodki tako nepomembni, da ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu.

Če prosilec dalj časa živi v državi in ne vloži prošnje za mednarodno zaščito, potem pa jo vloži takoj za tem, ko izve, da se je začel postopek odstranitve, je logično sklepati, da je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

To, da ima nekdo legalizirano bivanje, ni utemeljen razlog, da ne vloži prošnje za mednarodno zaščito takoj, ko je to mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. V postopku je povedal, da je iz Bosne in Hercegovine leta 1976 prišel skupaj s starši v Republiko Slovenijo, kjer je obiskoval osnovno šolo. Ko je bil star 15 let je odšel na Nizozemsko, kjer se je poročil in imel šest otrok, potem se je vrnil v Slovenijo in nato zopet odšel na Nizozemsko, kjer so ga nizozemski varnostni organi prijeli in zaradi nezakonitega bivanja vrnili v Bosno in Hercegovino. Tam si je uredil osebno izkaznico, potem je odšel na Hrvaško, kjer je bil prijet na podlagi mednarodne tiralice, ki so jo za njim razpisali slovenski varnostni organi. Prestajal je petletno zaporno kazen, na kar mu je bil 27. 6. 2014 omogočen predčasen izpust iz zapora v A. Ko mu je bilo pojasnjeno, da je zanj razpisan ukrep „zavrnitev vstopa na schengensko območje“ in da bo vrnjen v Bosno in Hercegovino, se je odločil, da bo zaprosil za mednarodno zaščito. Zanjo je zaprosil, ker se zaveda, da v Bosni in Hercegovini nima osnov za preživetje. Pripada romski manjšini, ki je v Bosni in Hercegovini ogrožena s strani večinskega prebivalstva. Po tožnikovem mnenju so pripadniki romske narodnosti diskriminirani s strani Srbov, Bošnjakov in Hrvatov. Tožnik je zatrjeval, da je bil večkrat vrnjen v Bosno in Hercegovino, ob vrnitvi so ga policisti zaslišali in ga vprašali, ali je služil vojaški rok in če je morda sodeloval v vojni, ki je bila v Bosni in Hercegovini. Nato so ga vedno izpustili.

Tožena stranka ugotavlja, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj pripomb, da so sedanje razmere v Bosni in Hercegovini za pripadnike romske narodnosti bistveno slabše kot v času njegove zapustitve izvorne države leta 1976, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako njegov strah ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami, saj mora biti tako strah kot psihično stanje oprt na konkretne okoliščine. Nobenih takih okoliščin ali podrobnosti ni navedel, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Razen tega je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je zapustil svojo izvorno državo že leta 1976, bival v Sloveniji in na Nizozemskem, vendar ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni državi. Od osebe, ki je preganjana do te mere, da je morala zapustiti izvorno državo, pa se utemeljeno pričakuje, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in da bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila možnost, tožnik pa tega ni storil. Mnenje tožene stranke je, da je tožnik vložil prošnjo tudi z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije, saj je prošnjo vložil v trenutku, ko mu je bilo s strani policistov pojasnjeno, da je razpisan ukrep zavrnitve vstopa na Schengensko območje in da bo vrnjen v Bosno in Hercegovino. Prošnjo je vložil izključno iz razloga, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. V postopku je tožnikov pooblaščenec tudi predlagal postavitev izvedenca za področje psihiatrije, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Tožnik ni predložil nobenega dokazila, ki bi se nanašalo na njegovo zdravstveno stanje in obiske pri zdravniku. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 19. člena določa, da prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi kakšnih drugih razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo nemudoma postavi zakonitega zastopnika. Tožena stranka ni imela nobenih razlogov za postopanje po tem členu, saj iz upravne zadeve ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena postopka.

Po mnenju tožene stranke tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, kot to določa 28. člen ZMZ. Tveganje in izpostavljenost resni škodi morata namreč biti individualno utemeljena, tožnik pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v Bosni in Hercegovini in da bi mu v primeru vrnitve grozila resna škoda. Splošno znano pa tudi je, da v Bosni in Hercegovini ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšnih situacijah nedvomno množično poročali.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da je v odločbi izrecno navedeno, da je oprta na 2. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, dejansko pa se posredno opira tudi na 3. in 5. točko prvega odstavka citiranega člena. Tožnik se ne strinja s tem, da bi bil podan pogoj po 2. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožena stranka navaja za večino tožnikovih navedb, da so nezadostne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, a v nadaljevanju tega ne utemelji. Tožnikove navedbe niso nepomembne ali zanemarljive. Tožnik namreč izraža strah pred bodočim preganjanjem, tožena stranka pa tega ni obravnavala po merilih, ki veljajo za prosilce sur place. Če bi hotela tožena stranka ugotoviti, kako huda je diskriminacija Romov, bi morala postopati po rednem postopku. Tožnik tudi nasprotuje temu, da bi bil podan pogoj po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ. Popolnoma jasno se mu zdi, da človek, ki se boji preganjanja v matični državi, prosi za mednarodno zaščito zato, da bi to preprečil. Ta razlog je mogoče uporabiti takrat, ko prosilec razlogov za utemeljen strah pred vrnitvijo v matično državo sploh ne navaja oziroma navaja o tem očitno nepomembne, zanemarljive in neresnične navedbe. Nadalje je v odločbi navedeno, da je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite, vendar je odločba sprejeta v pospešenem postopku brez ugotavljanja, ali so ti pogoji podani in se torej tega v postopku ni ugotavljalo. Glede očitka, da tožnik ni zaprosil za azil v najkrajšem možnem času, pa je v tožbi navedeno, da tisti, ki ima legalizirano bivanje v tuji državi na kakšni drugi pravni podlagi, ne čuti potrebe po iskanju mednarodne zaščite. Nadalje tožnik navaja, da ni res, da ne zatrjuje preganjanja v Bosni in Hercegovini, saj je izjavil, da v Bosni in Hercegovini Rome preganjajo in diskriminirajo. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da tožena stranka ni uporabila oziroma upoštevala informacij o stanju v izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic. To bi lahko bil razlog za zavrnitev prošnje kvečjemu po 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ, vendar tožena stranka odločitve ni utemeljila na tej alineji. Tožnik tudi opozarja na to, da ni relevantna le varnostna situacija v BiH, ampak je treba upoštevati nevarnosti za hude kršitve katerihkoli temeljnih človekovih pravic. Nadalje se tožnik ne strinja s tem, da tožena stranka ni hotela postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Tožena stranka bi morala preveriti, ali tožnik potrebuje takojšen pregled pri psihiatru, preden je to zavrnila. Razen tega je v odločbi še zapisala, da tožnik ni izkazal, da bi zaradi njegovega zdravstvenega stanja bilo potrebno postaviti izvedenca ter da njegovo zdravstveno stanje ni posledica kakršnegakoli preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zapisala je, da te težave ne morejo utemeljiti statusa begunca, vendar pa izvedenec sploh ni bil predlagan iz tega razloga. Torej gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja in očitno napačno uporabo materialnega prava. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso in meni, da je odločba zakonita in pravno pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščini iz 2. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zadnjem stavku obrazložitve, vendar pa je v obrazložitvi odločbe hkrati opisno navajala tudi razloge iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik v tožbi upravičeno opozarja na to napako, vendar po mnenju sodišča to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti. Tožena stranka je namreč v odločbi opisno povzela tudi vsebino 3. in 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ, le da ni navedla številk zakonskih določil. Prav tako je opisno navedla, da so podane okoliščine iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi obstajajo razlogi iz 3., 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ, strinja pa se s tožbeno navedbo, da ni podan razlog iz 2. alineje 55. člena ZMZ, vendar pa iz drugih razlogov, kot so navedeni v tožbi. 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ namreč določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka je na strani 4 navedla, da je za večino prosilčevih navedb potrebno reči, da so nezadostne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ter da je pristojni organ ugotovil, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vendar pa ni konkretno pojasnjeno, katera dejstva so nepomembna ali zanemarljiva. Po mnenju sodišča pridejo v poštev razlogi za zavrnitev prošnje iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ takrat, ko nekdo navaja dejstva, ki sicer kažejo na neko obliko preganjanja, vendar pa so dogodki tako nepomembni, da ne dosegajo standarda preganjanja, kot se uporablja v azilnem pravu. Tožnik pa ni nobenega takega dogodka navajal, ki bi se nejmu konkretno zgodil, saj ni rekel, da bi se njemu osebno kot pripadniku romske narodnosti v Bosni in Hercegovini kaj hudega zgodilo.

Pač pa sodišče meni, da v obravnavani zadevi obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje po 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 3. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določa 26. in 28. člen tega zakona, medtem ko se po 5. točki prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, po 6. točki prvega odstavka 55. člena pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Glede teh treh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi tožene stranke, zaradi česar je te razloge nekoliko podrobneje povzelo v tej sodbi.

Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je pri tožniku konkretna težava v tem, da ima utemeljen strah pred diskriminacijo Romov v BiH, ki da je tako huda, da pomeni že preganjanje v smislu Ženevske konvencije. Po mnenju sodišča je potrebno pojem konkretnosti težave razlagati drugače, in sicer v tem smislu, ali ima konkretna oseba že kakršnokoli slabo izkušnjo zaradi svoje narodnosti oziroma ali lahko konkretno dokaže, da bi se prav njej zaradi njene narodnosti lahko zgodilo preganjanje. Zgolj na trditvi, da so na splošno Romi preganjani, pa ni mogoče utemeljiti prošnje za mednarodno zaščito, saj bi upoštevajoč tako stališče bilo potrebno priznati avtomatično mednarodno zaščito vsem pripadnikom romske narodnosti, ki bi prišli iz Bosne in Hercegovine.

Sodišče se tudi ne strinja z razlago tožeče stranke, da je možno razlog iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ uporabiti le takrat, kadar nekdo razlogov za svoj utemeljen strah sploh ne navaja ali pa navaja nepomembne, zanemarljive ali očitno neresnične navedbe. Hkrati tožnik s tem v zvezi tudi navaja, da vsak vloži prošnjo zato, ker se boji preganjanja v matični državi. Iz besedila tega določila ne izhaja, da bi bilo možno tako določilo uporabiti le takrat, kadar nekdo ne navaja razlogov za strah pred vrnitvijo v matično državo ali pa, kadar navaja nepomembne, zanemarljive ali neresnične navedbe. Običajno je tako, da pristojni organ, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, na obstoj tega razloga logično sklepa iz konkludentnih dejanj prosilca. Če na primer prosilec dalj časa živi bodisi v naši ali kakšni drugi državi in nikoli ne vloži prošnje za mednarodno zaščito, potem pa jo vloži takoj po tem, ko izve, da se je začel postopek odstranitve, potem je logično sklepanje, da je tak prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Nobenega razloga ni, da bi sodišče prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tega določila, kot predlaga tožnik, saj sodišče ne vidi neskladnosti tega določila s katerimkoli členom ustave.

Nadalje se v tožbi očita, da je v odločbi zapisano, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni izkazal zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, pri tem pa tožnik zatrjuje, da ni res, da bi se v postopku ugotavljalo, ali tožnik te pogoje izpolnjuje. Sodišče se s temi tožbenimi navedbami ne more strinjati, saj je tožena stranka ugotavljala obstoj zakonskih pogojev za priznanje obeh statusov, saj je izvedla celoten postopek, ob podaji prošnje je zaslišala tožnika, le da ni izvedla rednega ampak, pospešen postopek. V tretjem odstavku na strani 4 odločbe je tožena stranka natančo obrazložila, kako je prišla do zaključka, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ter na straneh 6 in 7, zakaj ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tisti, ki ima legalizirano bivanje v tuji državi, ne čuti potrebe po iskanju mednarodne zaščite. Tožnik navaja, da iz tega razloga niso podani razlogi iz 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče se s takim stališčem ne more strinjati, saj 35. člen ZMZ določa, da mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. To, da ima nekdo legalizirano bivanje, pa ni utemeljen razlog, da ne vloži prošnje takoj, ko je to mogoče. V tožbi se zatrjuje, da ni res, da tožnik v nobeni izjavi ni zatrjeval preganjanja v BiH, češ da je v prošnji rekel, da za azil prosi zato, ker v BiH Rome preganjajo. Iz odločbe nedoumno izhaja, da je bilo mišljeno, da tožnik ni zatrjeval preganjanja v BiH v tem smislu, da bi njega konkretno preganjali – takega preganjanja ni zatrjeval. Zgolj splošne navedbe o preganjanju Romov v BiH pa ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, če prosilec konkretno ne izkaže, da se je preganjanje nanašalo prav nanj. Po mnenju sodišča tudi ni bilo potrebno v konkretnem primeru pridobivati informacij o stanju v izvorni državi, saj je iz prošnje očitno izhajalo, da tožnik v Bosni in Hercegovini ni bil preganjan. Ne glede na to, da tožnik v tožbi zatrjuje, češ da tožena stranka svoje odločbe ni utemeljila na 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ, pa je sodišče smiselno štelo, da je odločbo utemeljila tudi na tem določilu, saj je povzela vsebino zakonskega besedila tega določila in tudi obrazložila ta razlog, le da ni navedla številke določila. Nadalje tožnik navaja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki nevarnosti nastanka resne škode ne omejuje samo na varnostno situacijo, ampak je treba upoštevati tudi nevarnosti za hude kršitve katerihkoli temeljnih človekovih pravic. Tožena stranka se ni omejila samo na varnostno situacijo. S tem, ko je pojasnila, da morata biti strah pred tveganjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena in da tožnik v nobeni izjavi ne zatrjuje preganjanja v Bosni in Hercegovini, se je opredelila tudi do morebitne nevarnosti kršitve ostalih pravic.

Nadalje tožnik očita toženi stranki, da ni preverila, ali tožnik potrebuje pregled pri psihiatru. Sodišče se glede tega strinja z razlogi tožene stranke, ki se je odločila, da predlogu za postavitev izvedenca ne bo sledila, ker niso podani pogoji iz 19. člena ZMZ. Po tem določilu je zdravniško potrdilo o zdravstvenem stanju potrebno z namenom, da se postavi zakonitega zastopnika, vendar pa le v tem primeru, kadar prosilec zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ni sposoben razumeti pomena postopka. Tožena stranka je zelo podrobno obrazložila, zakaj je bil tožnik sposoben razumeti pomen postopka. Pojasnila je, da je tožnik jasno pojasnil razloge, zaradi katerih zaproša za zaščito, odgovarjal je brez strahu in pritiska in podajal skladne in kronološko povezane odgovore. Nadalje tožnik citira stavek iz odločbe, ki pravi, da zdravstvene težave tožnika niso posledica kakršnegakoli preganjanja in da nikakor ne morejo utemeljiti statusa begunca. Tožnik pravi, da izvedenec ni bil predlagan iz tega razloga in da gre za napačno uporabo materialnega prava, če tožena stranka razume zakon tako, da je postavitev izvedenca možna samo v takem primeru. Iz celotne odločbe je razvidno, da je tožena stranka s pojasnilom, da ne obstajajo razlogi iz 19. člena ZMZ za postavitev izvedenca, pravilno utemeljila, zakaj izvedenec ni bil postavljen.

Tožnikov pooblaščenec je v vlogi z dne 22. 8. 2014 – spremnem dopisu, s katerim je poslal pooblastilo za zastopanje - izrazil nestrinjanje s tem, da se tudi v azilnih postopkih pred sodiščem zahteva pooblastilo. Sodišče je pooblaščencu že pojasnilo, da obveznost predložitve pooblastila izhaja iz prvega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To določilo namreč določa, da mora pooblaščenec predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju. 22. člen ZUS-1 pa določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Nikjer ni določeno, da je uporaba ZPP glede predložitve pooblastila v tem delu izključena in tudi v ZMZ ni določeno, da se ta del ZPP ne uporablja. Pri postopkih za priznanje mednarodne zaščite gre v postopku do izdaje upravnega akta za upravni postopek pred upravnimi organi, če pa se prosilec odloči, da bo s tožbo izpodbijal akt, ki mu je bil izdan, se začne nov, sodni postopek.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.