Jedro

Prvo sodišče svoje ugotovitve o tožnikovem dobrem premoženjskem stanju ne opre na noben konkreten razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti pravilnost njegove ugotovitve o tožnikovi zmožnosti plačevati prisojeno preživnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I/II v odločitvi o preživnini za čas od 1. 10. 2014 dalje, kolikor presega mesečni znesek 150,00 EUR, in da je tožnik dolžan plačati za januar 2015 na račun preživnine še 55,00 EUR, ter v točkah I/III in I/IV ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede preživninske obveznosti tožnika za čas od 17. 10. 2013 do 30. 9. 2014 ter za čas od 1. 10. 2014 dalje v mesečnem znesku 150,00 EUR).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in določilo preživnino v breme tožnika, kot je to razvidno iz točke I/II izreka. Kar je tožnik zahteval drugače, je prvo sodišče zavrnilo in še odločilo, da stranki nosita svoje pravdne stroške. V okviru istega postopka sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, po kateri je bil mladoletni sin A. A. zaupan v varstvo in vzgojo materi – toženki, poleg tega pa so bili tudi urejeni stiki med tožnikom in mladoletnim sinom.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v odločitvi o preživnini tako, da zmanjša tožnikovo preživninsko obveznost, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v tem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Strinja se, da je preživnina za obdobje do 30. 9. 2014 plačana v celoti in da je plačana tudi preživnina za januar 2015 v delnem znesku 300,00 EUR, kljub temu pa tožnik vlaga pritožbo zoper celotni preostali del drugega odstavka I. točke izreka sodbe prvega sodišča. Navaja, da prvo sodišče ni obrazložilo, kako je v 27. točki obrazložitve prišlo do posameznih zneskov nepokritih otrokovih potreb. Prvo sodišče ni ocenjevalo otrokovih potreb tudi z vidika znižanja življenjskega standarda vseh družinskih članov ob razhodu zakoncev. Prvo sodišče je določilo preživninsko obveznost tako, kot da se finančna situacija tožnika ne bi v ničemer spremenila. Izpada njegovega dohodka sploh ni upoštevalo. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo tožniku, da se je njegovo finančno stanje poslabšalo. Ocena mesečnih potreb mladoletnega A. v znesku 700,00 EUR je pretirana. A. ne obiskuje več niti angleščine niti plavanja. Določena preživnina je previsoka. Prvo sodišče ni upoštevalo, da tožnik v letu 2015 ni imel nobenih prihodkov. Ni obrazložena ugotovitev, da pri tožniku ni prišlo do takih sprememb glede zaslužka, ki bi utemeljevale nižjo preživninsko obveznost. Prilivov na račun podjetja G. d.o.o. ni mogoče enačiti s prilivi na tožnikov osebni račun. Prvo sodišče ni upoštevalo dejanskih materialnih zmožnosti tožnika. Ob tem ni upoštevalo, da je tožnik plačeval stanovanjske stroške za toženko in sina, poleg tega pa tudi stroške vrtca. Nepošteno je, da sodišče tega ni upoštevalo pri določitvi preživnine. Takšnega standarda glede sina A., kot ga je določilo sodišče, pravdni stranki ne moreta vzdrževati. Pravično bi bilo, da bi sodišče vse tiste stroške, ki jih je plačeval tožnik, pobotalo z zapadlimi preživninskimi obveznostmi. Razlogovanje, da tožnik ni zanikal tega, da naj bi bil uspešen poslovnež, v zvezi z oglasom za fitnes studio, je absurdno, saj je logično, da je lastnik fitnesa uporabil pri tožnikovem poimenovanju opis, ki bi pritegnil morebitne bodoče uporabnike. Šlo je za promocijski posnetek, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnik trenutno prejema nadomestilo za brezposelnost v mesečnem znesku 750,00 EUR. Višina preživnine, ki jo je določilo prvo sodišče, je glede na vse okoliščine neživljenjska. Tožnik je od leta 2013 redno plačeval vse stroške v zvezi s stanovanjem, v katerem biva tožena stranka, ko je še prejemal redne dohodke. Nelogično je, da bi tožnik kar naenkrat želel zaobiti vse svoje obveznosti in da bi prikazoval svoje finančno stanje slabše, kot je v resnici. Sedanje finančno stanje tožniku ne dopušča plačevanje preživnine v znesku 400,00 EUR mesečno, kot je to redno počel v preteklosti.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je v 20. točki obrazložilo, koliko znašajo A. potrebe po posameznih mesecih, v 27. točki pa je pojasnilo, koliko znašajo nepokrite otrokove potrebe po posameznih mesecih, upoštevajoč otroški dodatek. Z uporabo osnovnih računskih operacij je možno preveriti to ugotovitev prvega sodišča, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik poravnal preživninsko obveznost za obdobje od dneva vložitve tožbe do 30. 9. 2014. S tem v zvezi tožnik izpostavlja, da je v tem času plačeval poleg preživnine tudi stroške bivanja toženke in sina v stanovanju ter stroške vrtca, kar bi se po njegovem moralo pobotati z zapadlimi preživninskimi obveznostmi. Takšno stališče ni utemeljeno, saj za „pobot“ teh njegovih plačil z njegovimi preživninskimi obveznostmi v drugih mesecih ni nobene podlage. Pobot bi bil izključen že po 5. točki 316. člena OZ. Navedena plačila stanovanjskih stroškov in vrtca predstavljajo le njegovo darilo toženki in sinu.

7. Tožnik graja oceno otrokovih potreb v mesečnem znesku 700,00 EUR kot pretirano tudi glede na potrebe otroka te starosti (ob izdaji prve sodbe je imel A. dobra štiri leta). V tem pogledu je njegova pritožbena graja pavšalna in zato neupoštevna, saj ocene posameznih izdatkov oziroma posameznih potreb ne izpodbija obrazloženo (razen stroškov angleščine in plavanja, vendar pa za svojo trditev, da teh izdatkov A. nima, ne ponuja nobenih dokazov). Tožnik bi moral konkretizirati te trditve, in sicer pojasniti, katere otrokove potrebe so ocenjene previsoko in zakaj, še zlasti, ker je v tožbi (ob njeni vložitvi je bil otrok star šele dve leti in štiri mesece) tudi sam ovrednotil A. potrebe v znesku 700,00 EUR, vendar tega ni storil. 8. Pritožba utemeljeno graja, da ugotovitve prvega sodišča o tožnikovih preživninskih zmožnostih (po 1. 10. 2014) ne dosegajo ustreznega standarda obrazložitve, zato gre v tem pogledu za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da tožnik od sredine leta 2014 ni več prejemal plače. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik nadaljuje dejavnost svoje družbe N. d.o.o. (ki je v stečajnem postopku) preko nove družbe G. d.o.o. in da njegovo finančno stanje ni tako slabo, kot ga prikazuje, da te spremembe niso takšne, da tožnik ne bi bil zmožen plačevati prisojene preživnine, da oglas za fitnes studio, v katerem vadi, tožnika prikazuje kot uspešnega poslovneža, česar ni zanikal, da tožnik zasluži toliko, da ima sredstva za svoje življenje in plačevanje preživnine ter da glede na poslovanje v tujini ni dvoma, da je tožnikov zaslužek tudi v obdobju prehoda poslovanja na drugo podjetje vsaj tolikšen kot toženkin, zaradi česar je sposoben plačevati določeno preživnino. Takšna obrazložitev ne zadošča, saj sodišče prve stopnje zaradi ocene tožnikovih dohodkov ni pojasnilo (ob dejstvu, da tožnik v novi družbi G. d.o.o. ni zaposlen), kolikšen naj bi bil toženkin zaslužek (ta je v relevantnem obdobju po ugotovitvah prvega sodišča precej variral), kakršnega naj bi dosegal tudi tožnik. Prilivi družbe G. d.o.o. v obdobju od 6. 2. 2015 do 25. 6. 2015 znašajo skupno le slabih 3.000,00 EUR, kar samo po sebi ne pove ničesar o tožnikovih domnevnih solidnih prejemkih. Oglas za vadbo postavlja v ospredje fitnes studio, ne pa tožnika, zato sama navedba v oglasu, da je tožnik uspešen poslovnež, nima takšne teže, kot ji jo pripisuje prvo sodišče, ob tem, da mesečni stroški vadbe v fitnes studijih niso visoki (kar je možno preveriti na ustreznih spletnih straneh). Tako se izkaže, da prvo sodišče svoje ugotovitve o tožnikovem dobrem premoženjskem stanju ne opre na noben konkreten razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti pravilnost njegove ugotovitve o tožnikovi zmožnosti plačevati prisojeno preživnino.

9. Na to, da je tožnikovo materialno stanje po 1. 10. 2014 res slabše, kaže tudi okoliščina, da je kljub razpadu zakonske zveze in odselitvi iz skupnega bivališča poleg preživnine za A. še približno leto dni po vložitvi tožbe plačeval tudi stroške vrtca ter stanovanjske stroške za toženko in sina, ob tem pa (sicer neredno) tudi mesečne anuitete kredita za stanovanje, v katerem živita toženka in sin, od jeseni 2014 pa tožnik vsega tega ne plačuje več (razen nekaj posamičnih zneskov). Ta okoliščina govori prej v prid tožnikovim trditvam o poslabšanju njegovih materialnih zmožnosti v tem času in da materialne zmožnosti pravdnih strank ne omogočajo več nadpovprečnega življenjskega standarda njunega sina, ki se odraža v oceni njegovih mesečnih potreb v znesku 700,00 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo v delu, kolikor prisojena preživnina od 1. 10. 2014 dalje presega znesek 150,00 EUR, ter v stroškovnem delu (354. člen in 355. člen ZPP). Tožnik je ob zadnjem zaslišanju 8. 4. 2015 predlagal preživnino 150,00 EUR mesečno (do konca glavne obravnave ni trdil, da ne bi bil zmožen plačevati niti tega zneska), zato je pritožbeno sodišče to upoštevalo pri svoji odločitvi in v tem delu zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo, enako tudi glede preživnine do 30. 9. 2014, saj je za ta čas v celoti poravnana (353. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo podrobneje raziskati tožnikove materialne in pridobitne zmožnosti v obdobju po 1. 10. 2014 in ugotoviti, kolikšno preživnino (poleg pravnomočno prisojenega mesečnega zneska 150,00 EUR) je tožnik zmožen plačevati, upoštevajoč tudi, da se mora otrokov življenjski standard prilagoditi morebitnim slabšim materialnim in pridobitnim zmožnostim staršev.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).