Jedro

Tožena stranka je tožnici (prodajalki) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da si je dala na stran izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila pravila tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup in da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala. Na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja (II. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici v obdobju od 28. 11. 2014 dalje vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, jo pozove nazaj na delovno mesto prodajalec in ji vpiše v matično evidenco delovno dobo za za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (III. točka). Dalje je toženi stranki naložilo obračun tožničine mesečne plače v znesku 840,72 EUR bruto in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 28. 11. 2014 do ponovnega nastopa dela ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 692,35 EUR, svoje stroške pa krije sama (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Izpostavlja predvsem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno opredelilo ravnanje tožnice kot lažjo kršitev, ki ne zadošča za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je zaupanje tožene stranke do tožnice povsem porušeno in da od nje ni mogoče pričakovati, da bo s tožnico nadaljevala delovno razmerje. Dalje trdi, da je sodišče prve stopnje prezrlo večinsko sodno prakso, v skladu s katero je bila tožena stranka upravičena izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pravni standard „hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja“ samovoljno interpretiralo tako, da je ugotovljene kršitve štelo za lažje kršitve. Trdi, da je tožnica kršila izrecna pravila glede pocenjevanja izdelkov, prav tako pa so bili delavci v pisni okrožnici in na sestankih seznanjeni s prepovedjo dajanja izdelkov na stran. Navedeno po mnenju tožene stranke nakazuje, da gre za najpomembnejša navodila v družbi in da je njihova kršitev hujša, kot če bi tožnica kršila kakšno manj pomembno notranje pravilo, zato zatrjuje nasprotovanje izreka sodbe razlogom sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot zmotnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nesorazmeren ukrep ter da bi bilo mogoče želeni učinek doseči z opozorilom pred redno odpovedjo ali disciplinskim ukrepom. Meni, da je izbira ukrepa v diskreciji tožene stranke kot delodajalke. Navaja, da bi sodišče prve stopnje pri presoji teže kršitev moralo upoštevati, da sta bili storjeni z naklepnim kršenjem tožnici poznanih pravil in z obogatitvenim namenom. Po njenem mnenju ni merodajna vrednost izdelka. Nasprotuje razlogovanju sodišča v zvezi z delovnim razmerjem kot vrednoto, opozarja, da sta zanjo najvišji vrednoti spoštovanje pravil in zaupanje, kar bi moralo po njenem mnenju sodišče prve stopnje upoštevati. Glede dela obrazložitve, iz katerega izhaja, da bo tožnica težko našla novo zaposlitev, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje navaja, da je dokazni postopek sicer res pokazal, da se v praksi določeni delavci ne držijo v celoti pravil glede dajanja izdelkov na stran, vendar pa to velja le za izdelke v akciji in ne izdelke rednega programa. Poleg tega se sklicuje na izpovedi prič, da gre za kršitve, ki so se zgodile v le nekaj izoliranih primerih. Nasprotuje ugotovitvi, da so se kršitve kdaj tolerirale pri samopocenjevanju izdelkov in da bi kdo kdaj ravnal tako, kot je ravnala tožnica, tj. da je po koncu dela hotela poceniti izdelek, ki bi ga nato kupila po znižani ceni. Navaja, da je prav manipulacija s cenami po zaključku dela glavna kršitev, ki jo tožena stranka očita tožnici. Poudarja, da tožnica ni smela brez dovoljenja nadrejenega vzeti nalepk s popustom in znižati izdelka, ki si ga je predhodno dala na stran. Trdi, da je samovoljno pocenjevanje pri njej strogo prepovedano in gre za kaznivo dejanje tatvine oziroma goljufije, takih dejanj pa doslej ni sankcionirala, ker jih ni zaznala. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kakšen način tožena stranka kaznuje kršitve glede samopocenitve blaga, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Navedeno kršitev primerja s primeri, ko so delavci ukradli ali poskušali ukrasti blago tožene stranke. Zaključek sodišča, da bi bila škoda, če bi nastala, majhna v primerjavi z zaščiteno dobrino - delovnim razmerjem, je po prepričanju tožene stranke materialnopravno zmotna in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 92/2012 in št. VIII Ips 50/2012, iz katerih izhaja, da delodajalec ni dolžan nadaljevati delovnega razmerja z nekom, ki se je skušal skrivaj okoristiti na njegovo škodo. Sodišču prve stopnje očita, da se do te prakse ni opredelilo. Po njenem mnenju je vsakršna namerna manipulacija s cenami izdelkov v prodajalni in prekoračitev pooblastil utemeljen razlog za izredno odpoved delovnega razmerja. Dalje navaja še, da bi ne glede na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi sodišče prve stopnje skladno s predlogom tožene stranke moralo odločiti, da nadaljevanje delovnega razmerja glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni več mogoče. Sklicuje se na izpovedi prič A.A. in B.B., da je zaupanje med strankama povsem porušeno ter na stališča Višjega delovnega sodišča v zadevi št. Pdp 284/2004 in Vrhovnega sodišča v zadevah št. VIII Ips 199/2013, VIII Ips 200/2013 in VIII Ips 223/2011. Meni, da tožnica od storitve kršitev ni bila več zaupanja vredna delavka, pri čemer je imela kot prodajalka vsak dan opravek z denarjem, pri tem pa je ni mogoče ves čas nadzorovati. Trdi, da za odstop od uveljavljene sodne prakse sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga. Meni, da tudi izvedeni postopek izredne odpovedi, vabljenje na zagovor ter izvedba sodnega postopka vplivajo na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila stroškov tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo te kršitve s tem, da je štelo za splošno znano, da je težko najti novo zaposlitev, še posebej če je delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S trditvami, da je izrek v neskladju z obrazložitvijo, ker je sodišče prve stopnje opredelilo tožničino kršitev kot lažjo, pa tožena stranka po vsebini nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Pravilno in popolno je ugotovilo odločilna dejstva. Ta so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014 na delovnem mestu prodajalec za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, dne 27. 11. 2014 pa ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, - da si je tožnica 5. 11. 2014 dopoldne dala izdelek mesa (file purice), ki je bil že pocenjen za 35 %, na stran, nakar je nanj po koncu dela v popoldanskem času želela nalepiti nalepko za 50-odstotni popust, ker je izdelku naslednji dan potekel rok uporabe, - da je tožnica s tem dejanjem kršila pravili tožene stranke, da prodajalci ne smejo dajati izdelkov na stran za kasnejši lasten nakup, ter da prodajalci sami brez izrecnega naloga nadrejenega ne smejo samoiniciativno izvajati pocenitev izdelkov, ki so vezani na krajši rok uporabe, - da je bila dejanska praksa pri toženi stranki, ki ni bila sankcionirana, da so si prodajalci dajali izdelke na stran (v večji meri izdelke v akciji, pa tudi izdelke iz rednega programa), - da je imela tožena stranka prakso, da so se vsi izdelki, ki so vezani na krajši rok uporabe (med katere spada tudi meso), dan pred iztekom roka brez izjeme pocenili za 25, 35 oziroma 50 %, pri čemer je bil sporni izdelek v trenutku, ko si ga je tožnica dala na stran, že pocenjen za 35 %, popoldanska pocenitev na - 50 % pa je bila običajna po 14.00 uri popoldne, v odvisnosti od časa zaposlenih v poslovalnici, - da tožnica spornega fileja purice ni skrivala (dala ga je v hladilnik), da ga je imela po končanem delovniku namen kupiti in torej ni imela namena oškodovati tožene stranke, pri čemer ni gotovo, da bi toženi stranki škoda sploh nastala (da bi bil izdelek prodan do 50-odstotne pocenitve), pa tudi kolikor bi ji nastala, bi ta znašala le 1,25 EUR, - da je izredna odpoved tožnici glede na težo očitanih kršitev in okoliščine primera bistveno nesorazmeren ukrep in da ne gre za kršitev, ki je tako huda, da zaradi nje nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno niti do izteka odpovednega roka, - da je glede na vse navedeno kršitev tožnice lažja kršitev iz delovnega razmerja zaradi česar niso izpolnjeni zakonski znaki iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Glede na okoliščine kršitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni storila kršitve, ki bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ob upoštevanju okoliščin na strani tožeče in na strani tožene stranke pravilno zaključilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožničini strani, ki po eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožničine kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožničin večji interes za ohranitev zaposlitve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri toženi stranki je obstajala stalna praksa dajanja izdelkov na stran s strani delavcev tožene stranke, tožena stranka do tedaj tega ni sankcionirala, na dan kršitve je bilo pocenjevanje izdelkov pred potekom roka uporabnosti v dopoldanski izmeni naloženo prav tožnici, pri čemer je bilo sicer pocenjevanje takih izdelkov običajno in avtomatsko, tožnica pa je tudi v preteklosti opravljala to delo, celo samoiniciativno (ker je zmotno verjela, da je to njena naloga). Tožnica tudi ni želela oškodovati tožene stranke, sporni izdelek je želela kupiti, zato si ga je dala na stran, česar ni skrivala, saj je poznala prakso pri toženi stranki v zvezi s tem, nakar je izdelek kupila po ceni, pravilno znižani za 35 %. Iz navedenega ni mogoče sklepati, da je tožnica manipulirala s cenami z namenom, da bi se kakorkoli okoristila na račun tožene stranke. Tožena stranka tako ni bila oškodovana, pa tudi sicer bi bilo oškodovanje izredno majhno. Upoštevati je treba tudi, da je bila tožnica odlična delavka.

8. Stališče tožene stranke, da ima ničelno toleranco do kršitev, ki zadevajo spoštovanje pravil in zaupanje, zaradi katerih je vedno upravičena izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z določbami prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca, ko z njim tako glede na težo kršitve kot glede na druge okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Da uveljavi svoj legitimni interes za spoštovanje svojih internih pravil in prepreči nepravilnosti, ima tožena stranka v primeru, kakršen je predmetni, na voljo druge blažje ukrepe (disciplinski postopek, postopek redne odpovedi po ZDR-1, kolektivni pogodbi dejavnosti, Disciplinskem pravilniku tožene stranke in pogodbi o zaposlitvi). Glede na vse navedeno ni bilo realne podlage za izgubo zaupanja v tožničino delo in tako niso bile podane okoliščine za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sicer utemeljena ničelna toleranca tožene stranke do kršitev (pomembnih) notranjih pravil, zlasti v zvezi s cenami izdelkov, se lahko kaže v doslednem opozarjanju, kontroliranju in sankcioniranju tovrstnih kršitev, ki pa je s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno le, če so hkrati realno podane tudi vse okoliščine, ki v smislu navedene določbe ZDR-1 preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

9. Glede na navedeno je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke za opredelitev kršitve, ki jo je storila tožnica, za hujšo kršitev, za katero je ustrezna sankcija izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je v diskreciji delodajalca, da izbere ustrezen ukrep oziroma sankcijo ob kršitvah, vendar pa to ne pomeni, da lahko poda izredno odpoved tudi mimo pogojev po ZDR-1. Izredno odpoved lahko delodajalec poda le za najhujše kršitve v primeru, ko so podani vsi pogoji po 109. členu ZDR-1, v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bil podan.

10. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica naklepno kršila poznana pravila in da je imela obogatitveni namen, prav tako tudi ne, da pri toženi stranki ni bilo prakse dajanja izdelkov na stran. Pritožnica s temi pritožbenimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice in prič C.C., D.D., E.E., delno pa tudi F.F., A.A. in G.G., ter na listine v spisu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da za možnost podaje izredne odpovedi ni merodajna vrednost izdelka. Res je, da ob ugotovljenih kršitvah skladno s sodno prakso ni odločilna zgolj višina oškodovanja delodajalca. Vendar pa v predmetni zadevi za ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo odločilno, da bi bila tožena stranka oškodovana le za 1,25 EUR, če bi tožnica kupila izdelek po ceni, znižani za 50 %, če bi sicer izdelek kupil drug kupec za ceno, znižano le za 35 %. Odločilne so bile vse okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve, med njimi tudi, da tožena stranka sploh ni bila oškodovana, da bi bila verjetnost nastanka oškodovanja majhna ter da tudi če bi do oškodovanja prišlo, to ne bi bilo veliko.

12. Pritožba neutemeljeno primerja kršitev, ki jo je storila tožnica, s tatvino, poskusom tatvine blaga tožene stranke oziroma kaznivim dejanjem goljufije. Glede na ugotovljene okoliščine primera (zlasti glede na dejstvo, da tožnica ni imela namena oškodovati tožene stranke in je ravnala tako, kot je menila, da je prav oziroma skladno s prakso pri toženi stranki, ki dotlej ni bila sankcionirana) nikakor ni mogoče primerjati tožničine kršitve s poskusom tatvine, saj v predmetni zadevi tožnica ni imela prilastitvenega namena, še manj s kaznivim dejanjem goljufije, za katerega je značilen celo obarvani naklep. Tožnica je namreč storila kršitev, ker je zmotno menila, da sme v popoldanskem času sama popraviti višino popusta na izdelku, ki ga je nameravala kupiti, pri čemer je bila pri toženi stranki praksa, da so se v popoldanskem času vsi izdelki z rokom uporabe naslednji dan pocenili za 50 %. V medsebojnem nasprotju pa sta pritožbeni navedbi, da tožena stranka ni sankcionirala samovoljnega pocenjevanja, ker te kršitve v preteklosti ni zaznala, ter da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugotavljalo, kako je tožena stranka sankcionirala tovrstne kršitve. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ne glede na to ugotavlja, da je tožnica sicer res sama brez posebne odredbe nadrejenega želela nalepiti na izdelek oznako za (višji) popust, ampak ji v zvezi s tem ni mogoče očitati samovolje, saj je štela, da ima glede na popoldansko uro izdelek, ki mu naslednjega dne poteče rok uporabnosti, tako kot enaki izdelki v trgovini že nižjo ceno.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je po ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. V prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je določeno, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno povračilo.

14. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2015 predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, če bi sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved nezakonita. Pri tem ni podala prav nobenih trditev o tem, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi tožnici ne bi bilo več mogoče. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine na strani tožnice, ki je bila pri toženi stranki v različnih poslovalnicah zaposlena dve leti in en mesec, ter je bila po izpovedi nadrejenih in sodelavcev izredno dobra in zanesljiva delavka. Okoliščin, ki bi utemeljevale predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na strani tožene stranke ni ugotovilo, ker jih ta do zaključka glavne obravnave ni predstavila. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni utemeljila svojega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razloge, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 305/2015 z dne 23. 2. 2016). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. V pritožbi je to sicer tožena stranka navedla (dejstvo, da prodajalci delajo z denarjem, stalen nadzor pa ni mogoč, izvedeni postopek izredne odpovedi, vabljenje na zagovor ter izvedba sodnega postopka), vendar gre za povsem splošne trditve, ki so tudi nedovoljene pritožbene novote, saj ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembna, zato se do citiranih judikatov pravilno ni opredeljevalo sodišče prve stopnje in do njih stališča posebej ne zavzema niti pritožbeno sodišče. 16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).