Jedro

Tožena stranka je kršila določbo 2. odstavka 63. člena ZTPDR, ker je kljub dejstvu, da se tožnik iz opravičenega razloga ni udeležil obravnav pred disciplinskimi organi, zaključila disciplinski postopek brez zaslišanja tožnika. Tožniku je bila s takim postopkom onemogočena pravica do zagovora, kar je bistvena kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima za posledico nezakonitost sprejetih sklepov.

Neposredno na podlagi določb 58. čl. ZTPDR (brez opredelitve hujših kršitev v pravilniku ali v kolektivni pogodbi) ni dopustno izrekati disciplinske ukrepe. V takšnemu primeru so sklepi disciplinskega organa že iz tega razloga nezakoniti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni v 3. tč. izreka tako, da se stroški postopka znižajo na znesek 329.357,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 29.5.1996 in sklep nadzornega sveta z dne 11.7.1996 tožene stranke C.  d.d. o prenehanju delovnega razmerja tožniku M. B. (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 12.7.1996 do 19.12.1996 ter mu izplačati plačo v bruto znesku 696.119,00 SIT za čas od julija do decembra tega leta v mesečnih bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, od bruto zneskov obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto razlike plač pa izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od bruto vtoževanih zneskov (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 376.656,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2000 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 25.10.2002 (ki je postal pravnomočen dne 13.11.2002) je prvostopenjsko sodišče izrek sodbe v 2. točki popravilo tako, da se pravilno glasi: "v bruto znesku 669.119,00 SIT" namesto 696.119,00 SIT, kot je bilo v izreku prvotno zmotno zapisano zaradi očitne pisne napake.   Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni bil sposoben priti na obravnave pred disciplinsko komisijo, saj je predložila dokaze, da je v tem času sklepal pomembne pravne posle, ki zahtevajo popolno pravno in poslovno sposobnost - najel je hipotekarni kredit pri banki za ureditev poslovnih prostorov za opravljanje svoje dejavnosti, ki jo sedaj tudi opravlja. Mnenje izvedenca psihiatra je sodišče napačno in izrazito enostransko interpretiralo. Iz mnenja jasno izhaja, da bi tožnik lahko prišel na katero izmed večkrat preloženih obravnav, saj njegovo psihično stanje ni bilo takšno, da ne bi mogel priti. Razumevanje in sposobnost afektivne kontrole nista bila prizadeta, delno je bilo prizadeto le njegovo subjektivno dojemanje nastale konfliktne situacije. Sodišče se do tega v razlogih sodbe sploh ni opredelilo. Opredelilo se je le do ocen izvedenca na zaslišanju, ignoriralo pa je pisno mnenje z dopolnitvijo. Prav tako ni jasno obrazložena sodba v delu, v katerem sodišče navaja, da je tožena stranka kršila materialni predpis, ker je svojo odločitev oprla neposredno na ZTPDR. Tožena stranka je predložila sodišču sklep uprave d.d. z dne 27.5.1996 glede organov, ki odločajo v disciplinskem postopku. Novega pravilnika delniške družbe ni bilo mogoče uporabiti za nazaj. Šlo je za takšno kršitev, ki jo že sam zakon opredeljuje kot hujšo, to je za takšno, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V celoti izmišljena in napačna je navedba v obrazložitvi, da je tožena stranka na naroku dne 25.1.2000 izjavila, da z internim aktom, to je s pravilnikom o disciplinski in materialni odgovornosti, ne razpolaga. Pravilnik obstaja in je vedno obstajal, le da je bil v procesu lastninskega preoblikovanja v delniško družbo delno spremenjen in dopolnjen glede organov odločanja. V celoti pa je ostal nespremenjen glede opredelitve posameznih disciplinskih kršitev, ki jih je sankcioniral. Nejasen in nerazumljiv je tudi sam izrek sodbe pod točko 2. V tem delu je prekoračen tožbeni zahtevek, saj je sodišče prisodilo več kot je zahteval tožnik, to je znesek 696.119,00 SIT namesto 669.119 SIT, kar je izračunala tožena stranka, tožnik pa se je s takšnim izračunom strinjal. Napačen je tudi znesek plače za mesec december 1996 v višini 117.213,00 SIT. Takšen bruto znesek bi tožnik lahko dobil le za celotni mesec december 1996, ne pa le do 19.12.1996. Za delo do tega dne bi lahko dobil le 70.320,00 SIT. Sodišče je tožniku prisodilo najmanj 75.000,00 SIT več kot bi lahko bilo zahtevano, s tem pa je tudi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka, prisojenih tožeči stranki. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom le v višini okrog 60%, saj je bil njen zahtevek za plačilo 465.366,00 SIT pravnomočno zavržen. Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom v višini 40%, kar ni sorazmerno majhen del zahtevka. Prav tako so priznani nekateri stroški, ki so v celoti neutemeljeni - npr. 375 točk za pritožbo tožeče stranke, ki je bila v celoti zavrnjena, prip. spisi po 450 točk, pri čemer ni bila upoštevana vrednost zahtevka in delni uspeh, potni stroški, ki ne pripadajo v takšni višini, ampak le v višini kilometrine. Priglašenih stroškov tožene stranke sodišče ni upoštevalo, kar ni v skladu z določbami ZPP. Tožena stranka predlaga spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe.   Pritožba je delno utemeljena.   Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in na pravilni pravni presoji. Le glede odločitve o stroških postopka je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP in zato sprejelo deloma napačno odločitev. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu VDSS opr.št. Pdp 1238/97 z dne 19.3.1999 zavzelo stališče, da bi bil tožnikov izostanek z obravnave pred disciplinsko komisijo, na kateri bi moral biti tožnik zaslišan v skladu z določbo 2. odstavka 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), iz zdravstvenih razlogov opravičen le, če je bilo zdravstveno stanje tožnika tako slabo, da se obravnav ne bi mogel udeležiti, oz. če bi udeležba na obravnavi njegovo zdravstveno stanje lahko poslabšala. V skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa je prvostopenjsko sodišče dopolnilo dokazni postopek in sprejelo pravilno dokazno oceno v zvezi z navedenim vprašanjem. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da je bil tožnikov izostanek na disciplinski obravnavi in pred pritožbenim organom dne 29.5.1996 ter 11.7.1996 opravičen iz zdravstvenih razlogov. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno ocenilo in interpretiralo mnenje sodnega izvedenca dr. C. G., isto pa velja za izpoved priče lečečega psihiatra dr. M. P. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s trditvijo tožene stranke, da naj bi tožnik v spornem času sklepal pomembne pravne posle, kar naj bi dokazovalo, da bi se tudi disciplinske obravnave lahko udeležil. Tožena stranka je kršila določbo 2. odstavka 63. člena ZTPDR, ker je kljub dejstvu, da se tožnik iz opravičenega razloga ni udeležil obravnav pred disciplinskimi organi, zaključila disciplinski postopek brez zaslišanja tožnika. Tožniku je bila s takim postopkom onemogočena pravica do zagovora, kar je bistvena kršitev določb disciplinskega postopka, ki ima za posledico nezakonitost spretih sklepov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka z neposredno uporabo 7. točke 58. člena ZTPDR kršila materialni predpis, je pravilno. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče prav tako zavzelo stališče v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu. V razlogih razveljavitvenega sklepa je zapisano, da ne bi bila podana kršitev materialnih predpisov zaradi izreka disciplinskega ukrepa neposredno na podlagi določb 58. člena ZTPDR, če je tožena stanka imela pravilnik o disciplinski odgovornosti delavcev (kot akt C. p.o.), v katerem je bila zloraba položaja opredeljena kot hujša kršitev delovnih obveznosti, čeprav se na ta pravilnik tožena stranka v izpodbijanih sklepih ni sklicevala (ampak je v izreku sklepa disciplinske komisije storjeno hujšo kršitev delovnih obveznosti opredelila kot kršitev po 7. točki 1. odstavka 58. člena ZTPDR). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo dejstvo, da je konec leta 1995 prišlo do lastninskega preoblikovanja oz. uskladitve z ZGD in da je tožena stranka dne 18.12.1995 sprejela Statut delniške družbe C.  d.d., v katerem je določena veljavnost splošnih aktov pravnega prednika (C.  p.o.), ki se še naprej uporabljajo kot akti družbe, v kolikor niso v nasprotju s statutom. Tudi v ponovnem postopku pred prvostopenjskim sodiščem tožena stranka sodišču ni predložila pravilnika, ki je pri toženi stranki veljal v času storitve disciplinske kršitve, ki je predmet obravnavanega disciplinskega postopka, čeprav je bila k temu izrecno pozvana /obravnava dne 25.1.2000/. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku dne 25.1.2000 izjavil, da z njim ne razpolaga, ter predlagal, da sodišče pozove toženo stranko, da predloži ta akt sodišču. Pravilnika pa tudi v nadaljnjem postopku, vse do konca glavne obravnave, tožena stranka ni predložila (v spisu je le pravilnik o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev C.  d.d., z dne 15.7.1996, ki za obravnavano zadevo ne velja). Zato je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tem povsem pravilen. Če je pravilnik pri toženi stranki vedno obstajal, kot trdi tožena stranka v pritožbi, bi ga vsaj v pritožbenem postopku lahko predložila sodišču, pa tega tudi sedaj ni storila, očitno zaradi zmotnega stališča, da je dopustno disciplinski postopek izvesti neposredno na podlagi ZTPDR. Tožena stranka torej ni predložila dokazov, da je izvedla disciplinski postopek zoper tožnika zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, opredeljenih v pravilniku oz. kolektivni pogodbi v skladu z zakonom. Ker neposredno na podlagi določb ZTPDR, to je brez opredelitve hujših kršitev v pravilniku ali kolektivni pogodbi, disciplinskih ukrepov ni dopustno izrekati, sta izpodbijana sklepa disciplinskih organov že iz tega razloga nezakonita. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku za mesec december 1996 priznalo nadomestilo plače v znesku 117.213,00 SIT. Ta znesek je bil tožniku prisojen na podlagi podatkov tožene stranke, ki je sodišču predložila "Izračun osebnega dohodka za g. B. M. za čas od 12.7. do 20.12.1996 v primeru, če bi delal kot poslovodja v  Ž.", podpisan s strani direktorja tožene stranke, brez datuma, ki se nahaja v spisu v prilogah B 24 (priloga je bila predložena sodišču s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 2.4.1997). V kolikor bi bil izračun v resnici napačen, bi morala tožena stranka to dejstvo pravočasno uveljavljati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in predložiti dokaze, saj mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (1. in 2. odstavek 286. člen ZPP). Tožena stranka se šele v pritožbi sklicuje na napačen izračun nadomestila plače za december 1996, čeprav je ta izračun sama predložila sodišču tekom postopka na prvi stopnji in je na tej podlagi tožeča stranka opredelila tožbeni zahtevek po višini. Ker pritožnik ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel tega dejstva uveljavljati do prvega naroka oz. do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP, je prekludiran. Zato je toženčeva pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi prekoračitev tožbenega zahtevka v 2. točki izreka sodbe, ki naj bi bila v tem, da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo več kot je zahteval, to je 696.119,00 SIT namesto 669.119,00 SIT. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, saj ne gre za prekoračitev zahtevka, ampak za očitno pisno napako (zamenjava številk pri pisanju), ki jo je prvostopenjsko sodišče odpravilo s popravnim sklepom, izdanim dne 25.10.2002. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri stroškov, ki jih je priznalo tožniku, zmotno uporabilo materialno pravo (154. člen ZPP), saj je tožniku priznalo previsoke stroške. Neutemeljeno mu je priznalo stroške za pritožbo v višini 375 točk ter za poročilo stranki v zvezi s pritožbo 20 točk, skupaj z 20% DDV, saj tožnik s svojo pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe za plačilo odškodnine v višini 465.366,00 SIT ni uspel. Ostali stroški so bili tožniku priznani v skladu z veljavno odvetniško tarifo. To velja zlasti za dve pripravljalni vlogi, glede katerih je sodišče pravilno priznalo nagrado ob upoštevanju Tar. št. 10 OT (Tar. št. 10/1-a, 10/2), torej le nagrade za spor o prenehanju delovnega razmerja, ni pa priznalo nagrade za denarni zahtevek, ker je bila tožba že s prvo sodbo in sklepom zavržena (2 X 225 točk = 450 točk). Sodišče prve stopnje torej tožniku ni priznalo dvakrat po 450 točk za dva pripravljalna spisa kot trdi pritožba. Prav tako so bili pravilno odmerjeni potni stroški in druge postavke. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem tožena stranka, to je delodajalec, trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora (22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94). Pritrditi pa je potrebno tudi stališču sodišča prve stopnje, da v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, glede katerega je bila tožba zavržena (kot preuranjena), niso nastali posebni stroški. Zato je pravilna odločitev, da glede tega dela zahtevka vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (tožniku so bili priznani stroški le glede na Tar.št. 10, brez upoštevanja nagrade za denarni zahtevek, glede katerega je bila tožba zavržena, stroški tožene stranke pa niso bili upoštevani pri odmeri). Sodišče prve stopnje je, razen v delu, ki se nanaša na neupravičeno priznanje pritožbenih stroškov, odločilo o stroških v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter 22. člena ZDSS. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče znižalo prisojene stroške za 474 točk (375 točk za pritožbo, 20 točk za poročilo stranki, to je skupaj 395 točk, kar skupaj z 20% DDV znaša 474 točke), to je za 47.400,00 SIT (po vrednosti točke 100,00 SIT). Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče v 3. točki izreka sodbe prisojene stroške v višini 376.757,00 SIT znižalo na znesek 329.357,00 SIT in v tem delu spremenilo izpodbijani del sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena, 353. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 22. člena ZDSS.