Jedro

Tožena stranka se kot nesporen naročnik pogodbe o delu svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug.

Samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka nad zneskom 369,62 EUR zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki in nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti strošek z odgovorom na pritožbo v višini 133,71 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 186441/2010 z dne 16. 12. 2010 ostane v veljavi tudi v I. in III. točki izreka (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 478,93 EUR v paricijskem roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je v celoti pritožila tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico, oziroma da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o delu popravila vozilo in od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljeno delo. Njen zahtevek temelji na določbi 619. člena OZ. Glede na podan ugovor tožene stranke (leasingodajalca vozila, ki ga je dala leasingojemalcu v operativni leasing), da ni pasivno legitimirana, je sodišče prve stopnje reševalo sporno vprašanje, kdo (leasingodajalec, zavarovalnica ali leasingojemalec) je zavezanec za plačilo popravila vozila v razmerju do tožeče stranke. Po prepričanju pritožbenega sodišča je za odgovor na navedeno vprašanje potrebno upoštevati vse okoliščine primera in nasprotno zatrjevanje pritožbe, češ, da je edina relevantna le vsebina pooblastila, ki ga je tožena stranka dala leasingojemalcu, ni utemeljeno. Pooblastilo pomeni upravičenost pooblaščenca za zastopanje, to je, da v imenu in za račun pooblastitelja daje in sprejema izjave volje, ki so potrebne za sklenitev pogodbe oziroma izvršitev drugega pravnega posla. Samo pooblastilo torej ne more dati odgovora na vprašanje, kdo vse je kot dolžnik pasivno legitimiran v pravdi na plačilo vtoževane terjatve, temveč je potrebno upoštevati tudi temeljne značilnosti operativnega leasinga in določbe Pogodbenih pogojev za operativni leasing (v nadaljevanju Pogodbeni pogoji), v katerih sta pogodbeni stranki natančneje opredelili svoje pravice in obveznosti.

6. Vsled navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka oprlo na določbe Pogodbenih pogojev, po katerih leasigojemalec, v primeru poškodbe vozila, ni upravičen sam poskrbeti za popravilo vozila, temveč si je to pravico pridržala izključno tožena stranka kot leasingodajalec (17. točka Pogodbenih pogojev). Navedena določba namreč pojasni, da je tožena stranka s pooblastilom leasingojemalcu lahko zgolj podelila upravičenje, da v njenem imenu in za njen račun izbere izvajalca del, medtem ko je bila naročnik pogodbe o delu tožena stranka in zatorej tista, ki je tožeči stranki dolžna plačati vtoževani znesek popravila in kar vse je tudi skladno z naravo operativnega leasinga(1) ter vsebino pooblastila.(2)

7. Tožena stranka se sicer v pritožbi takšni odločitvi upira in zatrjuje, da ni dolžna plačati vtoževanega zneska, ker je v pooblastilu povsem jasno in nedvoumno zapisala, da bo znesek popravila pokrila zavarovalnica oziroma podrejeno leasingojemalec, vendar neutemeljeno. Tožena stranka se namreč kot nesporen naročnik pogodbe o delu (glej prejšnjo točko obrazložitve te sodbe), svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug. Sprejem takšnega stališča bi bil z vidika varstva položaja upnika nedopusten.(3) Pooblastilo, kot ga je izdala tožena stranka, je zato mogoče šteti kvečjemu kot asignacijo, s katero je tožena stranka (asignant) pooblastila svojega dolžnika (zavarovalnico oziroma podrejeno leasingojemalca, kot asignata,(4) da namesto njej plača dolg njenemu dolžniku (tožeči stranki kot asignatarju, ki je s sprejemom pooblastila na to tudi pristala), in s čimer bi se, pod pogojem, da bi prišlo do realizacije takšne asignacije, tožena stranka izognila dvojnemu plačevanju (torej plačilu dolga iz naslova popravila škode, ki ga je tožena stranka dolgovala tožeči stranki in plačilu dolga, ki ga je toženi stranki kot upniku dolgovala zavarovalnica oziroma leasingojemalec). Vse do takrat pa samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

8. Posledično se izkažejo kot neutemeljene navedbe pritožnice, češ da je tožeča stranka s sprejemom pooblastila prevzela nase riziko neplačila opravljene storitve, saj z asignacijo ne nastopijo pravni učinki spremembe upnika ali dolžnika. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo, je s sprejemom pooblastila tožeča stranka zgolj pristala na to, da bo izpolnitev namesto s strani tožene stranke prejela od zavarovalnice oziroma leasingojemalca, vse do njunega plačila pa tožena stranka v skladu z 1041. členom Obligacijskega zakonika tožeči stranki ostaja v celoti in popolnoma zavezana k plačilu vtoževane terjatve.

9. Odločitve ne more spremeniti niti zatrjevanje pritožbe, da je bil zavarovanec po zavarovalni pogodbi pravzaprav leasingojemalec, prepoved popravila na lastno roko pa naj bi prišla v poštev le tedaj, ko je zavarovanec leasingodajalec. Takšno trditev je namreč tožena stranka prvič postavila šele v pritožbi, zato je v skladu z določbami 451. in 452. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati (zgolj dokaz – zavarovalna polica, ki jo je tožena stranka vložila v spis, pa manjkajoče trditve podlage tožene stranke ne more nadomestiti). Dodatno zato, ker pritožba na eni strani trdi, da tožena stranka ni bila zavarovanec, v nadaljevanju pa v istem odstavku pojasnjuje, da je tožena stranka dala pooblastilo, da se znesek zavarovalnine nakaže na račun tožeče stranke, torej izhaja iz stališča, da je bila prav ona tista, kateri bi bila, ob izostanku pooblastila, nakazana zavarovalnina. Ko je tako, pa takšne trditve po oceni pritožbenega sodišča niti ni mogoče šteti za verodostojne.

10. Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na stroškovni izrek sodne odločbe, konkretno v zvezi s povračilom nagrade za postopek na drugi stopnji v višini 89,60 EUR (skupaj z DDV 109,31 EUR). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z navedbo pritožnice, da odgovor na pritožbo tožeče stranke z dne 4. 10. 2012 (glede na to, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 2. 8. 2012 izključno že iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni mogoče šteti kot potreben strošek v smislu 155. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče stroškovni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov, v kolikor presegajo znesek 369,62 EUR (478,93 EUR – 109,31 EUR).

11. V preostalem delu je pritožbeno sodišče, ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu – v odločitvi o stroških postopka, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), obenem pa je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 v višini 89,60 EUR in pavšalnih stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, povečano za 22% DDV, skupaj torej 133,71 EUR.

13. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Temeljna značilnost operativnega leasinga (za razliko od finančnega leasinga) je v tem, da leasingodajalec, kot pravni in ekonomski lastnik leasinškega vozila, v razmerju do tretjih, ves čas trajanja pogodbe, nosi vse glavne rizike povezane s predmetom leasinga, torej tudi rizike povezane z nevarnostjo poškodovanja vozila ob njegovi uporabi.

(2) Tožena stranka je v pooblastilu zahtevala, da se račun za plačilo DDV izstavi na njeno ime, zato je tudi na tej podlagi utemeljeno sklepanje, da je bila tožena stranka naročnik po podjemni pogodbi.

(3) Upniku ni vseeno kdo nastopa v osebi njegovega dolžnika in je dolžnik nima pravice samovoljno spreminjati.

(4) Da ima tožena stranka v skladu s Pogodbenimi pogoji pravico terjati povračilo celotne škode od zavarovalnice oziroma leasingojemalca ni sporno in kaj takega toženi stranki nihče ne oporeka. Navedena pravica toženi stranki pripada že upoštevaje določbo 17. točke Pogodbenih pogojev, vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ta okoliščina za odločitev v obravnavanem primeru oziroma v razmerju do tožeče stranke ni relevantna.