Jedro

V primerih, ko so telesne bolečine le ena izmed prizadetosti, ki povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa se telesne bolečine pojavljajo le v izjemnih situacijah, in še to redko, ne gre odškodnina za bodoče telesne bolečine poleg odškodnine za bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zakon nadalje določa med drugim, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR). To ne velja le za gmotno škodo, temveč tudi za negmotno (205. člen ZOR). Ta predpis pomeni, da mora oškodovanec storiti vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma da bi se zmanjšala. Pri tem se seveda ne zahtevajo od njega nesorazmerni napori ali žrtvovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, ki se je pripetila 20.7.1990 v J.B. in v kateri se je takrat 33-letni tožnik ponesrečil kot sopotnik v osebnem avtomobilu, odgovornostno zavarovanem pri toženki, je sodišče prve stopnje dne 15.12.1993 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 651.848,80 SIT z obrestmi, medtem kot je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine je odločilo, da mu gre 250.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT za strah 50.000,00 SIT od zahtevanih 200.000,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti 350.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in 1.847,80 SIT od zahtevanih 8.314,00 SIT za izgubo zaslužka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo in pri tem med drugim ugotovilo, da je prvo sodišče pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero odškodnine za negmotno škodo.

Proti tej sodbi v zvezi z zavrnilnim delom glede negmotne škode vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se izpodbijana sodba tako spremeni, da bo njeni pritožbi v celoti ugodeno in da bo tako tudi v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Sodba je priznala prenizko odškodnino za telesne bolečine in ni upoštevala bodočih bolečin in nevšečnosti, za kar je bila izrecno zahtevana odškodnina, in tega tudi ni pojasnila, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nima tudi razlogov v zvezi s pritožbenim opozorilom na težave po prihodu iz bolnice v zvezi z bivanjem v samskem domu. Že ob dejanskih ugotovitvah prvostopne sodbe je prenizko določena odškodnina za strah, poleg tega pa sodbi nista upoštevali, da se je primarni strah nadaljeval že pred sprejemom v bolnici in prenehal šele po odpustu domov, in o tem tudi nimata razlogov. Slednje velja tudi za pritožbeno trditev, da je fizični delavec in preprost človek bolj zaskrbljen za izid zdravljenja. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in protispisnosti je priznana prenizka odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj sodba nima razlogov v zvezi z opozorilom na mladost tožnika ob nesreči in ugotovitvijo, da uradni dokument dokazuje zavrtost rame še 8.8.1991, dejansko pa je trajala še veliko dlje. Izpodbijana sodba neutemeljeno zavrača stališče, da bi bilo potrebno upoštevati odmaknjenost škodnega dogodka.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) uvršča med pravno priznane oblike nepremoženjskih škod tudi pretrpljene telesne bolečine in pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 200. člena). S tem pa ne omogoča povrnitve škode le za omenjene pretrpljene telesne in duševne bolečine, marveč tudi za bodoče takšne bolečine (203. člen ZOR). Med povode oziroma vzroke za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti slej ko prej sodijo tudi telesne bolečine, zaradi česar se pojavi problem bodisi razmejitve med njimi, bodisi njihovega prepletanja oziroma vzajemnega povzročanja, ali drugače povedano, pojavi se vprašanje, kdaj ena oblika škode (ne) preide v drugo oziroma kdaj gre oškodovancu tako odškodnina za eno obliko kakor tudi za drugo, čeravno je vzrok v telesnih bolečinah, ki pa imajo svoj odsev na psihičnem področju. V obravnavanem primeru izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki jih mora upoštevati revizijsko sodišče, da so med prizadetostmi, ki bodo obremenjevale tožnika, minimalna zavrta gibljivost v desni rami, minimalno zmanjšana groba moč desne zgornje ekstremitete in minimalna zmanjšana sposobnost za dela in dejavnosti, ki zahtevajo dvigovanje ekstremno težkih bremen. Po drugi strani pa se dopušča možnost, da se bodo izredno redko občasno pojavljale pri tožniku bolečine ob ekstremno hudih naporih in spremembah vremena. Ob telesnih bolečinah, ki se ob izjemnih primerih še tako redko pojavljajo, nikakor ne pomenijo takšne njihove stopnje in trajanja (prvi odstavek 200. člena ZOR), da bi opravičevale še posebno odškodnino zanje poleg odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skratka, v primerih, ko so telesne bolečine le ena izmed prizadetosti, ki povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa se telesne bolečine pojavljajo le v izjemnih situacijah, in še to redko, ne gre odškodnina za bodoče telesne bolečine poleg odškodnine za bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta torej ravnali pravilno, ko nista priznali odškodnine tudi za bodoče telesne bolečine.

Zakon nadalje določa med drugim, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR). To ne velja le za gmotno škodo, temveč tudi za negmotno (205. člen ZOR). Ta predpis pomeni, da mora oškodovanec storiti vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma da bi se zmanjšala. Pri tem se seveda ne zahtevajo od njega nesorazmerni napori ali žrtvovanja. Prestavljeno v obravnavani primer pomeni (a contrario) citirana zakonska določba, da tožnik ne more zahtevati odškodnine na račun tega, da je po nesreči ležal ves čas stran od svoje družine v samskem domu, pri čemer ni pojasnil, zakaj se je po prvi zdravniški oskrbi v Cazinu in Bihaču odločil ne vrniti se domov, marveč odpotovati v Ljubljano, proč od družine in tam nadaljevati zdravljenje in kjer naj bi mu to povečalo nevšečnosti med zdravljenjem in s tem škodo. Sodišči sta potemtakem zopet pravilno sodili, ko tega pri odmeri odškodnine nista upoštevali v tožnikovo prid. Kar zadeva odškodnino za strah, velja poudariti, da sta obe sodišči upoštevali (in to tudi obrazložili) tako primarni kot sekundarni strah. Pri tem za odločitev o višini odškodnine iz tega naslova niti ni pomembno kam uvrstiti strah v času med poškodbo in oskrbo v bihaški bolnišnici med primarni ali sekundarni strah, dasiravno je očitno, da ga je sodišče štelo med primarnega, ko ga je ocenilo kot hud, saj je bil strah ob nesreči, kot ga je opisal tožnik, zaslišan kot stranka, hipen, ker nasproti vozečega tovornjaka sploh ni videl, marveč je zagledal samo nekaj črnega. Ni mogoče sprejeti niti počeznje revizijske trditve, da bi moralo sodišče v zvezi z intenzivnostjo strahu upoštevati, da je strah pri preprostih ljudeh večji kot pri šolanih. To je lahko sem ter tja res, nešteto pa je primerov, ko so se prav preprosti ljudje izkazali kot zelo pogumni, neustrašni. O strahu za izid zdravljenja pa je izvedenec tudi pojasnil, koliko je časa je trajal in kdaj je bil utemeljen, kar je upoštevalo že prvo sodišče. Izvedenec je imel pred očmi tudi tožnikov poklic oziroma naravo delo, kar je omenjeno v izvedenskem mnenju.

Neutemeljena je nadalje trditev, da sodišče ni upoštevalo, da uradni dokument dokazuje zavrtost tožnikove rame 8.8.1991, saj je ta podatek analiziral tudi izvedenec in ugotovil, do kolikšnega izboljšanja je prišlo med tem datumom in pregledom 26.4.1993. Sodbi res ne omenjata tožnikove starosti ob nesreči in pričakovane življenjske dobe, sta pa sodeč po prisojeni odškodnini iz tega naslova to storili.

Sicer pa je za vse odškodninske zahtevke prisojena odškodnina primerna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine kot ekvivalentu zadoščenja, ki naj ga nudi. Ne le, da so bili upoštevani vsi elementi iz 200. člen ZOR, ki opredeljujejo višino denarne odškodnine, marveč tudi preizkus z vidika sodne prakse s tem pokaže, da se prisojene odškodnine ne odmikajo od odškodnin v podobnih primerih. Končno je bilo pravilno zavzeto stališče, da odmaknjenost škodnega dogodka ne more biti podlaga za prisojo višje odškodnine. Prvič, ne gre za tako dolgo dobo čakanja na sodno odločbo po postopku, v katerem je moral sodelovati izvedenec (dobri dve leti do izdaje prvostopne sodbe in slabi štirje meseci do njene pravnomočnosti), drugič pa okoliščine primera tega ne opravičujejo, saj je bila tožnikova prizadetost na gmotnem področju minimalna, pa tudi sicer ni pojasnil, zakaj se je šele 9 mesecev po zdravljenju odpravil k odvetniku, da bi uveljavil odškodnino.

Iz povedanega izhaja, da materialno pravo ni bilo kršeno. Ne gre pa tudi za očitane procesne kršitve, ki jih uvršča revizija v 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP. Šlo naj bi torej za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP), storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zanje namreč ne izkaže, kako naj bi vplivale ali utegnile vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in za katere končno tudi revizija sama spričo svojega predloga ne sodi, da so takšne narave, da bi terjale razveljavitev napadene odločbe, da bi šlo torej za absolutne kršitve po drugem odstavku pravkar navedenega člena (13. točka).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).