Jedro

Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v 2. odst. 12. čl. določa, da imata samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic, pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo, pri čemer se izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika in posameznika v samostojni dejavnosti odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve. Prosti preudarek, o katerem je govora v 14. čl. pravilnika, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.

Izrek

1.) Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog priče S.H. s.p., za povrnitev izgubljenega zaslužka v znesku 50.000,00 SIT.

2.) Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v deloma spremeni tako, da se zavrne predlog priče A.K. za povrnitev izgubljenega zaslužka v znesku 35.000,00 SIT; glede preostalega dela, torej kolikor se nanaša na povrnitev potnih stroškov v znesku 15.662,80 SIT, pa se navedeni sklep razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

S prvonavedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati priči S.H. s.p., njegov izgubljeni zaslužek za čas sodelovanja na glavni obravnavi z dne 23.6.2004, v znesku 50.000,00 SIT. Z drugonavedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati priči A.K., stroške in izgubljeni dobiček za čas sodelovanja na glavni obravnavi z dne 23.6.2004, v znesku 50.663,00 SIT. Proti obema sklepoma je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagalanjuno razveljavitev. V pritožbi opozarja, da sta bila obema pričama priznana zneska zgolj za prihod na sodišče in čakanje največ 15 minut, oba zneska sta iz nebes vpijoča in pretirana. Priča K. je upokojenec, preverba v dokazne namene naj se opravi pri ZPIZ RS. Tožnik ne razume, kako upokojenec lahko izda račun, na kateri podlagi, za katero delo oz. izgubo dohodka in hoče, da se mu to celovito pojasni. Tožnik tej priči priznava potne stroške v višini cene avtobusne vozovnice, kar sodišča sicer priznavajo. Še bolj zgrožen pa je tožnik nad stroškovnikom za pričo H., katera je vseskupaj s prihodom in vrnitvijo s sodišča lahko izgubila največ eno uro časa. Zato sodišče prosi, da ji dostavi račun, da bo tudi sama pričela delati dela, kjer se na eno uro zasluži po 50.000,00 SIT. Stroškovnik seveda ni realen, račun pa še manj. Splošno znano je, da se zidarska dela plačajo po 1.000,00 SIT na uro, tako da delavci za deset ur dnevno lahko zaslužijo do 10.000,00 SIT. Četudi je gospod šef, je imel ustrezno pripravo dela in je delo to eno uro nedvomno teklo gladko brez njega, če je imel kak sestanek ravno takrat, je na njegov rizik, saj je vabilo dobil vsaj 8 dni prej, da bi ga lahko prestavil ali opravil preje. Ta priča ni upravičena do povračila prijavljenih stroškov, stroškov prevoza pa ni zaračunala. Kaj pravi DURS na to, da g. H. dnevno zasluži po 500.000 SIT x 25 dni x 12 mesecev. Izračun je seveda v celoti nerealen, kakor je priloženi račun in tudi izpodbijani sklep.

Pritožba je utemeljena.

K 1. tč. izreka: Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur.l.RS št. 15/2003, dalje: pravilnik) v 2. odst. 12. čl. določa, da imata samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic, pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo, pri čemer se izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika in posameznika v samostojni dejavnosti odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve (14. čl. pravilnika). Prosti preudarek, o katerem je govora v 14. čl. pravilnika, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja. V obravnavanem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pričo H. na glavni obravnavi dne 23.6.2004 pozvalo, da predloži dokaze, iz katerih bodo izhajali stroški, ki jih uveljavlja v znesku 50.000,00 SIT, vendar pa imenovani tega ni storil, ampak je predložil le račun z dne 28.6.2004, ki ga je sam sestavil, brez potrebne specifikacije. S tem, da mu je sodišče prve stopnje kljub takšnemu neupoštevanju lastnega poziva uveljavljene stroške priznalo, je kršilo prej navedeno določbo pravilnika, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi njegovih določb, izpodbijani sklep spremeniti tako, da je zavrnilo predlog te priče za povrnitev stroškov.

K 2. tč. izreka: V 1. tč. te obrazložitve citirani pravilnik torej določa, da imata pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo le samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic. Priča A.K. pa ni izkazala, da nastopa v tej vlogi, ampak se je na glavni obravnavi dne 23.6.2004, ko je zaznamovala stroške, sklicevala na merila, ki veljajo za izvedence, v vlogi z dne 12.7.2004 pa je pojasnila, da imajo pri Inženirski zbornici Slovenije določeno urno postavko v tam navedeni višini za sodelovanje pri projektiranju, pregled projektov in oblikovanje programov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se imenovani v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svoj status sodnega izvedenca določene stroke, saj ni bil vabljen na sodišče v tej vlogi, eventuelno članstvo v inženirski zbornici pa glede na veljavno določbo zgoraj omenjenega pravilnika (2. odst. 12. čl.), ne omogoča priznanja izgubljenega zaslužka. Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo v delu, nanašajočem se na izgubljeni zaslužek v znesku 35.000,00 SIT in je predlog priče v tem delu zavrnilo. Pravilnik v 7. čl. določa, da se potni stroški povrnejo v višini dejanskih izdatkov za potovanje s potniškim vlakom, avtobusom, ladjo ali letalom, v 1. odst. 9. čl. pa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (2. odst. 9. čl.). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje priči A.K. priznalo stroške za prevožene kilometre (s cestnino) v skupnem znesku 15.662,80 SIT, brez da bi svojo odločitev v tem delu utemeljilo na način, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj ni navedlo, ali je imenovani upravičen do stroškov za prevožene kilometre na podlagi 1. odst. 9. čl. ali morda na podlagi 2. odst. 9. čl. pravilnika; če pa navedene situacije niso podane, bi bila priča upravičena le do povrnitve potnih stroškov iz 1. odst. 7. čl. pravilnika.