Jedro

Predmet konkretne presoje je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko pravnem oziru) vrednotiti mileje.

Izrek

I. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II/3 izreka, spremeni tako, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka, sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu (kolikor se nanaša na prvega toženca), potrdi.

II. Pritožba C., d. o. o., se zavrže. III. Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 20. 1. 2015 od prvega toženca (A. A.), druge toženke (B. B.) in tretjega toženca (C., d. o. o.) terjal nerazdelno plačilo zneska 50.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi neopravičenega slikovnega snemanja in objavljenih posnetkov oziroma škodo, ki je nastala kot posledica objave posnetka „...", na spletnem portalu www...si dne ... 2012. Prvemu tožencu in drugi toženki je očital, da sta zagrešila kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po določbi prvega odstavka 138. člena KZ-1 in s tem posegla v njegovo zasebnost, saj sta s snemanjem in objavo spornih videposnetkov, brez tožnikovega soglasja, omogočila, da so ti postali dostopni javnosti, tožnik pa je bil prepoznaven po izgledu in vsebini pogovora, s čimer sta občutno posegla v njegovo zasebnost in s tem v njegove osebnostne pravice. Odškodninsko odgovoren je tudi tretji toženec, kot izdajatelj spletnega medija. Po delnem umiku tožbe pa od prvega in tretjega toženca terjal solidarno plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR, do višine 14.000,00 EUR solidarno z drugo toženko, ki ji je bilo plačilo medtem naloženo s pravnomočno delno zamudno sodbo. Po pravnomočnosti delne zamudne sodbe, sta tako ostala na strani tožene stranke le še A. A. (v nadaljevanju: prvi toženec) in C., d. o. o. (v nadaljevanju: drugi toženec).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožniku plačati znesek 14.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, s tem, da je njuna obveznost solidarna z obveznostjo prvotne druge toženke do enake višine (14.000,00 EUR) iz pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 181/2015-III z dne 9. 6. 2016 (točka II/1 izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II/2 izreka); odločilo, da sta toženca dolžna tožniku v roku petnajst dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.335,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka).

3. Zoper ugodilni del sodbe sta pravočasno pritožbo vložila oba toženca „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je bil drugi toženec dne 22. 3. 2019 izbrisan iz sodnega registra in je torej prenehal obstajati, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zoper njega zavreči. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti oziroma vsaj določiti tožnikov soprispevek, saj gre za posledice tožnikove odločitve, da si delovni dan popestri s plačljivimi spolnimi aktivnostmi, poleg tega pa je bil tožnik tisti, ki je sam povedal ženi za obisk pri E. E., tožnikova žena je v službo prejela članek iz revije ... in ne članka, ki ga je objavila tožena stranka, njegove duševne bolečine pa v veliki oziroma v pretežni meri izvirajo iz porušenega zaupanja v partnerskem odnosu. Brez tožnikovega ravnanja, ta ne bi utrpel nobene škode. Poleg tega bi mu delodajalec lahko tudi odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pa je ni, kar tudi kaže na to, da tožnik ni mogel utrpeti škode v tolikšnem obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da sta tako tožnikova žena kot njegova hči, tožniku očitali njegovo ravnanje in ne objave kot take. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da je škodo utrpel ravno zaradi objave tožene stranke. Tudi v reviji ... so bile objavljene fotografije, ki so nastale iz spornega posnetka. Ta se še danes nahaja na različnih spletnih straneh, čeprav ga je tožena stranka s svoje spletne strani umaknila takoj po prejemu začasne odredbe, sodišče pa je zmotno ocenilo, da je za celotno škodo odgovorna ravno tožena stranka. V postopku je ostalo tudi nedokazano, da je bila ravno tožena stranka tista, ki je prva objavila sporni posnetek. Izvedenec je zaslišan trdil, da je žena res vsakodnevno pritiskala na tožnika ter mu očitala storjeno dejanje, kar je nanj negativno vplivalo, kar naj bi že upošteval pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja. To pa ne drži, kljub temu je sodišče prve stopnje mnenju v celoti sledilo. Sodišče je prisodilo povsem enako odškodnino, kot je bila odmerjena zoper drugo toženko, kar je bil očitno najlažji način postopanja za sodišče. Priznana odškodnina bistveno presega primerljive primere iz sodne prakse, pri čemer se sodišče nanje sploh ni sklicevalo. Nepravilno je ugotovilo tudi obseg škode, tožnik ni preživel niti dneva na bolniškem dopustu, zgolj dvakrat je obiskal psihiatra, večina duševnih bolečin pa izvira iz porušenega zaupanja v partnerskem odnosu, za kar tožena stranka ne more biti odgovorna. Napačna je tudi odločitev sodišča glede povrnitve stroškov postopka. Sodišče je odločalo glede na uspeh po temelju in glede na višino tožbenega zahtevka, kar pa v konkretnem primeru ni upravičeno. Glede ugotavljanja temelja niso nastali nobeni stroški, tudi glede na to, da so bili toženci v kazenskem postopku pravnomočno obsojeni.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba prvega toženca je delno utemeljena, pritožba drugega toženca je nedovoljena.

K pritožbi drugega toženca (C., d. o. o.)

6. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil drugi toženec dne 22. 3. 2019 izbrisan iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi D., d. o. o. Z dnem vpisa pripojitve v sodni register, prevzeta družba preneha obstajati, prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik, pa vstopi v vsa materialnopravna in procesnopravna razmerja, katerih subjekt je bila pred pripojitvijo prevzeta družba (prvi stavek 1. točke tretjega odstavka 591. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1).

7. Ker je bila sodba z dne 24. 4. 2019 izdana po izbrisu drugega toženca iz sodnega registra, mu je pa bila vročena, je sodišče prve stopnje naknadno, dne 23. 1. 2020 (povratnica pri list. št. 307) sodbo vročilo njegovi pravni naslednici, družbi D. Ta se zoper sodbo ni pritožila.

8. Ker je družba C. d. o. o. z dnem vpisa pripojitve v sodni register, kot prevzeta družba prenehala obstajati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbo zoper sodbo vložila neobstoječa (pravna) oseba, zato je njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K pritožbi prvega toženca

9. Kot že v zadevi II Cp 2414/20161 tudi v tej zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da med ravnanjem prvega toženca in dejanjem tožnika, obstaja zgolj naravna kavzalnost (v smislu, da brez tožnikovega dejanja ne bi bilo toženčevega ravnanja), medtem ko jo je treba s pravno vrednostnega vidika obravnavati ločeno. Predmet konkretne presoje je namreč škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko pravnem oziru) vrednotiti mileje. Tako so pravno neupoštevne pritožbene trditve, da brez ravnanja tožnika ne bi bilo nobene škode, da je kršil delovne obveznosti, da je sam povedal ženi za obisk pri E. E. O obstoju tožnikovega soprispevka (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ) zato ni mogoče govoriti.

10. Res so bile tudi v reviji ... objavljene fotografije, ki so nastale iz spornega posnetka, vendar pa prvi toženec odgovarja le za svoja ravnanja in ne za ravnanja drugih medijev. V prisojeni odškodnini ni zajeta odškodnina za škodo, ki je tožniku morebiti nastala tudi zaradi objave članka v navedeni reviji. Prepričljivi izpovedbi tožnika o tem, da je najprej prišlo do objave posnetka na spletnem portalu www...si, je glede na vse ugotovljene okoliščine (primerjaj 24. in 25. točko obrazložitve), sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Da je bil članek objavljen pred objavo posnetka na spletnem portalu, torej pred ... 2012,2 prvi toženec ni izkazal. Z nekonkretizirano izpovedbo „da ... izhaja pred njimi, da oni dajejo gor ob sedem zjutraj, medtem ko je ... izšla v sredo“, mu to ni uspelo.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti odmerilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena 5.000,00 EUR odškodnine ter za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti zasebnosti 5.000,00 EUR odškodnine, skupaj torej 14.000,00 EUR. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre za pravično odškodnino (179., 182. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Pritožnik le pavšalno zatrjuje, da priznana odškodnina bistveno presega odškodnine dosojene v primerljivih primerih. Tega pa z ničemer ne izkaže. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena in okrnitve osebnostnih pravic, kamor sodi tudi pravica do zasebnosti in družinskega življenja, gibljejo med 5 in 15 povprečnimi plačami. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, skupaj z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odmerilo odškodnino v višini med 12. in 13. povprečnimi neto plačami v aprilu 2019, kar je glede na okoliščine primera, pravična odškodnina.

13. Tožniku je spletna objava (dosegljiva širokemu krogu ljudi), s katero je bilo protipravno poseženo v njegovo najbolj intimno sfero, in hkrati tudi v zasebno in družinsko življenje, nedvomno povzročila škodo v obliki psihičnih bolečin, okrnjen je bil tudi njegov ugled v okolju, v katerem je deloval in bil uspešen. Ob javnem razkritju njegovega povsem intimnega dogodka, je pomislil na samomor, poiskal je strokovno pomoč, se ambulantno zdravil, še sedaj jemlje tablete. Izgubil je ugled v lokalnem in širšem okolju, pojavljanja v službeni funkciji3 so bila pospremljena z žaljivimi komentarji, trpelo je in še vedno trpi njegovo družinsko življenje, izogibal se je in se še vedno izogiba javnim prireditvam, opustil je številne športne dejavnosti, zaradi vsega česar nedvomno tudi duševno trpi.

14. Odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zaradi duševnih bolečin zaradi posega v pravico do zasebnosti in družinskega življenja, obakrat v višini 5.000,00 EUR, sta glede na vse ugotovljeno (glej točke 37 do 46 sodbe) pravični odškodnini (179., 182. člen OZ).

15. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo tudi na izvedenskem mnenju, je tožniku ostalo trajneje okrnjeno funkcioniranje zaradi ostankov simptomov prilagoditvene motnje, zlasti na področju medpartnerskih odnosov (v sicer blagi intenziteti); v stikih s sodelavci in medosebnih odnosih, saj doživlja dodatne psihične težave ob prisotni povezani anksioznosti ob temah, ki spominjajo na obravnavani dogodek; na področju izvajanja prostočasnih aktivnosti (v blagi intenziteti), kar vse se bo pojavljalo tudi v prihodnje, zaradi česar tožnik nedvomno duševno trpi. Tudi odškodnina iz tega naslova, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v višini 4.000,00 EUR, je primerna odškodnina (179., 182. člen OZ).

16. Skupaj je bilo tako tožniku prisojenih 14.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi celostno gledano pravična odškodnina, saj je šlo za grob poseg v tožnikove osebnostne pravice, zaradi katerega je nedvomno trpel tudi duševne bolečine, kar vse opravičuje odškodnino v navedeni višini.

17. Pritožbene trditve, da je prisojena odškodnina enaka odškodnini prisojeni z delno zamudno sodbo zoper prvotno drugo toženko, da tožnik ni bil na bolniškem dopustu, da je le dvakrat obiskal psihiatra, da duševne bolečine v pretežni meri izvirajo zaradi izgube zaupanja v partnerskem odnosu, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati.

18. Delno pa je pritožba utemeljena, kolikor se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru ni upravičenih razlogov za presojo uspeha v pravdi ločeno po temelju in višini, saj se dokazi v zvezi s temeljem niso izvajali, zato v zvezi s tem niso nastali nobeni stroški. Upoštevaje pravilno uporabo prava, tožnikov pravdni uspeh predstavlja razmerje med zneskom odškodnine, ki mu je bil prisojen in z zneskom odškodnine, ki ga je uveljavljal. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bil njegov uspeh po višini do zmanjšanja tožbenega zahtevka 28 %, uspeh tožene stranke pa torej 72 %, po znižanju tožbenega zahtevka, ko je bil opravljen le še narok dne 28. 3. 2019, pa je bil tožnikov uspeh po višini 70 %, uspeh tožene strakne pa torej 30 %. Po izračunu stroškov obeh pravdnih strank upoštevaje le uspeh po višini, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo neprerekano odmero po sodišču prve stopnje, znašajo stroški tožnika 1.361,00 EUR, stroški tožene stranke pa 1.602,90 EUR4. 19. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč vse okoliščine primera in približno enako višino pravdnih stroškov, odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP) in torej pritožbi v temu obsegu ugodilo in stroškovno odločitev ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem a nespremenjenem delu, kolikor se nanaša na prvega toženca, potrdilo (358., 353. člen ZPP).

20. Ker gre za pritožbeni uspeh le v zvezi s stroškovnim delom, pri čemer stroški predstavljajo stransko terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi pritožbene stroške nosi pritožnik sam (drugi odstavek 154. člena ZPP), kot tudi pravni prednik druge toženke, čigar pritožba je bila zavržena.

1 Odločba izdana v zvezi s pritožbo tožnika zoper delno zamudno sodbo, izdano zoper prvotno drugo toženko. 2 Škodni dogodek z dne ... 2012. 3 Je na visokem položaju v ... 4 Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke, glede na to, da je oba toženca zastopal isti pooblaščenec, obravnavalo enotno in jih pri odločitvi upoštevalo kot celoto.