Jedro

Samopomoč je izjemoma dovoljeno sredstvo varstva posesti, ki je omejeno tako časovno kot tudi po načinu in obliki. Ravnanje toženca, ki je dvakrat prevrnil, razbijal in poškodoval z macolo ter razmetal cvetlična korita, ni bilo usmerjeno neposredno v vzpostavitev prejšnjega stanja, zaradi česar je prešlo v motenje posesti tožnice. Takšnega samovoljnega ravnanja, ki predstavlja prekoračenje samopomoči, pa ni mogoče tolerirati niti ob upoštevanju njegovega ugovora viciozne posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je toženec motil tožnico v posesti nepremičnine in cvetličnih korit na njej, s tem ko je neugotovljenega dne v maju 1997 prestavil - prevrnil in poškodoval betonska cvetlična korita pred hišo. Tožencu je naložilo, da se je dolžan v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj ter mu v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 236.731,50 SIT. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnica s premaknitvijo cvetličnih korit 17.05.1997 na silo odvzela tožencu posest služnosti poti, nato pa je toženec s samopomočjo vzpostavil prejšnje stanje, tako da je korita premaknil nazaj, pri tem pa je dovoljeno samopomoč prekoračil, saj je korita prevrnil, poškodoval in razmetal. Zaradi tako prekoračene samopomoči, katere način ni bil enakovreden prejšnjemu tožničinemu posegu v njegovo posest, je prvostopenjsko sodišče tožnici kljub njeni ugotovljeni viciozni posesti, priznalo posestno varstvo. Zoper takšen sklep prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju z 2.odst. 78.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in se pri odločitvi oprlo zgolj na 76.čl. ZTLR, ki govori o pravici do samopomoči. Po mnenju pritožbe se sodišče v presojanje prekoračitve samopomoči sploh ne bi smelo spuščati, saj gre v obravnavanem primeru le za vprašanje, ali ima tožnica sploh pravico do posestnega varstva, glede na to, da je pridobila posest s silo. Iz 2.odst. 78.čl. ZTLR izhaja, da posestnik, ki je pridobil posest s silo, nima pravice do varstva nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če od nastanka motenja ni pretekel rok 30-ih dni. Zakonodajalec se pri tem ne spušča v vprašanje, ali je tisti, ki je izgubil posest, proti motilcu uporabil samopomoč, ali jo je prekoračil oziroma ali je posest sploh pridobil nazaj. S tako odločitvijo je sodišče po mnenju pritožbe poseglo v ustavno varovano pravico, saj je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso dalo varstvo tistemu posestniku, ki je pridobil posest s silo, namesto tistemu, ki mu je bila posest s silo odvzeta. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ob uporabi 2.odst. 78.čl. ZTLR sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, torej glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da je potrebno določbi 76.čl. in 2.odst. 78.čl. ZTLR presojati skupaj. Tako 2.odst. 78.čl. res odreka pravico do posestnega varstva tistemu, ki je do posesti prišel s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja proti tistemu, od katerega je takšno viciozno posest pridobil, če ni pretekel rok 30-ih dni. V 76.čl. pa so določeni pogoji, pod katerimi je sicer nedovoljena pomoč dopustna. Velja le zoper tistega, ki neupravičeno moti posest ali jo odvzame in sicer ob pogoju, da gre za neposredno nevarnost, da je samopomoč nujna in da ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Stališče pritožbe, da bi sodišče moralo zadevo presojati zgolj skozi 2.odst. 78.čl. ZTLR je zmotno. Prvostopenjsko sodišče je zato ob ugotovitvi, da je po motenju s strani tožnice prišlo do samopomoči toženca, pri čemer je ta bila prekoračena zaradi neustreznega načina vzpostavitve prejšnjega stanja, pravilno uporabilo obe navedeni določili ZTLR. Samopomoč je namreč le izjemno dovoljena kot sredstvo varstva posesti, omejena je tako časovno kot tudi po načinu in obliki, namenjena pa predvsem zaščiti javnega reda in miru. Iz dejanskega stanja, kot ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in katerega pritožba ne izpodbija, izhaja, da toženec z dvakratno prevrnitvijo, razbijanjem in poškodovanjem z macolo ter z razmetanjem cvetličnih korit (kar je potrdil tudi sam), ni le vzpostavil prejšnjega posestnega stanja, saj bi za slednje zadoščala prestavitev korit na prejšnje mesto. Njegovo ravnanje torej ni bilo usmerjeno neposredno v vzpostavitev prejšnjega stanja, zaradi česar je prešlo v motenje tožničine posesti. Takšnega njegovega samovoljnega ravnanja pa ni mogoče tolerirati niti ob upoštevanju njegovega ugovora viciozne posesti. Kljub prvemu motilnemu dejanju s strani tožnice je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno sankcionirati toženčevo ravnanje (torej prekoračenje samopomoči), kar pa je prvostopenjsko sodišče jasno in nedvoumno ugotovilo v izpodbijanem sklepu, ter zaradi tega pravilno naložilo tožencu, da se je dolžan v bodoče takih motilnih dejanj vzdržati. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, pritožbeno sodišče pa je izpodbijani sklep preizkusilo še po uradni dolžnosti v mejah razlogov iz 2.odst. 350.čl. Zakona o pravnem postopku (ZPP) in ker ni zasledilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365.čl. ZPP).