Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo tržno vrednost ukradenega blaga ob izključitvi posebnih okoliščin konkretnega primera, t.j. navideznega posla med subjekti, pri katerem so posredniki že od začetka vedeli, da bo končni kupec tožeča stranka oziroma da jim za dosego marže blaga ne bo treba tržiti na prostem trgu, saj sta po vnaprejšnjem dogovoru to zagotovili prvi in zadnji člen v verigi - povezani gospodarski družbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 379.476,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 dalje;

II.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 28.444,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 dalje;

III.) opravilo pobot in terjatev tožeče stranke iz II. točke izreka te odločbe v celoti pobotalo z ustreznim delom nasprotne judikatne terjatve tožene stranke do tožeče stranke (z ustreznim delom terjatve, ki je prisojena po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 452/2014 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1098/2016 z dne 30. 11. 2017 v višini 203.504,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2013 dalje) ter zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka iz II. točke izreka te odločbe;

IV.) odločilo, da se toženi stranki ne priznajo priglašeni materialni stroški v višini 30,00 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne, ter priglasila stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine v višini 407.921,30 EUR s pripadki. Navajala je, da je bilo v skladišče tožnice v noči z 21. 7. na 22. 7. 2013 vlomljeno, pri čemer je bilo odtujeno različno trgovsko blago v večjih količinah v skupni nabavni vrednosti 407.894,00 EUR. Tožnica je imela v času škodnega dogodka sklenjeno veljavno zavarovalno pogodbo s toženko – polica za vlomsko zavarovanje št. 001 s Splošnimi pogoji (priloga A3 in A4).1 Poleg seštevka nabavnih cen odtujenih artiklov v znesku 407.894,00 EUR tožeča stranka uveljavlja še znesek 27,30 EUR, kolikor je plačala za tri nove obešenke, ki so bile uničene na dvojih vratih v skladišču tožnice. Tožena stranka se plačilu zavarovalnine upira, saj naj bi tožnica s preprodajami umetno povečala nabavno ceno blaga, zavarovalna vrednost pa je po Splošnih pogojih nabavna cena, a ne več kot tržna cena.

6. Tožbeni zahtevek je sicer po presoji prvostopenjskega sodišča, če bi se ga obravnavalo samostojno, delno utemeljen (za znesek 28.444,60 EUR z obrestmi), a je bilo treba zaradi utemeljenosti toženkinega procesnega pobotnega ugovora opraviti pobot s precej višjo judikatno terjatvijo toženke in posledično tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta podjetje A., d.o.o., (v nadaljevanju tudi A.), katerega edini družbenik in zakoniti zastopnik je B. B., in tožnica, katerega edina družbenica in zakonita zastopnica je C. C., žena B. B., preko t.i. posrednikov povečevala tožničine nabavne cene, zato so bili ti posli preko posrednikov, od katerih je tožnica odtujeno blago kupila, navidezni v smislu 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ).2 Izdelke je namreč s Kitajske uvažala A., d.o.o., tožnica pa je blago kupovala od posrednikov D. D., s.p., E., d.o.o., in F. F., s.p., po okrog 14x višji ceni, kot je znašala uvozna cena za družbo A. Glede na vse okoliščine primera, to je povezanost družb A., d.o.o., in tožnice, osebno znanstvo zakoncev B. B. in C. C. s posredniki, časovno bližino prodaje, zapiranje terjatev brez denarnega toka, v pretežni meri s kompenzacijami, brez konkretnih pojasnil o vsebini teh kompenzacij, enormno zvišanje cen od uvoznih do nabavne cene tožnice brez zadovoljivih pojasnil, pri čemer blagu ni bila dodana neka dodatna vrednost, je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da so bili vsi pravni posli vnaprej dogovorjeni med vsemi subjekti v verigi prodaje z namenom navideznega povečevanja nabavne vrednosti blaga, pri čemer je bilo že od začetka jasno, da bo končni kupec prav tožnica. Blago se je ves čas nahajalo v skladišču tožnice, ki ni pojasnila očitkov, zakaj na primer blaga ni kupovala direktno od A. ali ga sama enostavno uvozila s Kitajske. Upoštevaje zaključke o umetnem zviševanju cen in o enostavni možnosti nakupa direktno s Kitajske, je prvostopenjsko sodišče kot "nabavno ceno, vendar ne več kot tržno ceno"3 upoštevalo uvozne cene A. kot cene odtujenih artiklov in tako tožeči stranki priznalo 28.417,30 EUR kot vrednost odtujenega blaga in strošek za poškodovane ključavnice 27,30 EUR, kar skupaj znaša 28.444,60 EUR. Upoštevaje procesni pobot z judikatno terjatvijo je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP prvostopenjsko sodbo preizkusilo v delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu (I. in III. točka izreka). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s tretjimi osebami (posredniki) sklepala nične navidezne posle. Posredniki E., d.o.o., D. D., s.p., in F. F., s.p., so bili pri sklenitvi posla s A. seznanjeni, da bo končni kupec tožeča stranka. Tako A. kot tudi tožeča stranka in vmesni posredniki so vedeli za dogovor in njihova prava volja je bila, da se prodajna pogodba v resnici sklene med A. in tožnico. Z navideznimi posli preko posrednikov je tožeča stranka toženi stranki prikazovala bistveno višjo nabavno vrednost ukradenih stvari, kot je bila nabavna vrednost, za katero bi te stvari lahko kupila na trgu, bodisi od A. bodisi neposredno s Kitajske.

9. Pritožnica navaja, da je predložila izvid in mnenje (priloga A49), iz katerega je razvidno, da so bile vse nabavne cene blaga tožeče stranke nižje od cen, ki bi jih tožnica lahko dosegla na trgu, če ji blago ne bi bilo odtujeno. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje navedeno listno povsem spregledalo. V točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, zakaj predmetnemu izvedenskemu mnenju ni mogoče slediti. Ker je mnenje tožnica pridobila sama izven pravde, ga ni mogoče upoštevati kot dokaz, ampak zgolj kot trditev tožeče stranke. Izvedenka v tem mnenju nabavne cene tožnice, pri katerih gre za prodajo na debelo, primerja z maloprodajnimi cenami in zaključuje, da bi tožnica še vedno lahko nekaj zaslužila. To pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Ni bistveno, po kakšni ceni bi tožeča stranka lahko blago prodala naprej, ampak po kakšni ceni ga je kupila oziroma bi ga lahko kupila. Glede na vse zgoraj navedene okoliščine je sodišče podvomilo, da je bila predmetna nabavna cena najugodnejša cena, ki bi jo tožeča stranka lahko dosegla, če bi ravnala kot skrben gospodar. Tožeča stranka ni uspela sodišča prepričati o nasprotnem. Tožeča stranka namreč ni niti zatrjevala niti dokazala, da si je prizadevala doseči čim nižjo nabavno ceno, kar se od skrbnega gospodarstvenika pričakuje.4

10. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na ustavno varovane pravice gospodarskih subjektov in na svobodno izbiro, kdaj in s kom bo sklepala posle na prostem trgu. Običajno skrben trgovec na prostem trgu si namreč prizadeva maksimizirati dobiček tudi tako, da ne nabavlja po višjih nabavnih cenah, če ima možnost nabaviti po nižjih cenah. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vedela, da je A. prodajal blago posrednikom po cenah, nižjih od njenih nabavnih cen. Prav tako ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča, da ji je bil poznan princip nakupa s Kitajske, saj je v preteklosti tudi sama te izdelke že uvažala s Kitajske. Kljub temu ni navedla nobenega razumnega razloga, zakaj se je odločila za nakup predmetov po bistveno višjih nabavnih cenah. S pavšalnimi trditvami, da majhen trgovec težko prenaša finančno breme transporta, carin, špediterskih stroškov in skladiščenja, ne more uspeti; tovrstne navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnica ne pojasni, zakaj ni (konkretnih) navedb v tej smeri podala pravočasno brez svoje krivde (337. člen ZPP). Pritožnica tudi spregleda, da predmet postopka ni plačilo kupnine za (na prostem trgu) prodano blago, pač pa zavarovalnina. Zato ni razloga, da bi tožeča stranka prevalila na zavarovalnico plačilo cene, pri kateri se ni potrudila, da bi bila optimalna. V tem smislu gre tudi razumeti pogodbeno določilo, da je zavarovalna vrednost za zalogo blaga in materiala nabavna cena, vendar ne več kot tržna. Glede na takšno pogodbeno določilo je bila tožeča stranka dolžna prizadevati si za najugodnejšo nabavno ceno, če pa si za to ni niti prizadevala (niti ne trdi, da si je), razlike ne more prevaliti na zavarovalnico. Namen trgovca je, da kupi po čim nižji ceni in proda po čim višji ceni. Ravnanje tožnice v tem pogledu ni bilo tržno, saj za sklenitev posla ni izbrala najugodnejšega ponudnika, čeprav je bila z njim seznanjena.

11. Pritožnica izpostavlja ugotovitve davčnega pregleda v kritičnem obdobju in poudarja, da tedanji DURS pri poslovanju tožeče stranke ni zaznal nepravilnosti z vidika navideznih poslov. Smisel davčnega pregleda je zgolj v preverjanju, ali je prišlo do morebitnega nepravilnega obdavčevanja. Zasebno pravna razmerja, v tem okviru tudi morebitno sklepanje navideznih pravnih poslov, so predmet davčnega pregleda zgolj toliko, kolikor bi lahko vplivala na obdavčenje. Ker navidezni pravni posel ne vpliva na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZdavP-2), se davčnemu organu tudi ni treba ukvarjati z vprašanjem, kakšna so bila resnična civilno pravna razmerja med sklenitelji poslov.5

12. Pritožnica izpostavlja, da je vsaj z dvema dobaviteljema (D. D., s.p., in E., d.o.o.) poslovno sodelovala na enak način, medsebojne terjatve pa so zapirali s kompenzacijami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tovrstnim poslovanjem samim po sebi ni nič narobe, pojasnilo pa je že prvostopenjsko sodišče, da ob vseh okoliščinah primera meče nenavadno luč na potek poslovanja dejstvo, da posredniki niso znali pojasniti, na kaj so se kompenzacije nanašale, čeprav glede na njihov obseg poslovanja niso predstavljale zanemarljivih zneskov. Iz izpovedbe priče F. F. izhaja, da je kompenzacija pravzaprav potekala med A. in tožnico, saj ona ni imela lastnih terjatev. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v zaključke prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za običajne posle samostojnih subjektov na prostem trgu, ampak za vnaprej dogovorjene posle, ki so bili opravljeni z nepojasnjenimi in pretežno nedenarnimi kompenzacijami in ki so bili za posrednike relativno nevtralni, preko katerih je tožnica prikazovala višjo nabavno ceno, ki jo sedaj terja od zavarovalnice.

13. Pritožnica se v dokaz zahtevane cene za odtujeno blago sklicuje na svojo poslovno dokumentacijo, t.j. prejete račune in druge dokumente v svojih poslovnih knjigah. Ampak v tej zadevi ni odločilna knjigovodska vrednost, pač pa, kot že rečeno, nabavna cena, vendar ne več kot tržna. Te pa zgolj s svojo poslovno dokumentacijo glede na vse okoliščine primera ne more dokazati.

14. Po stališču pravne teorije tržna vrednost nakazuje najverjetnejšo ceno, ki bi jo stranke dosegle pri hipotetični menjavi na prostem in odprtem trgu. Tržna vrednost je ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri čemer sta stranki sodelovali seznanjeno, preudarno in brez prisile (prim. MSOV 2013). Ta ocena izrecno izključuje ocenjeno ceno, ki je povišana ali znižana zaradi posebnih pogojev ali okoliščin, kot so posebni dogovori, posel med povezanimi strankami, posel ob neustreznem trženju (čas izpostavljenosti na trgu). Tudi s tega vidika se pokaže, da so bile v konkretnem primeru podane predpostavke, ki izključujejo tržno ceno.

15. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo tržno vrednost ukradenega blaga ob izključitvi posebnih okoliščin konkretnega primera, t.j. navideznega posla med subjekti, pri katerem so posredniki že od začetka vedeli, da bo končni kupec tožeča stranka oziroma da jim za dosego marže blaga ne bo treba tržiti na prostem trgu, saj sta po vnaprejšnjem dogovoru to zagotovili prvi in zadnji člen v verigi - povezani gospodarski družbi. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v presojo prvostopenjskega sodišča, da je ob odsotnosti drugih podatkov v spisu uporabljiva uvozna cena A. 16. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca glede primernosti cen ukradenega blaga. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložilo že na glavni obravnavi, zato bi morala stranka kršitev uveljavljati takoj, kot je določeno v prvem odstavku 286.b člena ZPP. Ker pritožnica ni pojasnila, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati, je ta pritožbeni očitek neupošteven.

17. Prav tako ni upošteven pritožbeni očitek, da v priznanem delu tožbenega zahtevka niso všteti stroški prevoza, carin, špediterskih storitev, skladiščenja in stroški dela, ki so nastali pri nabavi in uvozu blaga. Tovrstne navedbe je kot pavšalne pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve. Drugih konkretnih opornih točk za odločitev v predmetnem sporu pa ni bilo niti v trditveni niti v dokazni podlagi v spisu. In ker je toženki uspelo zasejati dvom v izvajanja tožeče stranke o upoštevnosti njene nabavne cene, se je trditveno in dokazno breme prevalilo na tožnico, ki pa ga ni zmogla.

18. Pritožnica navaja, da je tožena stranka sama ponujala plačilo zavarovalnine v višini 10 % vrednosti odtujenega blaga, kar je več od tega, kar je priznalo sodišče prve stopnje. Vendar so ponudbe v okviru poravnalnih pogajanj med strankama za odločitev v sporu nebistvene.

19. Pritožnica navaja, da sodbe ni mogoče opirati na tabelo, ki jo je sestavila tožena stranka, pri tem pa prezre, da gre za neprerekano navedbo tožene stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP.

20. Pritožnica neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je glede pravno relevantnih dejstev logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem ni zagrešilo niti očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje pritožnice z razlogi sodišča prve stopnje še ne pomeni, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti.

21. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, katera ravnanja pogodbenih strank naj bi bila navidezna. Sodišče prve stopnje je to obrazložilo implicitno. Obrazložitev zadostuje, če je mogoče s stališča sodišča prve stopnje, ki so izražena bodisi izrecno bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča jasno izhaja, da je treba verigo poslov od A. preko D., E. in F. ter tožnice presojati kot celoto. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zaradi navideznega zviševanja nabavne cene blaga prava volja udeležencev posla, da je resnični sopogodbenik A. v končni fazi tožeča stranka. To pa je za presojo navideznosti pogodbe odločilno.

22. Pritožbeno sodišče je s tem presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Toženka pa je priglasila materialne stroške v višini 30,00 EUR za fotokopiranje in poštnino, kar je nespecificirano, in stroške sodne takse za odgovor na pritožbo, ki niso nastali. Zato ji pritožbeno sodišče priglašenih stroškov ni moglo priznati.

1 Sodna presoja veljavnosti zavarovalne pogodbe v času škodnega dogodka se je opravila v drugem gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Kranju, kjer je bila med istima pravdnima strankama izdana pravnomočna sodba I Pg 452/2014 z dne 25. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1098/2016 z dne 30. 11. 2017 (priloge B44 in B46). 2 Po določilu prvega odstavka 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Določba tretjega odstavka 50. člena OZ, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi, je namenjena varstvu tretjih. V konkretnem primeru pa jo tožnica želi uveljaviti v škodo tretje osebe, to je zavarovalnice. 3 Po določilu 1. alineje prvega odstavka 5. člena splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je zavarovalna vrednost za zalogo blaga in materiala, nabavna cena, vendar ne več kot tržna cena (Priloga A 4-5). 4 Prim. člen 6/II člen OZ. 5 Tako tudi VSL sodba I Cpg 1098/2016.